Jedro

ZKP za odločanje o preklicu nadomestne izvršitve kazni ne zahteva obvezne izvedbe naroka. Narok se izvede le, kadar je to potrebno za razjasnitev dejanskega stanja ali za zavarovanje procesnih pravic strank. V obravnavanem primeru pa so bile okoliščine glede obsojenčevega ignorantskega odnosa do alternativne kazenske sankcije nazorno razvidne iz listinske dokumentacije kazenskega spisa.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s šestim in prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se kazen šest mesecev zapora, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 45969/2022 z dne 17. 5. 2023, pravnomočna in izvršljiva dne 6. 7. 2023, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz naloženega mu dela v splošno korist, v celoti izvrši.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo po svojem zagovorniku izpodbija obsojeni A. A., in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s tem, da mu naloži izvedbo naroka, zaslišanje obsojenca ter po potrebi tudi izvedbo dodatnih dokazov, potrebnih za zakonito in sorazmerno odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik uvodoma izpostavlja, da je bil pritožbeno izpodbijani sklep izdan izven naroka in brez zaslišanja obsojenca, kar pomeni, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo izjaviti se o navedbah Probacijske enote Maribor ter pojasniti razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni opravil. V postopanju prvostopenjskega sodišča prepoznava kršitev pravice do izjave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter nadalje tudi kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo varuje 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Izrazi prepričanje, da je sodišče prve stopnje s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj obsojencu ni bilo omogočeno predstaviti okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev o preklicu nadomestne izvršitve kazni. V posledici takšnega pritožbenega stališča vztraja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obsojenca pred sprejetjem izpodbijane odločitve povabiti na narok in mu dati možnost pojasniti, ali na njegovi strani obstajajo upravičeni razlogi za neizpolnjevanje obveznosti, zlasti glede na njegovo socialno in zdravstveno situacijo.

5.Vendar pritožbene navedbe zagovornika o tem, da je bilo obsojencu kršeno njegovo procesno jamstvo do izjave, niso utemeljene. Najprej v obširni pritožbeni graji prezre, da ZKP za odločanje o preklicu nadomestne izvršitve kazni ne zahteva obvezne izvedbe naroka. Narok se izvede le, kadar je to potrebno za razjasnitev dejanskega stanja ali za zavarovanje procesnih pravic strank. V obravnavanem primeru pa so bile okoliščine glede obsojenčevega ignorantskega odnosa do alternativne kazenske sankcije nazorno razvidne iz listinske dokumentacije kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o preklicu nadomestne izvršitve kazni razpolagalo z izčrpnim poročilom Probacijske enote Maribor, ki izkazuje obsojenčev popolnoma pasivni odnos do izpolnjevanja naloženih mu obveznosti iz naslova dela v splošno korist. Prav tako je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bil obsojeni A. A. o obveznostih glede opravljanja dela v splošno korist pravilno in jasno poučen ter tudi ustrezno opozorjen na posledice morebitnega neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz naloženega mu dela v splošno korist, pri čemer v relevantnem obdobju ni izkazal nobene pripravljenosti, da bi obveznosti po z dnem 6. 7. 2023 pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi izpolnil, prav tako prvostopenjskemu sodišču ni predložil nobenih dokazov ali ponudil utemeljenih razlogov, ki bi narekovali izvedbo naroka. Dne 17. 5. 2023 obsojenemu A. A. izrečena sodba II K 45969/2022 namreč ni presenečenje. Na predobravnavnem naroku dne 17. 5. 2023 in na naroku za izrek kazenske sankcije istega dne je bil fizično prisoten. Po javni razglasitvi sodbe je bila njena vsebina na kratko obrazložena, poleg tega pa je obsojeni sam zaprosil prvostopenjsko sodišče, da bi kazen izvršil z opravo dela v splošno korist. Povzeto izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 17. 5. 2023 (list. št. 100 do 108).

