Jedro

Tožena stranka ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, saj zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, sama po sebi že po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera. Razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, bi namreč dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3919/2021/5 (1222-07) z dne 16. 12. 2021 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3919/2021/5 (1222-07) z dne 16. 12. 2021.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 15. 12. 2021 od 13.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 29. 11. 2021, dne 15. 12. 2021 pa je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V policijskem postopku je pojasnil, da je izvorno državo zaradi verskih razlogov zapustil 19. 7. 2018. Za mednarodno zaščito je zaprosil že v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, ki pa sta prošnji zavrnili. Nato jo je vložil na Hrvaškem, vendar na odločitev ni počakal. Povedal je, da so Hrvati rasisti in da osebni razgovor ni bil opravljen. Ciljne države ni imel, želel je oditi tja, kjer bi mu bila priznana mednarodna zaščita. Na Hrvaškem je sicer dobil izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, ni pa mogel imeti bančnega računa. Poleg tega je moral devet mesecev čakati, da bi pridobil pravico do zaposlitve.

3. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, saj je prošnjo za mednarodno zaščito predhodno (1. 11. 2021) že vložil na Hrvaškem. Zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze EURODAC, je tožena stranka hrvaškim migracijskim organom 16. 12. 2021 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

4. V nadaljevanju je tožena stranka presojala, ali je tožnik res begosumen. Ponovno je ugotovila, da je na Hrvaškem že tretjič zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na odločitev. Zato je menila, da je prošnjo vložil le zato, da bi si omogočil prosto prehajanje po Evropski uniji, saj za zapustitev Hrvaške ni podal prepričljivih in razumnih pojasnil. Pojasnila je, da dostop do zaposlitve ni bistven za status prosilca za mednarodno zaščito in da je navedena pravica tudi v Republiki Sloveniji možna šele po preteku devetih mesecev od podaje prošnje. Zato je menila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Iz ugotovitev tožene stranke je še razvidno, da je tožnik v policijskem postopku v Sloveniji navajal drugačne osebne podatke kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Najprej je namreč izjavil, da je A. A., nato pa, da mu je ime A. B. 6. Po oceni tožene stranke tožnikova zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o njegovi prošnji nakazuje na njegovo nepripravljenost na sodelovanje v postopku. Menila je, da je s tem onemogočil vsebinsko odločitev o njegovih težavah v izvorni državi. Poleg tega prilagajanje osebnih podatkov ob odsotnosti osebnih dokumentov nakazuje na to, da tožnik ni želel razkritja svoje identitete. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije še pred zaključkom predaje pristojni državi članici.

7. Tožena stranka je glede na preteklo tožnikovo ravnanje, ko je samovoljno zapustil Hrvaško, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Meni, da bi bilo treba strožje presojati standarde ukrepa pridržanja po 28. členu Uredbe Dublin III, saj še ni znano, ali bo možna njegova predaja Hrvaški. S tem v zvezi ob sklicevanju na sodno prakso trdi, da mora biti nevarnost pobega znatna oziroma velika. Opozarja, da izpodbijana odločitev ne temelji na takem standardu, saj je že iz ugotovitev tožene stranke razvidno, „da ni nemogoče, da bi tožeča stranka samovoljno zapustila Azilni dom in onemogočila predajo odgovorni državi članici.“ Nejasno naj bi bilo, kakšen standard je besedna zveza „ni nemogoče“, po tožnikovem mnenju pa nedvomno ne ustreza standardu znatne oziroma velike nevarnosti, da bo oseba pobegnila.

9. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo zatrjevanje, da je domneva begosumnosti iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 definirana presplošno, da bi se lahko uporabila brez upoštevanja prosilčevih individualnih okoliščin. Tožnik ob sklicevanju na upravnosodno prakso meni, da prehod meje na nedovoljen način sam po sebi ne utemeljuje zaključka o podani znatni begosumnosti. Tega stališča naj ne bi mogla spremeniti niti navedena zakonska določba.

10. Na podlagi izhodišča, da je treba obstoj domneve iz 84.a člena ZMZ-1 presojati glede na prosilčeve subjektivne okoliščine, tožnik navaja, da tožena stranka ni ocenjevala obstoja znatne oziroma velike nevarnosti pobega oziroma drugih individualnih okoliščin, ki bi opravičevali izrek obravnavanega ukrepa. Meni, da je za njegov primer bistveno, da je počakal na odločitev o prošnji v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, pot pa je nadaljeval le zaradi zavrnitve. Navedeno naj bi kazalo na stanje, ki je ravno nasprotno begosumnosti. Poleg tega je na razgovoru pojasnil, da je Hrvaško sicer zapustil pred odločitvijo o prošnji, vendar le zaradi tamkajšnjih slabih pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Ker ni pričakoval pozitivne odločitve, je želel v državo, kjer bi bila njegova možnost priznanja mednarodne zaščite realna in dosegljiva. Meni, da je pomembno, da ni zanikal vložitve prošnje v navedenih državah ter da ni skrival svojih osebnih podatkov in kopij osebnih dokumentov. Navaja, da je že ob prehodu hrvaško-slovenske meje poklical policijo, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Poudarja, da je bil iskren v postopku, v katerem je navedel, da želi ostati tukaj, kjer ima tudi punco.

