Jedro

Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.

Izrek

Pritožba zoper II. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi delno ugodilo, sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-2341/2025/13 (1221-03) z dne 21. 8. 2025, v 3. točki izreka odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka), v preostalem (zoper 1., 2. in 4. točko izreka sklepa z dne 21. 8. 2025) je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo (II. točka izreka).

2.S sklepom z dne 21. 8. 2025 je upravni organ na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) ter odločil, da toženka njegove prošnje ne bo obravnavala (2. točka izreka), da se bo predaja Republiki Hrvaški izvršila najkasneje v 18 mesecih od 24. 7. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka), in da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

3.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je upravni organ, razen glede roka za predajo, podal pravilne razloge za utemeljitev sklepa z dne 21. 8. 2025, zato se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicevalo. Pritrdilo je upravnemu organu, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Prav tako je pritrdilo upravnemu organu, da tožniku ni bilo odrejeno, da mora ozemlje Republike Hrvaške zapustiti, glede na to, da mu je bilo omogočeno, da tam vloži prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in ugotovilo, da se je postopku presoje prošnje za priznanje mednarodne zaščite izognil po lastni odločitvi, zato je lahko stališče, da njegova prošnja ne bi bila resno obravnavana, le špekulacija. Pojasnilo je, da tožnik v ničemer ne konkretizira, da naj bi policija v Republiki Hrvaški z njim ravnala grdo še po vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite, in zavrnilo njegov ugovor, da naj bi ga policija v podajo te prošnje prisilila. Upravno sodišče je tako presodilo, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško zanj lahko pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju EU) o temeljnih pravicah. Je pa tožniku pritrdilo, da upravni organ v Uredbi Dublin III ni imel podlage za odločitev, da se rok za njegovo predajo s šestih podaljša na 18 mesecev zaradi njegove odsotnosti, ki je ne kvalificira kot pobeg po izdaji sklepa z dne 21. 8. 2025.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper II. točko izreka sodbe vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep upravnega organa z dne 21. 8. 2025 odpravi, oziroma podrejeno, naj pritožbi ugodi, sodbo v II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

5.V pritožbi nasprotuje presoji Upravnega sodišča, da ni izkazal nasilnega oziroma grdega ravnanja policije v Republiki Hrvaški po oddani prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Opozarja, da je na zaslišanju pojasnil, da je bil na policijski postaji zaprt tri dni, v tem času pa so bili do njega nasilni, njihov odnos je bil zelo grd, uničili pa so mu tudi dokazila in telefon. Pritožnik trdi, da v Republiki Hrvaški ni želel ostati zaradi nasilnega in grdega ravnanja hrvaške policije ter da ravnanje hrvaških policistov, ki so ga kljub podani nameri za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite peljali do železniške postaje in mu dejali, da lahko zapusti državo, kaže na to, da njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite niso nameravali obravnavati resno. Meni, da je življenjsko logično, da za navedeno nima listinskih dokazov, in da to potrjujejo tudi izpovedbe drugih prosilcev v Republiki Hrvaški. Izpostavlja še, da ko ga je slovenska policija prijela, ga je želela vrniti Republiki Hrvaški, a ga je ta zavrnila. Glede na navedeno je prepričan, da je izkazal, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila, je pa sporočila, da je bil pritožnik 20. 10. 2025 v skladu s sklepom z dne 21. 8. 2025 predan Republiki Hrvaški.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje sklepa z dne 21. 8. 2025, ni ugotovilo. Upravno sodišče je namreč pritrdilo toženki, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško zanj lahko pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Poudarilo je, da se pritožnik ne sooči s toženkino argumentacijo, da se je po lastni izjavi sam odločil, da v azilni dom ne gre in da Republiko Hrvaško zapusti, saj je bila njegova ciljna država Republika Slovenija. Prav tako je opozorilo, da se pritožnik tudi ne opredeli do svoje izpovedi, ki jo je izpostavila toženka, da če bi želel ostati v Republiki Hrvaški, bi tam šel v azilni dom. Po presoji Upravnega sodišča je bil tako pritožnik ustrezno seznanjen in je vedel, da to možnost ima. Upravno sodišče je dalje poudarilo, da če ga je policija peljala na železniško postajo, to ne pomeni grdega ravnanja ter da ni imel možnosti ostati v Republiki Hrvaški in oditi v azilni dom. Namreč ne v upravnem postopku ne v tožbi ni trdil, da bi ga policija ali druga uradna oseba (pri)silila, da državo zapusti. Upravno sodišče je tako zaključilo, da se je pritožnik postopku presoje prošnje za priznanje mednarodne zaščite izognil po lastni odločitvi, zato je lahko stališče, da njegova prošnja ne bi bila resno obravnavana, le špekulacija. Poleg tega je poudarilo, da pritožnik trditev, da naj bi policija z njim ravnala grdo tudi po vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ne konkretizira, zato teh navedb ne more preizkusiti.

9.Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila že toženka in Upravno sodišče. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovnega sodišča omejena. Vrhovno sodišče namreč ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.

10.Na to presojo ne vpliva niti v pritožbi dodatno izpostavljeno, da je življenjsko logično, da za zatrjevano (nasilno) ravnanje hrvaških organov pritožnik ne more pridobiti listinskih dokazov. Dokazna ocena Upravnega sodišča namreč ne temelji na pomanjkanju listinskih dokazov, temveč na nekonsistentnosti in nekonkretiziranosti pritožnikovih navedb.

11.Kolikor pa pritožnik sicer povsem posplošeno, nekonkretizirano in nedokazano zatrjuje, da tudi izpovedbe drugih prosilcev za mednarodno zaščito kažejo na to, da v Republiki Hrvaški obstojajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenega dejstva ni navedel do konca glavne obravnave 12. 9. 2025.

12.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2V zvezi s tem je Upravno sodišče sicer izrazilo dvom.

3Glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

4Razen navedenega prevoza na železniško postajo.

5Glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Razen dejstva, ki predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, kot je pojasnjeno v 11. točki te obrazložitve.

7Glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Up 39/2024 z dne 13. 3. 2024, točko 9, in I Up 48/2025 z dne 18. 4. 2025, točko 9.

8Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 42/2025 z dne 21. 3. 2025, točko 9.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 74, 74/1, 76

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.