6.Pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje vedno opraviti ustno obravnavo, temveč le, da mora stranki omogočiti, da se izjavi o dejstvih in dokazih, ki so podlaga za odločitev. Obsojenemu A. A. je bila ta možnost dana, saj je bil tako s strani Probacijske enote Maribor kot s strani prvostopenjskega sodišča pozvan h kontaktu, kar implicitno zajema (tudi) možnost izjaviti se o morebitnih osebnih, zdravstvenih ali drugih razlogih, ki izvirajo iz naslova naloženega mu dela v splošno korist po pravnomočni sodbi II K 45969/2022 z dne 17. 5. 2023 in mu preprečujejo obveznosti v zvezi z opravljanjem naloženega mu dela v korist. Sodišče prve stopnje je zato odločitev o izvršitvi (primarno) izrečene mu kazni zapora 6 (šestih) mesecev sprejelo na podlagi zakonitih in ustrezno ugotovljenih dejstev, ne da bi s tem poseglo v pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj odsotnost naroka v okoliščinah konkretnega primera ni vplivala niti na zakonitost niti na pravilnost izpodbijane odločitve. Zato pritožbene navedbe zagovornika v tem delu niso utemeljene.

7.Pritrditi pa ne gre zagovorniku niti v pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, da je bil obsojeni dejansko seznanjen s pozivi Probacijske enote Maribor. Tozadevno navaja, da poziv z dne 7. 8. 2023, puščen v hišnem predalčku, ne zagotavlja, da se je obsojeni z njegovo vsebino dejansko seznanil. Poudarja, da je bilo sodno pisanje obsojencu šele dne 21. 9. 2023 vročeno po detektivu, torej več kot mesec dni po prvotnem pozivu, zato meni, da v takšnih okoliščinah ne gre šteti, da bi se zavestno izmikal ali onemogočal izvršitev naloženega dela. Izrazi prepričanje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pred sprejetjem preveriti, ali je bil obsojeni dejansko obveščen o svojih obveznostih in mu omogočiti, da poda pojasnila. Ker tega ni storilo, je po njegovi oceni zmotno uporabilo enajsti odstavek 86. člena KZ-1 in s tem poseglo v pravico obsojenca do enake obravnave pred sodiščem. V prvostopenjskem odločanju, sprejetem brez jasne in preverjene podlage o vročitvi, zagovornik obsojenega prepoznava tudi bistveno kršitev določb postopka, saj meni, da odločitve ni mogoče opreti na predpostavko, da je bil obsojeni seznanjen z vsebino poziva.

8.Nima prav. Obsojeni A. A. na nobeni točki ni zatrjeval, da na naslovu (naslov 1), ki ga je sam podal na predobravnavnem naroku dne 17. 5. 2023, ne prebiva, niti ni prvostopenjskemu sodišču sporočil spremembe bivališča ali drugih okoliščin, ki bi onemogočale vročanje in sprejemanje pisanj. Iz vrnjene povratnice nazorno izhaja, da mu je bila po tem, ko se na poziv in vabilo Probacijske enote Maribor ni odzval (točka 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa), poslana priporočena pošiljka Probacijske enote Maribor puščena v hišnem predalčniku, kar je v skladu z običajno prakso obveščanja oseb o terminih in obveznostih v postopkih izvrševanja nadomestne kazni. Poleg tega je sodišče prve stopnje obsojencu z dopisom z dne 31. 8. 2023 posredovalo kopijo navedenega obvestila Probacijske enote Maribor z dne 23. 8. 2023 in ga hkrati pozvalo, da se v roku 1 (enega) meseca zglasi na Probacijski enoti Maribor ali jih kontaktira ter začne z izvrševanjem dela v splošno korist, s pretnjo, da bo v nasprotnem prvostopenjsko sodišče odločilo, da se kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (točka 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ta dopis mu je bil po detektivu dne 21. 9. 2023 vročen na naslovu (naslov 2), vendar obsojeni A. A. nanj prav tako ni odgovoril, niti se v nadaljnjih mesecih ni zglasil na Probacijski enoti Maribor ali jih vsaj kontaktiral (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno namigovanje, da obsojeni s pozivom Probacijske enote Maribor ni bil seznanjen, je zato netočno in tudi zgrešeno. Zagovornik zanemari dejstvo, da mora naslovnik poskrbeti, da je na prijavljenem naslovu dosegljiv za prejeta sodna pisanja; opustitev tega bremena namreč ne more iti v njegovo korist. Tudi okoliščina, da je bilo sodno pisanje po neuspešnem poskusih vročitve sodnega kurirja najprej na prijavljenem naslovu bivanja obsojenca in nato na naslovu njegove prijateljice B. B., (naslov 3), vročeno po detektivu šele dne 21. 9. 2023, torej več kot mesec dni po prvotne pozivu, kor to pritožbeno poudarja zagovornik, ne spremeni pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da obsojeni A. A. (niti v nadaljevanju) ni izkazal prav nobene pripravljenosti za stik s Probacijsko enoto Maribor, niti se ni odzval na vročeni mu poziv.

