Jedro

Ugotovljene številne močne navezne okoliščine, ki vežejo obtoženca na tujo državo, ravnanje obtoženca po storitvi očitanega dejanja in manjko okoliščin, ki bi obtoženca vezale na Republiko Slovenijo, tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o obtoženčevi izraziti begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da se obtoženega izpusti na prostost, podredno pa, da se ga napoti na zdravljenje oziroma se mu odredi milejši ukrep - hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pri izpodbijanju zaključkov prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma pritožnik nasprotuje sklepanju sodišča, da ni podanih novih okoliščin, ki bi utemeljen sum postavile pod vprašaj. Pritožba se do na načelni ravni zatrjevanega očitka vsebinsko ne opredeli, zato se tudi pritožbeno sodišče do tega očitka pritožbe vsebinsko ne more opredeliti. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj utemeljenega suma pomembne. Ob tem, ko je obtožnica pravnomočna in je stanje od zadnjega odločanja o podanosti pripornih razlogov nespremenjeno, prvostopenjske odločitve pod vprašaj ne postavijo niti pritožbeno izpostavljeni deli izpovedi oškodovanke, ki jih šteje zagovornik v obtoženčevo korist in so bili sicer v luči vseh drugih dokazov upoštevani pri odločanju kot tudi ne v pritožbi podana lastna dokazna ocena.

6. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijanem sklepu zanesljivo ugotovilo obstoj obeh pripornih razlogov, begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, v zvezi s katerima je napravilo pritožbeno neproblematiziran zaključek, da se te okoliščine od odreditve pripora dalje niso v ničemer spremenile. Ugotovljene številne močne navezne okoliščine, ki vežejo obtoženca na tujo državo, ravnanje obtoženca po storitvi očitanega dejanja in manjko okoliščin, ki bi obtoženca vezale na Republiko Slovenijo, tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o obtoženčevi izraziti begosumnosti. V drugačno drugostopenjsko sklepanje ne vodi pritožbeno ponovljeno izvajanje, da se obtoženi ni skrival, da ni bil dosegljiv zaradi izgube telefona, da ni izkazano aktivno ravnanje in pomanjkanje denarja, ki bi mu naj onemogočal beg v tujo državo, kot tudi ne trditev, da ima edinega še živečega sorodnika v Sloveniji (očeta). Pritožbeno sodišče se je do teh pritožbenih izvajanj že večkrat opredelilo, nazadnje v sklepu z dne 4. 1. 2023 in ni podlage, da bi tudi v zvezi s tokratno pritožbo, ki je v večji meri ponovitev prejšnjih pritožb, kakor koli spremenilo stališče, zato se v izogib ponavljanju na razloge navedene prejšnjih sklepih v celoti sklicuje.

V pritožbeno izpodbijanem sklepu so v 7. točki obrazložitve razumno obrazložene tako objektivne okoliščine obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, ki so predvsem teža, način, storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno v kvalificirani obliki očitano kaznivo dejanje, kot tudi subjektivne okoliščine obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Gre za obtoženčeve izredno negativne osebne lastnosti, kot so velika mera njegove vztrajnosti, zavržnosti in zahrbtnosti ter odločenosti izvršiti tako kaznivo dejanje. Pri sprejemu odločitve niso spregledane ugotovitve v postopku pridobljenih izvedenskih mnenj, dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik in da se mu očita v konkretnem postopku izvršitev istovrstnega kaznivega dejanja zelo kratek čas po prestani štiriletni zaporni kazni iz prejšnjega postopka. Po ustaljeni sodni praksi za ugotovitev ponovitvene nevarnosti zadošča že ugotovitev vsaj ene objektivne in ene subjektivne okoliščine, ob številnih izkazanih tako objektivnih kot subjektivnih okoliščinah pa pritožnik ne more uspeti s pritožbeno polemiko o neraziskanih razlogih za odlomljeno konico noža, lastnim videnjem obravnavanega dogodka, nasprotovanjem prvostopenjskim razlogom in podano lastno dokazno oceno. Sodišču prve stopnje pri sprejemu pritožbeno izpodbijane odločitve ni moč očitati niti pritožbeno zatrjevanega nedovoljenega prejudiciranja in sprejema nedopustnih, protispisnih in nezakonitih zaključkov, nepravilna pa je tudi pritožbena teza, da je sodišče vzpostavilo vzročno zvezo med predhodno storjenimi in obravnavanim kaznivim dejanjem, saj to iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Ker tako pritožba tudi v tem delu ne vnaša nič utemeljenega, tako ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje.

7. V izpodbijanem sklepu je sodišče razumsko utemeljilo še pritožbeno neproblematizirano sorazmernost, nujnost in neogibnost pripora ter ugotovilo, da pri obtožencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče doseči cilja zagotoviti varnost ljudi in nemoten potek kazenskega postopka, tudi predlaganega ukrepa hišnega pripora ne. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je na mestu odločitev o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP) bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.