Jedro

Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, ..., od 21. 5. 2025 od 10:00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 8. 2025 do 10:00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški v postopku niso nastali.

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, ki je 23. 9. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, večkrat in sicer: 5. 1. 2025, 8. 4. 2025, 6. 5. 2025, 16. 5. 2025, kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba HR) in kljub opozorilu nadaljeval s kršenjem Uredbe HR in ogrožal ne le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu.

3.Toženka je na podlagi:

-uradnega zaznamka socialne službe z dne 6. 1. 2025 ugotovila, da so dne 5. 1. 2025 našli pri tožniku ob prihodu v azilni dom ter pri pregledu varnostne službe ob vstopu v azilni dom alkoholno pijačo; da se je tožnik do varnostne službe vedel agresivno in žaljivo, saj je bil v alkoholiziranem stanju; da so tožnika varnostniki opozorili, da vnos alkohola v azilni dom ni dovoljen in so zato alkohol zasegli (v nadaljevanju vse Dogodek 5-1-25).

-Uradnega zaznamka socialne službe z dne 8. 4. 2025 ugotovila, da je tožnik vzel sostanovalcu A. A. denar in ko je A. A. zahteval denar nazaj, ga je tožnik prijel za vrat in ga začel daviti (v nadaljevanju vse Dogodek 8-4-25).

-Uradnega zaznamka socialne službe z dne 6. 5. 2025 ugotovila, da je tožnik prišel v pisarno socialne službe na razgovor glede težav z odprtjem bančnega računa zaradi zaseženega potnega lista s strani policije. Tožnik se je pritoževal, da mu pri tem nihče ne pomaga, ne policija ne Ministrstvo za notranje zadeve. Ugotovila je, da je tožnik med razgovorom postajal vse bolj razburjen in jezen, začel groziti, da bo uporabil nasilje, če se bo še naprej soočal z omenjeno težavo. To grožnjo je tožnik večkrat ponovil. Tožnik je bil s strani socialne službe opozorjen, da je vsakršen žaljiv in nasilen odnos do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb v azilnem domu kršitev hišnega reda, ki se v skladu s 84. členom ZMZ-1 ob ponovni kršitvi hišnega reda lahko kaznuje z omejitvijo gibanja (v nadaljevanju vse Dogodek 6-5-25).

-Poročila o dogodku varnostne službe z dne 16. 5. 2025 ob 03:25 uri ugotovila, da je tožnik jezno pristopil do recepcije in verbalno izrazil, da je pod vplivom prepovedanih substanc in alkohola, ter je z roko udaril v okence recepcije. Kljub napotku varnostnika, da mora opraviti površinski varnostni pregled pri RTG napravi, je samovoljno odšel mimo. Zato ga je varnostnik opozoril, da mora opraviti varnostni pregled ob vstopu v azilni dom. Tožnik je opozorilo ignoriral in začel žaliti varnostnika, zato mu je varnostnik izrekel ustno opozorilo ter ga ponovno pozval k mirnemu vedenju in izvedbi površinskega pregleda. Pri tem je tožnik postal agresiven, se upiral, razgrajal in z rokami fizično odrival varnostnika. Tožnik je nato odšel do ..., pri čemer je z razbijanjem, brcanjem in uničevanjem povzročil materialno škodo na predmetih, ki so se nahajali na poti do tja. Tožnik se je nato ponovno vrnil in začel z agresivnim vedenjem ter žaljenjem do prisotnih varnostnikov. Zato je varnostnik uporabil ukrep fizične sile do prihoda policije. Tožnik je fizično napadel tudi varnostnika (v nadaljevanju vse Dogodek 16-5-25).

-Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 10. 4. 2025 seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda, a je kljub temu nadaljeval s takšnim početjem.

