Jedro

Neredno plačevanje prispevka za zaposlovanje ni razlog, da obrtnik, ki brez svoje krivde odjavi obrt, ne bi bil upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo Republike Slovenije z dne 28.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da navedeno pravico v skladu z 18. členom zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti pridobi zavarovanec, če je bil v delovnem razmerju aktivni zavarovanec. Po citiranem zakonu so obvezno zavarovani za primer brezposelnosti le delavci v delovnem razmerju. Za določene kategorije oseb, med njimi tudi za tiste, ki samostojno opravljajo dejavnost kot redni poklic, pa je predvidena možnost prostovoljnega zavarovanja. Pogoje, pod katerimi se lahko te osebe prostovoljno zavarujejo, določi republiški upravni organ, pristojen za delo. Vse do ureditve prostovoljnega zavarovanja z izvršilnim predpisom, se le-to ne izvaja. Ne glede na to pa je tožena stranka upoštevala tudi zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90), ki v 3. členu določa, da sredstva za socialno varnost s prispevki zagotavljajo zasebniki, ki samostojno opravljajo dejavnost kot redni poklic. Navedena določba ima podlago tudi v prej veljavnem zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list SRS, št. 18/74, 14/77, 8/78, 27/82 in 48/87), po katerem so bili nosilci samostojnega osebnega dela upravičeni do dajatev iz zavarovanja za brezposelnost, vendar le v primeru, da prenehanje dejavnosti ni bila posledica okoliščin, ki so skladno z zakonom na strani nosilca samostojne dejavnosti. Po 6. členu že citiranega zakona o prispevkih morajo zasebniki, ki samostojno opravljajo dejavnost kot reden poklic, plačati prispevke za socialno varnost do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Če zavezanec teh prispevkov ne plača, mu ni mogoče priznati statusa aktivnega zavarovanca in po prenehanju opravljanja dejavnosti tudi ne statusa brezposelnega zavarovanca. Ker ima tožnik te prispevke poravnane le do 31.12.1989, ne pa tudi za leto 1990 in za leto 1991 - do 31. oktobra, ko mu je prenehalo delovno razmerje kot posledica odjave obratovalnice, tožnik ne izpolnjuje pogoja statusa brezposelnega zavarovanca.

V tožbi tožnik navaja, da prispevkov za socialno varnost po 1.1.1990 ni plačeval zaradi neurejenega tržno-pravnega sistema v naši državi, kar je pisno objasnil davčni upravi. Obrtno dejavnost je odjavil, ker je imel leto in pol blokiran žiro račun. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter zahteva, da se mu povrne ves denar - prispevki, ki jih je plačal od leta 1957 za zaposlovanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90) določa v 22. členu, da je obrtnik zavezanec za plačevanje prispevka za zaposlovanje "do uvedbe prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti." Ta zakon je stopil v veljavo še pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), ki določa možnost prostovoljnega zavarovanja obrtnikov. Izvedbeni akti za prostovoljno zavarovanje, s katerimi bi bili določeni natančnejši pogoji za to zavarovanje ter osnova in višina prispevkov, niso bili izdani v roku 5 mesecev, kot je določeno v 80. členu zakona (in tudi ne pozneje). Zato se, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, prostovoljno zavarovanje ne izvaja.

Plačevanje prispevka za zaposlovanje je po že citiranem zakonu o prispevkih obvezno tudi za obrtnike. Sodišče meni, da bi bilo v nasprotju z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), če obrtniki, dokler za njih obstaja obveznost plačevanja prispevka za zaposlovanje, ne bi bili zavarovani za primer brezposelnosti. Citirani zakon o prispevkih pa status zavarovanca-obrtnika ne veže na redno plačevanje prispevka za zaposlovanje oziroma ne določa, da obrtnik, ki neredno plačuje prispevek za zaposlovanje, ni upravičen do socialnega varstva za primer brezposelnosti, temveč zakon predpisuje možnost prisilne izterjave tega prispevka (2. odstavek 15. člen). Zato po mnenju sodišča ni pravne podlage za sklep tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa brezposelnega zavarovanca iz razloga, ker ima poravnane obveznosti, ki vključujejo tudi prispevek za zaposlovanje le do 31.12.1989, ne pa tudi za leto 1990 in za leto 1991 - do 30.10.1991, ko je odjavil opravljanje obrtne dejavnosti.

Po določbi 3. odstavka 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti se "z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno." Skladno s to določbo so po mnenju sodišča obrtniki upravičeni do denarnega nadomestila, če se brez svoje krivde ali proti svoji volji znajdejo brez zaposlitve. Zato je v primeru odjave obrti potrebno ugotoviti, iz kakšnih razlogov je obrtnik odjavil obrt in ali je te razloge mogoče šteti kot "nekrivdne oziroma proti svoji volji". Te bistvene okoliščine pa tožena stranka ni ugotavljala zaradi napačnega sklepa, da tožnik nima statusa zavarovanca, ker nima poravnanih prispevkov za socialno varnost. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. členom zakona o upravnih sporih tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).