Jedro

Glede na to, da je že nasprotna stranka vzpodbujala tožnika k ustrezni dopolnitvi pomanjkljive trdivene podlage, le-ta pa se ni izkazala za odločilno šele na podlagi uporabe zakonske določbe, na katero tožnik tekom postopka ni bila dolžna računati, temveč je substanciranje protipravnosti ravnanja breme vsake stranke, ki se sklicuje na obstoj civilnega delikta, dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča ni segla tako daleč, da bi tožnika k dopolnitvi trditvene podlage morala še posebej pozivati, saj bi ravno takšno postopanje porušilo razpravno ravnotežje med strankama.

Če očitana dejanja objektivno predstavljajo dejanja vznemirjanja, katerih prepoved je bila naložena toženi stranki s pravnomočno sodbo, torej ugotavljanje (domnevnega) lastništva kot odločilnega dejstva za ugotovitev aktivne legitimacije tožnika za vtoževani zahtevek ni predmet dokaznega postopka v tej pravdi, saj je sodišče med istima strankama v drugi pravdi že pravnomočno odločilo, da tožena stranka ne sme vznemirjati lastninske pravice tožnika, ker je takšno vznemirjanje protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožniku znesek 4.658,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje (od 3. 7. 2007) in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka sodbe). Tožniku je zato naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.100,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi II P 509/99, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini, ki je predmet vtoževanega zahtevka. Tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom za prenehanje vznemirjanja, iz katerega izhaja, da je lastnik prizidka. V tej pravdi pa zahteva povrnitev škode zaradi zamakanja strehe prav na navedenem prizidku. Sodišče prve stopnje se po mnenju tožnika zmotno sklicuje na odločitev sodišča v zadevi P 429/2003-II. Pomembna je namreč tudi obrazložitev navedene sodbe, v kateri je na 19. in 20. strani pojasnjeno, da lastninske pravice (na zemljišču, ki je družbena lastnina) ni bilo mogoče priposestvovati, vendar sta pravna teorija in praksa v ureditvi, ki se bistveno razlikuje od sedaj veljavne, zavzeli stališče, da se objekt, kakršen je obravnavani, v vmesnem času (bodisi do legalizacije bodisi do rušenja) šteje za premičnino. Takšen status omogoča le, da „lastnik“ objekta uživa sodno varstvo pred posegi in zahtevki drugih nasproti katerim ima močnejšo pravico. Prizidek je zato premičnina, na kateri je tožnik utrpel škodo, za katero je odgovorna tožena stranka. V zadevi je pomembno zgolj vprašanje lastništva prizidka, ne pa lastništvo zemljišča. Dne 11. 11. 1967 je bila med M. M. in tožnikom sklenjena kupoprodajna pogodba, katere predmet je bil sporni prizidek. Tožnik je dobroverni in zakoniti (tj. lastniški) posestnik prizidka ves čas od leta 1967. Na podlagi navedenega pravnega posla ima močnejšo pravico od tožene stranke, ki na tem objektu nimajo nobene pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi trdila, da je s sodbo v zadevi II P 509/99 izposlovala izvršilni naslov za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved vznemirjanja lastninske pravice, ki jo ima tožnik na nepremičnini, ležeči na parc. št. 369/6, k.o. x., v naravi prizidek – stanovanjski objekt na naslovu V. (v nadaljevanju: sporni prizidek). Tožena stranka naj bi preprečila tožniku, da bi med prvomajskimi prazniki prišel do strehe in popravil oziroma odpravil škodo zaradi zamakanja. S takšnim ravnanjem naj bi toženca povzročila tožniku škodo, ki jo vtožuje v pravdi. Tožnik s takšnimi navedbami smiselno zatrjuje kršitev že citirane pravnomočne odločbe. Tožena stranka se je tožbi uprla tako z zatrjevanjem protislovnosti in nesubstanciranosti tožbenih trditev glede protipravnosti ravnanja tožencev, kot tudi z opozarjanjem na dvom v aktivno legitimacijo tožnika. Tožnik je domnevni lastnik prizidka, saj tako izhaja iz sodbe v zadevi II P 509/99, vendar tožnik nima listine, ki bi bila sposobna za vpis lastninske pravice na prizidku v zemljiško knjigo, toženca pa sta v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika parcele na kateri stoji prizidek.