9.V okviru pritožbenega razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik opozarja na prvostopenjske pavšalne zaključke, da so razlogi za neopravljeno delo izključno v subjektivni sferi obsojenca ter da je razlog za neopravljeno delo v njegovem nekritičnem in nesprejemljivem odnosu do storjenega kaznivega dejanja. Meni, da takšni zaključki niso podprti z nobenim dokazom in temeljijo zgolj na domnevi, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so obstajali objektivni razlogi, zaradi katerih obsojeni dela v splošno korist ni mogel opraviti, zlasti ker rok za opravo dela po pravnomočni sodbi še ni potekel in bi ga bilo mogoče tudi podaljšati. Skozi pritožbeno izvajanje pogreša preveritev prvostopenjskega sodišča, ali je obsojeni morda v vmesnem času izrazil pripravljenost za opravo dela ali navedel razloge, ki so preprečevali njegovo udeležbo.

10.Pritožbeno sodišče opozarja, da odločitev o preklicu nadomestne izvršitve kazni po 86. členu KZ-1 ni vezana na formalistično ugotavljanje subjektivnega trenutka dejanskega prejema poziva, temveč na objektivno ugotovitev, da se obsojeni A. A. s pravnomočno obsodilno sodbo naložene mu obveznosti sploh ni lotil, ni stopil v stik s Probacijsko enoto Maribor ter za izkazano popolno pasivnost ni ponudil nikakršnih opravičljivih razlogov, tudi ne v okviru pritožbenih navedb. V pritožbeni kritiki, fokusirani na postopanje in odločitev prvostopenjskega sodišča tako zagovornik zanemari ključno, in sicer, da je bil obsojeni A. A. z nastopom izvršljivosti dne 6. 7. 2023 pravnomočne obsodilne sodbe, s katero je bil nedvomno ustrezno seznanjen, dolžan sam (po)skrbeti za ustrezen kontakt in primerno komunikacijo s Probacijsko enoto Maribor. Iz podatkov kazenskega spisa pa jasno izhaja, da obsojenec od razglasitve sodbe dalje ni izkazal nobene aktivnosti v smeri izpolnitve naloženega dela v splošno korist. Kljub pozivu Probacijske enote Maribor in opozorilu prvostopenjskega sodišča se prejetemu vabilu ni odzval, niti ni sklenil tripartitnega dogovora z izvajalcem sankcije, pri čemer ni navedel prav nobenih okoliščin, ki bi mu izvršitev alternativnega načina kazenske sankcije v obliki opravljanja dela v splošno korist onemogočale.