4.Iz obrazložitve izhaja, da tožnik Dogodek 6-1-25 priznava. V zvezi z Dogodkom 8-4-25 je pojasnil, da ni nikoli imel nič z njim ter da ni vzel nobenega denarja; da je imel A. A. neke težave s sostanovalcem B. B. Ko je prišel A. A. v sobo oziroma kontejner, je B. B. že spal. A. A. je začel govoriti o denarju in brcati v posteljo. Tožnik mu je dejal, naj se umiri in mu je dal 10 eur, da bi ga pomiril in predlagal, naj pride naslednji dan. Tožnik je povedal, da se je A. A. razburil in začel razbijati po sobi in premetavati stvari. Ker tožnik tega ni dovolil, ga je porinil iz sobe. V zvezi z Dogodkom 29-3-25 je tožnik pojasnil, da je samo prosil, naj ne hodijo v njegovo sobo, saj se je slabo počutil in da mu je žal, če so ga narobe razumeli. V zvezi z Dogodkom 6-5-25 je pojasnil, da bi imel preveč težav, če ne bi bančne kartice dobil, da se opravičuje. V zvezi z Dogodkom 16-5-25 pa je povedal, da je bila zavrnjena njihova prošnja, da bi dezinfekcija potekala v ponedeljek, zato so morali svoje stvari, ki jih je veliko, odnesti iz kontejnerja. Tožniku se je mudilo v službo, kjer dela do polnoči, zato je stvari na hitro pospravil. Ko je prišel iz službe, je opazil, da dezinfekcija ni bila izvedena, zato je postal jezen. Tožnik je povedal, da ima psihične težave, ki jih ne želi reševati s terapijo, ampak sedaj vidi, da bi jih moral. Ima tudi težave z alkoholom in potrebuje pomoč. Tožnik je seznanjen, da v azilnem domu deluje psihiater.

5.Toženka je po ugotovitvi: (i) da je tožnik, ki je bil s hišnim redom seznanjen, štirikrat od dne 6.1. 2025 do 16. 5. 2025, kršil 10. in 11. člen Uredbe o HR; (ii) da gre v primeru tožnika za ponavljajoče kršitve hišnega reda z elementi nasilništva, ki kaže njegovo ponavljajoče istovrstno nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni mogoče obvladovati; (iii) da je tožnik pri svojem agresivnem vedenju fizično napadel tudi varnostnika, grozil socialni službi in bil večkrat v alkoholiziranem stanju, odločila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Toženka je ugotovila, da ukrep ne bi bil učinkovit, če bi bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Upoštevala je, da je tožnik z ravnanji, s katerimi je kršil 10. in 11. člen Uredbe HR, kljub opozorilom nadaljeval in s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu, ko je fizično napadel varnostnika, grozil socialni službi in bil tudi večkrat v alkoholiziranem stanju. Toženka je ugotovila, da bi bil z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal in ustrahoval ostale tako prosilce kot zaposlene (varnostna in socialna služba). Toženka je ugotovila, da vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Zato je tožniku na podlagi 4. alineje prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce in sicer od 21. 5. 2025 od 10:00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 8. 2025 do 10:00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Tožnikove navedbe

6.Tožnik zaradi vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev v ponoven postopek.

7.Tožnik povzema izpodbijani sklep in navaja, da je ukrep omejitve gibanja, glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa po mnenju tožnika v njegovem primeru niso bile izkazane. Z odrejenim ukrepom pridržanja se ne strinja, ker odvzem osebne svobode ni nujno potreben.

8.Tožnik meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in predlaga, da naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 64. člena tega zakona sprva ugotovi, da je sklep nezakonit. Sam termin v izreku "do prenehanja razlogov" v sklepu namreč ni obrazložen, ker ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode, v kakšnem obdobju naj bi ocena glede tožnikovega izboljšanja vedenja bila podana (po enem tednu, enem mesecu?), kdo naj bi jo podal (posameznik ali veččlanski organ, v kaki sestavi). Ni razvidno, kdo naj bi o odločal o tem, da so razlogi prenehali (tožena stranka ali zaposleni v Centru za tujce), niti po katerem postopku. Je res, da je kot skrajno pravno sredstvo za ugotovitev ali so še prisotni utemeljeni razlogi za omejitev osebne svobode možen neposredni nadzor Upravnega sodišča RS, vendar tožnik meni, da bi v obrazložitvi sklepa moralo biti pojasnjeno veliko več; dokazni standardi presoje toženke so po njegovem prenizki za tak ukrep, ki bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo.