5. Sodišče je glede na trditveno podlago tožeče in tožene stranke opredelilo materialnopravni temelj zahtevka v določbi 99. člena SPZ. Pri presoji utemeljenosti zahtevka na tej podlagi pa je ugotovilo, da tožnik ni dokazal lastništva sporne nepremičnine, v zvezi s katero zahteva povračilo škode od tožencev kot povzročiteljev škode, saj je bil v zadevi P 429/2003-II njegov zahtevek za ugotovitev, da obstoji njegova lastninska pravica na spornem prizidku, pravnomočno zavrnjen, medtem ko je bilo vprašanje lastništva v zadevi II P 509/99 obravnavano zgolj kot predhodno za odločitev, ni pa bilo v izreku sodbe ugotovljeno z učinkom pravnomočnosti. Vprašanje obstoja močnejše pravice v tej pravdi ni bilo odločilno, ker se je tožnik v tej pravdi skliceval zgolj na prodajno pogodbo, ki jo je sklenil s prodajalko M. M. in na svojo lastninsko pravico na nepremičnini, ni pa zanikal, da je v zemljiški knjigi vknjižena solastninska pravica na toženi stranki. Trditev, iz katerih bi morebiti izhajalo, da (in zakaj) je njegova pravica nasproti tožencema močnejša, in da bi ga bilo zato mogoče šteti za domnevnega lastnika prizidka, v tej pravdi ni postavil. 6. Takšni razlogi sodišča prve stopnje so le deloma pravilni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v obravnavani zadevi zahteva povrnitev škode zaradi ravnanja tožencev, ki naj bi po njegovih trditvah predstavljala kršitev obveznosti, naloženih tožencem s pravnomočno sodbo (s katero je sodišče ugodilo negatornemu zahtevku tožnika). Če očitana dejanja objektivno predstavljajo dejanja vznemirjanja, katerih prepoved je bila naložena toženi stranki s pravnomočno sodbo v zadevi II P509/99, torej ugotavljanje (domnevnega) lastništva kot odločilnega dejstva za ugotovitev aktivne legitimacije tožnika za vtoževani zahtevek ni predmet dokaznega postopka v tej pravdi, saj je sodišče med istima strankama v drugi pravdi že pravnomočno odločilo, da tožena stranka ne sme vznemirjati lastninske pravice tožnika, ker je takšno vznemirjanje protipravno. Sodišče bi moralo torej v takšnem primeru v obravnavani zadevi ugotoviti zgolj še druge elemente civilnega delikta, med drugim obstoj krivde in škode. Pri tem pa velja opozoriti, da je treba vsebino izreka v prepovednem delu odločbe II P 509/99 brati v povezavi z delom, v katerem je tožencema naložena dolžnost, da vzpostavita prejšnje stanje. Zgolj v tem obsegu je vsebina prepovednega dela izreka določna.

7. V tej pravdi je glede očitanih protipravnih ravnanj tako pomembno zgolj, ali objektivno po vsebini predstavljalo vznemirjanja, katerih prepoved je tožnik že dosegel s pravnomočno sodbo v zadevi II P 509/99. Šele če bi sodišče ugotovilo, da temu ni tako, ali da so zgolj določena izmed njih zajeta s pravnomočno sodbo, ostala pa ne, bi moralo zgolj za slednja „ex novo“ ugotoviti njihovo objektivno protipravnost, torej ali takšna ravnanja predstavljajo vznemirjanje lastninske pravice tožnika, kar predpostavlja ugotavljanje, ali je tožnik dejansko lastnik ali vsaj domnevni lastnik spornega prizidka.

8. Četudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni zaznalo navedene pravno odločilne ločnice, pa je njegova odločitev vendarle pravilna. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da tožnik tekom pravde ni substanciral očitanega protipravnega ravnanja tožencev tako, da bi se sodišče prve stopnje sploh lahko opredelilo do pojasnjenega pravno odločilnega dejstva. Njegova trditvena podlaga je ostala pomanjkljiva tudi po ugovarjanju tožencev, da iz tožbe pravzaprav nikjer ne izhaja, „kako dejansko naj bi maja letos toženi stranki preprečevali tožniku dostop na streho“. Toženca sta vseskozi prerekala, da bi tožnika kakor koli vznemirjala v posesti in uporabi spornega prizidka. Glede na to, da je že nasprotna stranka vzpodbujala tožnika k ustrezni dopolnitvi pomanjkljive trdivene podlage, le-ta pa se ni izkazala za odločilno šele na podlagi uporabe zakonske določbe, na katero tožnik tekom postopka ni bila dolžna računati, temveč je substanciranje protipravnosti ravnanja breme vsake stranke, ki se sklicuje na obstoj civilnega delikta, dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča ni segla tako daleč, da bi tožnika k dopolnitvi trditvene podlage morala še posebej pozivati, saj bi ravno takšno postopanje porušilo razpravno ravnotežje med strankama.

9. Glede možnosti, da določena ravnanja ne bi bila zajeta s pravnomočno sodbo, zaradi česar bi moralo sodišče ugotavljati (domnevno) lastništvo tožnika, pa gre pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožnik ni zagotovil trditvene podlage, ki bi omogočala presojo močnejše pravice na spornem prizidku (ali bolje: zrelativizirala zaključek, da ima najmočnejšo pravico tisti, ki se sklicuje na lastninsko pravico). V pritožbi sicer pravilno opozarja na problematiko „črnih gradenj“ iz polpreteklega obdobja in sodnega varstva njihovih graditeljev –“lastnikov“ do legalizacije oziroma rušenja objekta. Vendar tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal (niti) trditve, da predstavlja sporni prizidek črno gradnjo, še manj pa trditve, ki bi njegov položaj v razmerju do spornega prizidka natančneje pojasnjevale. Dejanska situacija tožnika se razkriva šele z vpogledom v razloge odločbe v zadevi II P 429/2003 (v zvezi s sodbo II Cp 2111/2004 in sklepom II Ips 401/2005), česar pa sodišče prve stopnje ob odsotnosti vsakršnih trditev tožnika v tej smeri pri svoji odločitvi ni smelo upoštevati. Golo dejstvo, da tožnik sporni prizidek (očitno brez nasprotovanja toženih strank) uporablja že od leta 1976, in sicer od takrat, ko je z M. M. sklenil kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bil sporni prizidek (navedeno ponavlja tudi v pritožbi), pa ne zadostuje za ugotovitev lastništva tožnika (ne zatrjuje namreč, da bi se na podlagi takšnega pravnega posla lastninska pravica pri sporni nepremičnini oziroma prizidku v zemljiški knjigi vpisala v njegovo korist), niti njegovega bonitarnega lastništva.

10. Bonitarni lastnik je namreč t. i. anticipiran priposestvovalec, torej tisti, ki ima zakonit temelj za svoje „lastništvo“ in je posest pridobil po volji odsvojitelja, torej neviciozno. Njegova dobra vera (tekom priposestvovalne dobe, ne pa tudi v trenutku pridobitve! – dobrovernost v trenutku sklenitve zavezovalnega posla in prevzema posesti stvari mora namreč zatrditi in dokazati pridobitelj, česar tožnik v obravnavani zadevi ni trdil) se domneva (9. člen SPZ). Vendar ugotovitev sodišča, da je bil zahtevek tožnika za ugotovitev, da je lastnik prizidka, v razmerju do tožencev že pravnomočno zavrnjen (kar pomeni, da sta se toženca zahtevku uprla), ob uporabi materialnega prava brez upoštevanja posebnih okoliščin, ki so obstajale v času dvotirnega lastninskega sistema, samodejno izključuje dobrovernost tožnika. Le-ta bi se učinku povzete odločitve v tej pravdi lahko izognil zgolj, če bi v tem postopku pravočasno zatrdil takšne posebne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sodišče navkljub zgoraj pojasnjenemu presojalo, ali nima tožnik zaradi takšnih posebnih okoliščin vendarle močnejšo pravico na spornem prizidku od tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, in zaradi česar bi mu navkljub (trenutni) nezmožnosti, da se vpiše v zemljiško knjigo, nudilo sodno zaščito pred posegi drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico.

11. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere poudarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Glede na to, da tožena stranka v postopku s pritožno ni uspela, mora stroške, ki so ji pri tem nastali, kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). S tem, ko je bila pritožba tožnika zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov, zato je izrek v tem delu odpadel.