Jedro

O disciplinski odgovornosti direktorja lahko odloča samo organ, ki je pristojen za njegovo imenovanje ali razrešitev, kar velja tudi, če se o disciplinski odgovornosti direktorja odloča v času, ko ni več direktor, kršitve disciplinske odgovornosti pa se nanašajo na čas, ko je to še bil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11.3.1991 in 21.1.1991 v delu, kjer postopek ni bil ustavljen, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ampak da še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe in mu v spornem obdobju priznati vse uveljavljane pravice iz dela in po delu.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke s sodbo zavrnilo v delu, v katerem je sodišče disciplinski postopek ustavilo oziroma razveljavilo izpodbijane sklepe tožene stranke kot neutemeljene in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa jo je glede ostalih odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni samo odločalo o pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca, čeprav bi po določbi 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih to moralo storiti. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je kljub drugačni starejši sodni praksi ugotovilo, da o disciplinski odgovornosti tožnika ni odločal pristojni organ tožene stranke. Če bi bilo to res, bi sodišče moralo odločanje nepristojnega organa ugotoviti prej, ne pa komaj po dolgoletnem trajanju postopka, ko se je medtem spremenila sodna praksa. Sodišče bi pri odločitvi moralo tudi upoštevati, da tožnik ni bil direktor, ampak je bil določen za opravljanje nalog direktorja, v času odločanja disciplinske komisije pa ni bil niti direktor niti določen za opravljanje nalog direktorja. Vse to je jasno razvidno iz sklepov tožene stranke. Razlogovanje sodišča, da ima tožena stranka še odprt rok za izvedbo postopka je nerealno, saj bi zadeva, preden jo bo tožena stranka uspela dokončati, zastarala. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo, v primeru pa, če ugotovi, da sta sklepa disciplinske komisije nezakonita, samo odloči o odgovornosti delavca in disciplinskem ukrepu.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija.

Res je, kot navaja revizija, da po določbi 2. točke prvega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98), sodišče lahko ugotovi, da je odločitev delodajalca nezakonita, glede na naravo kršitve razveljavi odločitev delodajalca in samo odloči o pravici, obveznosti ali odgovornosti. Vendar to ne pomeni, da je sodišče podaljšana roka delodajalca in da lahko sanira absolutne kršitve predhodnih postopkov pri delodajalcu. Odločanje nepristojnega organa delodajalca v disciplinskem postopku pomeni, da delavcu ni bila omogočena zakonito določena pot za ugotavljanje njegove morebitne disciplinske odgovornosti, kar je v nasprotju tako z načelom zakonitosti, kot tudi z načelom pravice do enakega obravnavanja. Taka kršitev je zato vedno absolutna in se je v sodnem postopku ne da niti spregledati niti popraviti. Poleg tega je treba še upoštevati, da tretji odstavek 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih izrecno določa, da sodišče ne sme odločiti v škodo delavca, ki uveljavlja sodno varstvo. Zato bi sanacija postopka s strani sodišča, kot jo predlaga revidentka, pomenila kršitev izrecne zakonske določbe, saj bi lahko pomenila tudi odločanje v škodo delavca, ki je uveljavljal sodno varstvo. Zato v nakazani smeri revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 254. člena ZPP-77. Revizije ni mogoče vložiti (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP-77) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče revizije ni preizkušalo v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovljeno dejansko stanje.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, naj bi tožnik vse disciplinske kršitve, razen neopravičenih izostankov, storil v času, ko je opravljal funkcijo direktorja oziroma začasnega poslovodnega organa. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v 59. členu določa, da odloča o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa tisti organ, ki ga je imenoval oziroma postavil. Pri tem je treba upoštevati, da se v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti uporabljajo predpisi, ki so veljali v času storitve kršitve, kar velja tudi za vprašanje pristojnosti disciplinskega organa. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, o disciplinski odgovornosti tožnika ta organ ni odločal, saj je o njem odločala disciplinska komisija, ki ni organ, pristojen za imenovanje in razreševanje direktorja. Zato je odločitev sodišča, da so zaradi odločanja nepristojnega organa sklepi tožene stranke nezakoniti in jih je zato treba razveljaviti, pravilna in v skladu z materialnim pravom.

Zaradi navedenega so vse druge revizijske navedbe nepomembne za odločitev v tej zadevi.

Revizija pravilno opozarja na pravico do enakega sojenja, ki ga ureja 22. člen Ustave Republike Slovenije in na katero morajo biti vsa sodišča še posebej pozorna. Prav zato je v spornem primeru treba upoštevati tudi predhodne sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v katerih je revizijsko sodišče ob upoštevanju podobnega dejanskega stanja sodilo enako, kot v obravnavani zadevi. V vseh sodbah (npr. VIII Ips 63/97, VIII Ips 17/99, VIII Ips 174/99, VIII Ips 140/99) je bilo zavzeto stališče, da o disciplinski odgovornosti direktorja lahko odloča samo organ, ki je pristojen za njegovo imenovanje ali razrešitev, kar velja tudi, če se o disciplinski odgovornosti direktorja odloča v času, ko ni več direktor, kršitve disciplinske odgovornosti pa se nanašajo na čas, ko je to še bil. Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da je revidentka zmotno uporabila materialno pravo pri vodenju disciplinskega postopka zoper tožnika in da sta zato nižji sodišči zahtevku tožnika utemeljeno ugodili in razveljavili izpodbijane sklepe o prenehanju delovnega razmerja, je na podlagi določb 393. člena ZPP-77 revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).