9.Tožnik meni, da prostorske kapacitete azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se zdi tožniku tudi to neprimerno. Meni, da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva. Prvi incident priznava. Glede drugega incidenta tožnik izrecno trdi, da ni bil pobudnik nobenega spora s sostanujočimi glede domnevne kraje denarja in vztraja pri svoji izpovedbi z dne 21. 5. 2025. Glede tretjega incidenta se dotični socialni delavki izjemno opravičuje in obžaluje, ker se je razburil. Navaja, da ni grozil njej osebno niti mislil, da bi reševal zadevo z nasiljem, le vedel več ni, na koga naj se obrne, saj mu je bil potni list zasežen s strani Policije že septembra lanskega leta. Informativno se je želel tudi zanimati za odprtje osebnega transakcijskega računa, saj je z dnem 1. 4. 2025 sklenil delovno razmerje in delodajalec potrebuje slednje. Res obžaluje, če ji je povzročil stisko ali nelagodje, morda je bil nerazumljen in prevzkipljiv ob pogovoru. Dinamika njegovih ravnanj kaže na tipično simptomatiko posttravmatske stresne motnje zaradi izjemno travmatičnih doživljanj, ki jih je tožnik izkusil na bojiščih v Doneški regiji. Glede četrtega incidenta pa tožnik trdi, da ni res, da je lažje poškodoval dotičnega varnostnika v predelu levega kolena, drži pa, da ga je odrinil (C.). Trdi, da je bil "jezen", ker se na dan 15. 5. 2025 ni opravila predvidena dezinfekcija njegovega kontejnerja, morda je s previsokim tonom v zgodnjih jutranjih urah želel le vprašati, kaj se je zgodilo, zakaj je bil tako nujni postopek, da se vsa zasebna lastnina hipno odnese iz nastanitvenega kontejnerja, če se sama dezinfekcija ni izvedla. Obžaluje, da je udaril v pleksi steklo na recepciji, kar se je pa kasneje dogajalo, se v celoti ne spomni, saj je bil v določenem psihofizičnem stanju. V času domnevne storitve kršitve hišnega reda in nadaljnje obravnave tožnika s strani Policije ni razvidno, kaj naj bi dejansko tožnik sploh storil. Da se je aktivno upiral petim uslužbencem VS se natančno ne spomni. Tožnik navaja, da iz slovenske sodne prakse izhaja, da je treba dejavnike, kot so alkoholiziranost, razburjenost in simptome notranjih osebnih stisk (oz. navzven razvidni, ki so res značilni dolgotrajnemu podoživljanju travmatičnih dogodkov), upoštevati v njihovi medsebojni povezanosti, saj je prepletenost navedenih dejavnikov in njihovo hkratno učinkovanje zagotovo povzročilo tožnikovo trenutno zmanjšano zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Meni, da je to razvidno iz samega poročila VS z dne 16. 5. 2025, saj tožnik ni bil sposoben razsodno razmišljati. Strokovno so zaznali, da se v tistem trenutku ni zavedal realnosti in svojih dejanj. V samih upravnih postopkih (s strani VS kot Policije) ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi ali prisotnosti alkohola, v času kršitve določb hišnega reda. Trdi, da ima psihične težave, česar niti toženka ne zanika. Meni, da rešitev ni, da se ga namesti v okolje, kjer mu je lahko nudeno le medikamentozna terapija in ne v drugih oblikah. Prav tako bo izgubil svoje delovno mesto in se mu bo prekinila pogodba o delu. Meni, da mora biti odreditev pridržanja potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine konkretne zadeve. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje tožnika v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni tako. Dodaja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega Sklepa slednje sploh ni razvidno.¹ Tožnik meni, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Nepravilna uporaba materialnega prava je po mnenju tožnika očitna.