11.Ugotovitve detektiva v poročilu z dne 3. 10. 2025 (l. št. 188), da obsojenec v obdobju, ko mu je pravnomočno naloženo izpolnjevanje nalog iz naslova (neodplačnega) dela v splošno korist, opravlja plačano delo, le še dodatno potrjujejo, da objektivni razlogi, ki bi obsojenega A. A. ovirali pri opravljanju dela v splošno korist, niso izkazani. Ko je dal obsojeni plačani zaposlitvi in s tem lastnemu materialnemu okoriščenju prednost pred izpolnitvijo obveznosti iz naslova pravnomočne obsodilne sodbe, kaže popolno izneverjenje do izrečene kazenske sankcije, v okviru katere mu je sodišče prve stopnje ponudilo privilegij ostati na prostosti ter storjeno pravno nevzdržno dejanje neodplačno oddelati v splošno korist. Navedeno torej utemeljuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je razlog za neizvršitev obveznosti v subjektivni sferi obsojenca in v njegovem neustreznem odnosu do naložene mu obveznosti. Pritožbeno poudarjanje, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati morebitno kasnejšo pripravljenost obsojenca za opravo dela, pa je neutemeljeno, saj takšna morebitna pripravljenost obsojenca do sedaj ni bila izražena in tudi z ničimer ne izhaja iz podatkov kazenskega spisa.

12.Na drugačne dejanske in pravne zaključke od prvostopenjsko sprejetih ne more vplivati niti pritožbeni očitek v smeri preuranjene odločitve o izvršitvi prostostne kazni, ker triletni rok, v katerem mora obsojeni A. A. opraviti delo v splošno korist, še ni potekel. Zagovornik v pritožbenem izvajanju zaobide dejstvo, da navedeni rok predstavlja najdaljše zakonsko dopustno obdobje, v katerem se lahko delo v splošno korist izvrši, ne pa obdobja, v katerem bi bilo sodišče dolžno čakati, če obsojeni svojih obveznosti ne izpolnjuje in za to ne navede nobenih opravičljivih razlogov. Namen instituta nadomestne izvršitve kazni zapora je, da obsojeni v razumnem času in s potrebno skrbnostjo pristopi k izpolnjevanju obveznosti ter sodeluje s probacijsko enoto, kar je temeljni pogoj za uspešno izvrševanje tega ukrepa. V obravnavanem primeru obsojeni od dne 6. 7. 2023, tj. od izvršljivosti pravnomočne obsodilne sodbe dalje ni izkazal nikakršne aktivnosti; ni stopil v stik s Probacijsko enoto Maribor, ni pristopil k sklenitvi dogovora o razporeditvi dela, niti ni predlagal podaljšanja roka, čeprav bi mu takšna možnost omogočala ureditev obveznosti v okviru pravnomočno naložene nadomestne kazni ali navedel razlogov, ki bi upravičevali njegov popolni molk in neodzivnost. Popolna pasivnost obsojenca, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, tako že sama po sebi izkazuje, da obsojenec ne izpolnjuje obveznosti, ki so bistvene za izvedbo dela v splošno korist, zato se v takšnih okoliščinah sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zgolj formalno zadrževati do izteka triletnega roka.

13.Pritožbeno sodišče opozarja, da avtomatična dolžnost alternativnega izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij v razmerju do posameznega storilca kaznivega dejanja ne obstaja, marveč je tovrstna omiljena oblika prestajanja kazni za izvršeno pravno nevzdržno ravnanje zgolj možnost, upravičena pod določenimi pogoji oziroma osebna boniteta, katero pa je obsojeni A. A. z izkazano ignoranco v razmerju do svetovalcev Probacijske enote Maribor in izvajalcev sankcij zapravil.

14.Ker niti pritožba ne ponudi dokazno podprtih subjektivnih in objektivnih ovir, ki bi na pravne posledice neupoštevanja dne 17. 5. 2023 obsojenemu A. A. izrečene pravnomočne obsodilne sodbe preprečevale izvedbo nalog, ki izvirajo iz naloženega mu dela v splošno korist, je bilo o preizkušeni pritožbi odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15.Čeravno obsojeni A. A. s pritožbo zagovornika ni bil uspešen (tretji odstavek 402. člena ZKP), ga je pritožbeno sodišče iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje bremena plačila sodne takse oprostilo (11. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 129a, 129a/1, 129a/6, 402, 402/3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.