Jedro

Vprašanje položaja stranke v upravnem postopku se presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu oddelka za urejanje prostora občine z dne 25.9.1992, s katerim je bil tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine z dne 8.9.1989, zavržen. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je bil z odločbo z dne 8.9.1989 K.I. in A. priznan status kmeta na podlagi 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Iz tega zakona ne izhaja, da se v postopku ugotavljanja statusa kmeta kakorkoli odloča o pravicah, obveznostih ali pravni koristi drugih fizičnih oziroma pravnih oseb. Zato tožnik v obravnavani zadevi ne more varovati svojih pravic ali pravnih koristi in ni upravičen predlagati obnove postopka za priznanje statusa kmeta občanu, ki se je edini javil na ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča s parc. št. 216 in 217. Po mnenju tožene stranke tožniku, ki se na navedeno ponudbo ni odzval, takšna pravica tudi ni zagotovljena na podlagi darilne pogodbe, ki jo je glede spornih zemljišč sklenil v času, ko rok za prijave na navedeno ponudbo za prodajo zemljišč še ni potekel. Napadeni sklep organa prve stopnje je torej pravilen in zakonit, zato je morala tožnikovo pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe predpisov in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je obnovo postopka predlagal, ko je naknadno zvedel, da je bila odločba o priznanju statusa kmeta A. in I.K. izdana na podlagi neresničnih navedb. Nepravilno je stališče organa prve stopnje in tožene stranke, da tožniku v navedeni upravni zadevi ne gre položaj stranke. V pravdi, ki teče pri temeljnem sodišču med A.K. kot tožnikom in V. L. ter L.M. kot tožencema, je bil namreč postopek s sklepom z dne 19.5.1993 prekinjen do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, ali ima A.K. še status kmeta. Tožnik meni, da iz navedenega sklepa izhaja, da ima "v konkretnem primeru evidentno korist" od odločitve, ali je A.K. pridobil status kmeta na pravilen in zakonit način ali ne. Tožena stranka nepravilno meni, da materialni predpisi tožniku ne zagotavljajo možnosti, da varuje svoje pravice in pravne koristi. Zakon o kmetijskih zemljiščih predpisuje le pogoje, ki jih mora izpolnjevati, kdor želi prodobiti status kmeta, ne onemogoča pa, da v takšnem postopku sodelujejo tudi druge osebe v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku, ki imajo pravno korist. Vsakdo, ki ima pravno korist ali hoče zavarovati svoje pravice, ima možnost, v upravnem postopku izpodbijati navedbe tistega, ki želi pridobiti status kmeta, če ima dokaze, da zainteresirana oseba ne izpolnjuje pogojev za pridobitev takega statusa. Tožnik še pojasnjuje, da parceli št. 217 in 218 nista v prvem območju kmetijskih zemljišč; parcela št. 217 je dejansko funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši tožnika. Tudi iz tega razloga je vprašanje statusa kmeta A.K. za tožnika pomembno. Tožnik zato meni, da bi morala tožena stranka napadeni prvostopni sklep odpraviti, in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 250. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko predlaga obnovo upravnega postopka stranka. Stranka v upravnem postopku je oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (42. člen ZUP). Tožnik meni, da mu gre v sporni upravni zadevi položaj stranke zato, ker ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico, udeleževati se postopka.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil v upravnem postopku, katerega obnovo je predlagal tožnik, A. in I.K. priznan status kmeta na podlagi 2. alinee 2. odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91; dalje: ZKZ). Iz določb tega zakona ne izhaja, da priznanje statusa kmeta že samo na sebi predstavlja poseganje v kakršnekoli pravice ali pravne koristi drugih oseb. Druga oseba torej v postopku priznanja statusa kmeta praviloma ne more imeti položaja stranke v smislu določbe 42. člena ZUP; ima ga le, če dokaže, da bi priznanje statusa kmeta poseglo v njeno pravico ali pravno korist, ki obstaja v času, ko je o priznanju statusa kmeta odločeno.

Vprašanje položaja stranke v upravnem postopku se torej presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da je priznanje statusa kmeta A. in I.K. poseglo v kakšno njegovo pravico ali pravno korist, ki je obstajala v času, ko je bilo o priznanju statusa kmeta odločeno. Izpodbijana odločba je zato po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče moralo zavrniti. Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Rs, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.