Tožnikove navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe

10.Tožnik navaja, da se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Povzema Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu). Ureditveno začasno odredbo je treba po mnenju tožnika izdati iz razloga, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

Navedbe toženke

11.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe.

12.Ponavlja, da tožnik kljub opozorilu ni upošteval hišnega reda azilnega doma. Poudarja, da je Uredba HR je objavljena na oglasni deski Azilnega doma, skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu azilnega doma omogoči branje Uredbe HR v njemu razumljivem jeziku, tudi tožniku ki gre vsakodnevno mimo oglasne deske. Poudarja, da je bil na razgovoru prisoten še prevajalec za ruski jezik, da se je tožnik prostovoljno odpovedal pravici do prisotnosti pravnega svetovalca/odvetnika in ga ni želel imeti in tožnik na zapisnik ni imel nobenih pripomb. Toženka ponavlja, da je tožnik štirikrat in sicer od dne 6. 1. 2025 do 16. 5. 2025, kršil 10. in 11. člen Uredbe HR. Tožnik je s tem, ko se je nasilno in neprimerno štirikrat obnašal v kratkem času v azilnem domu ogrožal ne le sebe, temveč tudi ostale sostanovalce in zaposlene, vključno z varnostno službo, s čimer je huje kršil pravila hišnega reda. Tožnikova ravnanja so ponavljajoče hujše kršitve hišnega reda z elementi nasilništva, kar kaže na njegovo istovrstno, nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, vse ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in dejstvu, da je bilo stanovalcev azilnega doma v naveden obdobju preko 300, zato je upoštevanje hišnega reda nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Toženka izpostavlja, da je tožnik s svojim vedenjem celo grozil socialni službi ter dne 16. 5. 2025 tudi varnostniku, ki v azilnem domu opravlja svoje delo, in sicer tako, da ga je z rokami fizično odrival,zato je po mnenju toženke izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ, milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanja bivanja tožnika na območju azilnega doma, pa neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za nasilno in večkrat alkoholizirano osebo, javni interes nad nadaljnjim nahajanjem tožnika v Azilnem domu, pa ogrožen do te mere, da toženka drugače kot je niti ne bi mogla odločiti.

13.Toženka prereka navedbe tožnika iz zahteve za začasno odredbo. Ponavlja, da gre v primeru tožnika za ponavljajoče hujše kršitve hišnega reda z elementi nasilništva in alkoholiziranosti v kratkem razponu, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1, ni možno obvladovati. Katerikoli drugi, milejši ukrep, ki bi tožniku omogočal nadaljevanje bivanja v Azilnem domu, bi bil zato neučinkovit in hkrati nevaren za osebje, stanovalce in še posebej za varnostno službo, predvsem zaradi izrečenih groženj in nesporne maščevalnosti in nesporne agresivnosti tožeče stranke. Toženka poudarja, da tožnik v zahtevku po izdaji začasne odredbe konkretno ni navedel okoliščin in dejstev, s katerimi bi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljil nastanek, obliko ter obseg nastale škode, niti ni pojasnil in s tem izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, zakaj bi bila škoda zanj težko popravljiva, kot tudi za vse navedeno ni predložil ustreznih dokazov. Sklicevanje na slabo počutje, kršitev mednarodnih pravnih aktov in Ustave RS ter čustveno prizadetost, po mnenju toženke ne vzdrži kritične presoje. Izdaja začasne odredbe po mnenju toženke ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena in dokazana težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, čemur pa v danem primeru ni moč govoriti, saj je iz vsega navedenega razvidno, da je ravno zaradi neprimernega vedenja, nasilništva z podkrepitvijo izrečenih groženj, javni interes ogrožen, izpodbijani sklep tožene stranke pa tako pravilen in zakonit.

