Jedro

V tej zadevi je sporno napredovanje in uvrstitev v višji plačni razred ob upoštevanju ocen pred letom 2008. Navedeno pomeni, da bi zgolj ob upoštevanju določb Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede tožnik lahko napredoval z upoštevanjem ocen, pridobljenih po letih 2008, ni pa mogel z upoštevanjem ocen, pridobljenih pred tem letom. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na upoštevanju ocen iz let 2005 in 2006, kar je v nasprotju z izrecno določbo tretjega odstavka 11. člena Uredbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 390,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 13. 8. 2015 in odločbe z dne 14. 1. 2019 ter za ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje za en plačni razred od 1. 4. 2015 dalje, o čemer naj bi tožena stranka izdala sklep. Posledično je zavrnilo zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od aprila 2015 do januarja 2019. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika tako, da je spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugodilo zahtevku za razveljavitev sklepa in odločbe tožene stranke ter za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za napredovanje za en plačni razred. Toženi stranki je naložilo v plačilo razliko v plači. Zavrnilo je zahtevek le v delu, ki se je nanašal na izdajo posebnega sklepa tožene stranke in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 247/2020 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali lahko 5. člen Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008) velja retroaktivno; - ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo, ker ni uporabilo prehodne določbe iz osmega odstavka 26. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/2004).

4. Tožena stranka je vložila dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da se Uredba glede upoštevanja ocen dela pri napredovanju ne sme uporabiti za obdobje pred njenim sprejetjem v letu 2008, saj to krši načelo retroaktivnosti. Tožena stranka je pri napredovanju pravilno upoštevala le ocene od leta 2008 dalje, zato tožnik v letu 2015 še ni izpolnil pogoje za napredovanje, temveč jih je kasneje. Določba osmega odstavka 26. člena ZObr-D onemogoča napredovanja za tiste, ki so bili razporejeni na dolžnosti, za katere niso izpolnjevali formalnega pogoja ustrezne izobrazbe. Tožnik ni izpolnjeval pogoja ustrezne izobrazbe za podčastnika, naknadno se je celo izkazalo kot neverodostojno priloženo potrdilo o izpolnjevanju tega pogoja.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1995 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2012 kot podčastnik. Njegovo delovno razmerje je bilo neprekinjeno, sicer mu je vmes prenehalo dne 24. 1. 2007, vendar je uspel v delovnem sporu glede tega prenehanja in bil vrnjen nazaj na delo (zadeva VIII Ips 61/2009 z dne 21. 4. 2010). Tožnika ima IV. stopnjo izobrazbe, čeprav se za opravljanje dolžnosti podčastnika zahteva najmanj V. stopnja izobrazbe. Zadnjič je napredoval leta 2005, za leti 2006 in 2010 je prejel oceno dobro, v letih 2011-2015 je bil prav dobro oceno, medtem ko v letih 2007-2009 ni bil ocenjen. V tej zadevi je sporno napredovanje in uvrstitev v višji plačni razred glede upoštevanja ocenjevanja njegovega dela pred letom 2008. Tožena stranka tožniku napredovanja z izpodbijanima odločbama v letu 2015 ni priznala. Pri tem je izhajala predvsem iz stališča, da ocene pred letom 2008 ne smejo biti upoštevane, saj naj bi to kršilo načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za napredovanje v plačnem razredu zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je spremenilo prvostopenjsko sodbo in zahtevku ugodilo.

9. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopenj pravilno uporabilo materialno pravno glede vprašanja prepovedi povratne veljavnosti predpisa. Ustava RS v 155. členu določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Tožena stranka na splošni ravni uveljavlja, da Uredba ne omogoča upoštevanje pridobljenih ocen pred letom 2008, ko je začela veljati. Upoštevanje teh ocen – kot pogojev za napredovanje – naj bi predstavljalo kršitev prepovedi retroaktivnosti. Povsem jasno je, da glede na ustavno definicijo prepovedi retroaktivnosti ne gre za t. i. pravo retroaktivnost, saj se učinki Uredbe z morebitnim napredovanjem nanašajo na prihodnje obdobje in ne posegajo v realizirana napredovanja. Vendar tožena stranka ustrezno ne obrazloži niti t. i. neprave retroaktivnosti. Zgolj dejstvo, da se nek del dejanskega stanja že začel izvajati pred uveljavitvijo predpisa, samo po sebi še ne pomeni, da ima to vpliv na spremenjeno pravico/dolžnost. Šele konkretna sprememba pravice/dolžnosti bi lahko vplivala na dilemo, ali gre morda za prepovedan retroaktivni poseg vanjo. Iz Uredba (11. člen) pa izhaja, kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, da na sistemski ravni do bistvene spremembe glede ocenjevanja in napredovanja javnih uslužbencev ni prišlo, kar izključuje tudi nepravo retroaktivnost. Način ocenjevanj in napredovanj je torej temeljil na kontinuiteti ocenjevanja in ne na bistveni spremembi le tega. Revizijsko sodišče ob tem tudi opozarja, da bi morebitna nasprotna razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, lahko posegla v pridobljene pravice posameznikov (sicer viseče« za del javnih uslužbencev, ker še niso v celoti uresničene), ne da bi bilo utemeljeno, kakšna je pri tem sploh javna korist (glede na to, da je delodajalec država, tega tožena stranka tudi primerno ne utemelji).

10. Glede na navedeno 5. člen Uredbe ne krši načela prepovedi povratne veljave predpisov, če se razlaga tako, da omogoča napredovanje javnih uslužbencev po letu 2008, tj. po uveljavitvi Uredbe, z upoštevanjem ocen njihovega dela pred uveljavitvijo Uredbe (odgovor na prvo vprašanje).

11. Glede drugega dopuščenega vprašanja pa pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožnik zaseda vojaško dolžnost, za katero ne izpolnjuje izobrazbenih kriterijev.1 Osmi odstavek 26. člena ZObr-D določa, da delavci na obrambnem področju, ki so ob uveljavitvi tega zakona razporejeni na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, za katero nimajo predpisane ustrezne izobrazbe, ne morejo biti razporejeni na višje formacijske dolžnosti oziroma višja delovna mesta, niti ne morejo biti povišani v činih in napredovati v razredih oziroma napredovati v nazivih in ne napredovati v plačilnih razredih.

12. Tožnik zahtevane izobrazbe za opravljanje službe podčastnika ni imel, vendar je lahko zaposlitev kljub temu obdržal na podlagi 26. člena ZObr-D. Ta določba torej po eni strani omogoča ohranitev zaposlitve kljub neustrezni izobrazbi, vendar obenem zaradi neustrezne izobrazbe na zasedeni formacijski dolžnosti oziroma delovnem mestu predvideva »zamrznitev« položaja uslužbenca, ki ne more več napredovati na višjo formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, ne more napredovati niti v činih oziroma nazivih, niti ne more pridobiti plače v višjem plačnem razredu. To pomeni, da sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi glede priznanja pravice do napredovanja v plačnem razredu ne bi smelo upoštevati ocen dela, saj tožnik zaradi zakonske ureditve v osmem odstavku 26. člena ZObr-D sploh ni mogel napredovati v plačnem razredu. Zato je bilo zahtevku tožnika za napredovanje v plačnem razredu ugodeno nezakonito.

13. Tožnikov zahtevek bi bil neutemeljen tudi v primeru, če bi šteli, da je Uredba posegla v osmi odstavek 26. člena ZObr-D in da je sporno napredovanje izpodbijane odločbe tožene stranke treba presojati na podlagi tretjega in četrtega odstavka 11. člena Uredbe. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe javni uslužbenci, ki so pravico do napredovanja pridobili na podlagi ZSPJS in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz te Uredbe. Prvo oceno po tej Uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. Četrti odstavek 11. člena Uredbe pa določa, da med javne uslužbence iz prejšnjega odstavka spadajo tudi javni uslužbenci, ki niso imeli zahtevane stopnje strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega so bili razporejeni.

14. Kot je že pojasnjeno v zvezi s prvim vprašanjem, je v tej zadevi sporno napredovanje in uvrstitev v višji plačni razred ob upoštevanju ocen pred letom 2008. Navedeno pomeni, da bi zgolj ob upoštevanju določb Uredbe tožnik lahko napredoval z upoštevanjem ocen, pridobljenih po letih 2008, ni pa mogel z upoštevanjem ocen, pridobljenih pred tem letom. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na upoštevanju ocen iz let 2005 in 2006, kar je v nasprotju z izrecno določbo tretjega odstavka 11. člena Uredbe.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo osmega odstavka 26. člena ZObr-D, ker je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost, za katero ni imel predpisane izobrazbe, zato na podlagi izrecne zakonske določbe ni mogel napredovati v plačnem razredu. Zmotno je bila uporabljena tudi Uredba oziroma tretji odstavek 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki niso imeli pravice do napredovanja po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz te uredbe, pri čemer prvo oceno pridobijo v letu 2009 za leto 2008 (odgovor na drugo vprašanje).

16. Glede na navedeno je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbo sodišč druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Glede na uspeh v revizijskem postopku mora tožnik toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (154. in 165. člena ZPP). Ti predstavljajo stroške zastopanja v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT): predlog za dopustitev revizije 187,5 točk (7. in 8. točka tar. št. 15), revizija 450 točk in 2 % materialnih stroškov. Ob vrednosti točke 0,60 mora torej tožnik toženi stranki povrniti 390,15 EUR stroškov revizijskega postopka.

1 Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 61/2009 med istima strankama odločilo, da je to glede na zakonsko ureditev 26. člena ZObr-D možno in da predložitev neverodostojnega potrdila o ustrezni izobrazbi ne vpliva na morebitno prenehanje delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja pogoja za zasedbo delovnega mesta.