K I. točki izreka

14.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga od A1 do A3, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-75/2025 ter zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

15.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

16.Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

17.Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

Po presoji sodišča ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

18.Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 že zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi — tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so neutemeljene tožnikove navedbe, da jih je storil v alkoholiziranem stanju (smiselno, da se tožnik ni zavedal svojih ravnanj zaradi svojega psihičnega stanja in alkoholiziranosti), kot posledico posttravmatske stresne motnje zaradi izjemno travmatičnih doživljanj, ki jih je tožnik izkusil na bojiščih v Doneški regiji ter obžalovanje, da jih je storil in v tem upravnem sporu izraženo opravičilo socialni delavki, kot jih je mogoče smiselno povzeti. Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti, kot je mogoče smiselno povzeti tožbene navedbe. Glede na obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo stališče oziroma ugovor, da odvzem prostosti, zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru, ni ustavno dopusten. Presoja toženke, da je treba glede na tožnikove kršitve za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.

19.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več ravnanjih tožnika in sicer: (i) 5. 1. 2025 so ob vstopu v azilni dom našli pri tožniku alkoholno pijačo; tožnik se je do varnostne službe vedel agresivno in žaljivo, saj je bil v alkoholiziranem stanju; da so tožnika varnostniki opozorili, da vnos alkohola v azilni dom ni dovoljen in so zato alkohol zasegli (Dogodek 5-1-25); (ii) da je tožnik 8. 4. 2025 vzel sostanovalcu A. A. denar in ko je A. A. zahteval denar nazaj, ga je tožnik prijel za vrat in ga začel daviti (v nadaljevanju vse Dogodek 8-4-25); da je bil tožnik 10. 4. 2025 seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda; (iii) da je 6. 5. 2025 tožnik prišel v pisarno socialne službe na razgovor glede težav z odprtjem bančnega računa zaradi zaseženega potnega lista s strani policije. Tožnik se je pritoževal, da mu pri tem nihče ne pomaga, ne policija ne Ministrstvo za notranje zadeve. Tožnik je med razgovorom postajal vse bolj razburjen in jezen, začel groziti, da bo uporabil nasilje, če se bo še naprej soočal z omenjeno težavo. To grožnjo je tožnik večkrat ponovil. Tožnik je bil s strani socialne službe opozorjen, da je vsakršen žaljiv in nasilen odnos do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb v azilnem domu kršitev hišnega reda, ki se v skladu s 84. členom ZMZ-1 ob ponovni kršitvi hišnega reda lahko kaznuje z omejitvijo gibanja; (iv) da je tožnik 16. 5. 2025 ob 03:25 jezno pristopil do recepcije in verbalno izrazil, da je pod vplivom prepovedanih substanc in alkohola, ter je z roko udaril v okence recepcije. Kljub napotku varnostnika, da mora opraviti površinski varnostni pregled pri RTG napravi, je samovoljno odšel mimo. Zato ga je varnostnik opozoril, da mora opraviti varnostni pregled ob vstopu v azilni dom. Tožnik je opozorilo ignoriral in začel žaliti varnostnika, zato mu je varnostnik izrekel ustno opozorilo ter ga ponovno pozval k mirnemu vedenju in izvedbi površinskega pregleda. Pri tem je tožnik postal agresiven, se upiral, razgrajal in z rokami fizično odrival varnostnika. Tožnik je nato odšel do ..., pri čemer je z razbijanjem, brcanjem in uničevanjem povzročil materialno škodo na predmetih, ki so se nahajali na poti do tja. Tožnik se je nato ponovno vrnil in začel z agresivnim vedenjem ter žaljenjem do prisotnih varnostnikov. Zato je varnostnik uporabil ukrep fizične sile do prihoda policije. Tožnik je fizično napadel tudi varnostnika. Tožnik povzetih s strani toženke ugotovljenih ravnanj niti ne zanika, zaslišan Dogodek 6-5-25 in Dogodek 16-5-25 priznava in se za 0ba dogodka tudi na naroku opravičuje. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožniku ne verjame, ko zanika Dogodek 8-4-25, ki v očitanem delu izhaja in je dokazan z uradnim zaznamkom z dne 8. 4. 2025. Kot že navedeno tožnik razen Dogodka 8-4-25 v bistvenem ne zanika očitanih ravnanj, ampak jih opravičuje s svojim zdravstvenim stanjem, kar pa, kot že povzeto, ne vpliva na zakonitost izrečenega ukrepa.

20.Neutemeljen je tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ker v izreku uporabljen termin: "do prenehanja razlogov" v sklepu ni obrazložen, kot je mogoče povzeti. Sodišče pojasnjuje, da je pravni temelj za izrek izpodbijanega sklepa in uporabo termina "do prenehanja razlogov" šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu pojasnjeno več o tem: kdo naj bi o odločal, da so razlogi prenehali, po katerem postopku. Zakon jasno določa način odprave ukrepa in postopek sodne presoje izvrševanja ukrepa.

21.Tožnik v tem upravnem sporu konkretizirano niti ne napada odločitve toženke, da je za preprečitev nadaljevanja tožnikov dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ukrep ne bi bil učinkovit, če bi bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1, upoštevajoč število kršitev in relativno kratko obdobje (od 5. 1. 2025 do 16. 5. 2025). Tožnik ne izpodbija utemeljitve toženke, da je ukrep potreben upoštevajoč, da je tožnik z ravnanji, s katerimi je kršil 10. in 11. člen Uredbe HR, kljub opozorilom nadaljeval; da je z ravnanji ogrožal sebe in ostale v azilnem domu, ko je fizično napadel varnostnika; da je grozil socialni službi; da je bil večkrat v alkoholiziranem stanju; da bi bil z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti večkrat kršil; da bi še vedno ogrožal in ustrahoval ostale tako prosilce kot zaposlene (varnostna in socialna služba); da vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Tožnikovo mnenje, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se mu zdi tudi to neprimerno in da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva, utemeljenosti tožbe ne dokazuje. Gre (le) za tožnikovo mnenje, ki nezakonitosti izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne dokazuje.

22.Nedokazan je tožbeni ugovor, da ukrep, ki ga je odredila toženka, ni primeren, ker se naj bi v Centru za tujce zelo slabo počutil in naj bi s težavo prenašal omejitev osebne svobode. Tožnik namreč na izrecno vprašanje sodišča pove, da se v Centru za tujce počuti fino. Sodišče pojasnjuje, da naknadno obžalovanje tožnika za ravnanja, ki so pomenila hujšo kršitev HR in izjava tožnika, ki jo sodišče sicer sprejema, da bi tožnik rad zapustil Center za tujce zato, da bi obdržal službo (kar sodišče šteje za dokazano na podlagi priloge A3, potrdilo C., d.o.o.), ne dokazuje nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Upoštevajoč že povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Zato obžalovanje tožnika in opravičilo ne dokazuje utemeljenosti tožbe.

23.Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa. Sodišče pojasnjuje, da sicer obstaja v primeru kršitev hišnega reda tudi možnost izreka ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1. Tožnik je bil, kar ni sporno, opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Tožnik ne prereka ugotovitve toženke, da namen ukrepa omejitve gibanja ne bi bil dosežen, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve nadaljevale in upoštevajoč s strani tožnika neprerekano ugotovitev toženke, da je ukrep nujen zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti ter po ugotovitvi, da v tožnikovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je tudi po presoji sodišča utemeljeno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

24.Na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi.

25.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijan sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

26.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

27.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

28.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce, kar pa zaslišan na naroku zanika, saj pove, da se v Centru za tujce počuti fino. Sodišče dodaja, da sprejema tožnikovo željo, da bi se vrnil v azilni dom zato, da bi obdržal službo, kar pa po presoji sodišča ne dokazuje težko popravljive škode za ugoditev začasni odredbi.

29.Tožnik škodo zatrjuje tudi s tem, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča zakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Sklep VSRS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019.

2Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

3Prav tam, 69. točka obrazložitve.

4Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

5Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

6Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

7Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.

8Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.