11. Tožnik se ne strinja niti s presojo, da je navajal drugačne osebne podatke. Poudarja, da je bila na zapisniku o prošnji storjena očitna pisna pomota, ki jo je takoj popravil, ko je opazil, da so bile pri srednjem imenu izpuščene štiri črke. Poleg tega je svojo identiteto izkazal s kopijo osebnega dokumenta, iz katerega je jasno razvidno njegovo ime, ki je enako na policijskem zapisniku, uradnem zaznamku policijske postaje Koper in vseh naknadnih dokumentih. Trdi še, da tožena stranka, razen z nezadostnim sklicevanjem na ugotovitev o zapustitvi Hrvaške, ni obrazložila svoje presoje glede nepripravljenosti sodelovanja v postopku. S tem v zvezi navaja, da je na vsa vprašanja odgovoril skrbno in konsistentno, zaradi česar mu nesodelovanja ni mogoče očitati.

12. V nadaljevanju tožnik opozarja na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

13. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da mu bo izvrševanje ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Kršena je namreč njegova pravica do osebne svobode, kar je samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

15. Dne 29. 12. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa od A2 do A4. **K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena2 v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-13, kar pomeni omejitev gibanja po 28. členu Uredbe Dublin III. V skladu z njenim 3. členom namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe (urejena v členih od 23 do 25). Kadar država članica, v kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za njeno obravnavo pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac (drugi odstavek 23. člena).

18. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da je državam članicam dovoljena omejitev gibanja zadevnim osebam še preden se zahteva za sprejem ali ponovni sprejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni, ne da bi bilo uradno obvestilo o odločitvi o predaji obvezen pogoj za to omejitev gibanja.4 Zato za obravnavano zadevo ni bistvena ugotovitev, ali bo Republika Hrvaška pritrdilno odgovorila na zahtevo za ponovni sprejem.

19. Uredba Dublin III določa pogoje za izrek obravnavanega ukrepa v drugem odstavku 28. člena, ki se glasi: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“

20. Iz s tem povezanih stališč SEU je razvidno, da je visoka raven zaščite, ki je priznana prosilcem z Uredbo Dublin III, prav tako določena v zvezi z njihovim pridržanjem, kot izhaja iz 28. člena v povezavi z 2.(n) členom te uredbe. Člen 28 navedene uredbe namreč – kot je razvidno iz njene uvodne izjave 20 – močno omejuje možnost pridržanja, ki jo imajo države članice. Iz prvega odstavka 28. člena te uredbe tako izhaja, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker je vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Poleg tega drugi odstavek tega člena dopušča pridržanje zaradi omogočanja postopkov predaje v skladu s to uredbo, _zgolj če obstaja znatna nevarnost pobega, katere presoja mora temeljiti na individualni oceni_ (poudarek Upravnega sodišča). Pridržanje mora biti sorazmerno in je upravičeno le, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena pa naj pridržanje traja čim manj časa. Nazadnje, 2.(n) člen Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega _temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera_ (poudarek Upravnega sodišča).5

21. Ob upoštevanju navedenih izhodišč tožena stranka ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, saj zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, sama po sebi že po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera. Razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, bi namreč dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena. Poleg tega ob presoji tožbenih ugovorov glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja tožnikovega primera sodišču ni razvidno, da bi tožena stranka prerekala tožnikove trditve, (1) da je počakal na odločitev o prošnji v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, (2) da je pot nadaljeval le zaradi zavrnitve, (3) da je Hrvaško zapustil le zaradi tamkajšnjih slabih pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, (4) da je že ob prehodu hrvaško-slovenske meje poklical policijo, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito in (5) da je bil iskren v postopku, poleg tega želi ostati v Republiki Sloveniji, saj ima tu punco. Ob upoštevanju navedenega procesnega stanja zadeve so zato po presoji sodišča nesporna za odločitev ključna dejstva glede okoliščin tožnikovega primera.

22. Glede na navedeno so v zvezi s predstavljenimi okoliščinami posamičnega (tožnikovega) primera razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

23. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, ali je bila neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke tudi ugotovitev, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, ker je navajal lažne podatke v postopku ali ni sodeloval v postopku in je tudi zavrnil odvzem biometričnih podatkov (domneva o nevarnosti pobega po peti alineji 84.a člena ZMZ-1); tožena stranka v tem delu namreč ni navedla določb predpisa, na katerega bi oprla izpodbijani sklep (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ne glede na to pa po presoji sodišča dokazna ocena v tem delu ne omogoča ne ugotovitve, da je tožnik spreminjal svoje osebne podatke, ne zaključka, da ni sodeloval v postopku. Iz zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito je namreč jasno razvidno, da je bila v njegovem uvodu pri navedbi tožnikovega imena storjena očitna pisna pomota (pri srednjem tožnikovem imenu so bile izpuščene štiri črke), ki jo je uradna oseba, kot izhaja iz neprerekanih tožbenih navedb, takoj popravila. Poleg tega tožena stranka ni prerekala tožnikovih trditev, "da je svojo identiteto izkazal s kopijo osebnega dokumenta, iz katerega je jasno razvidno njegovo ime, ki je enako na policijskem zapisniku, uradnem zaznamku policijske postaje Koper in vseh naknadnih dokumentih", kar ravno tako nakazuje na ugotovitev, da tožnik ni navajal lažnih podatkov. V zvezi s posplošenim očitkom nesodelovanja v postopku pa tožena stranka ni prerekala niti tožnikove trditve, "da je na vsa vprašanja odgovoril skrbno in konsistentno, zaradi česar mu nesodelovanja ni mogoče očitati". Ob takem stanju stvari se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je tako v zvezi z navajanjem lažnih podatkov kot tudi pri presoji pravnega standarda nesodelovanja v postopku, potrebna kumulativna izpolnitev pogoja "zavrnitve odvzema biometričnih podatkov".

24. Glede na navedeno dokazna ocena ne omogoča ugotovitve, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan iz pete alineje 84.a. člena ZMZ-1. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

25. Ob takem stanju stvari je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

29. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS ter pravico do svobode in osebne varnosti 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

30. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, podana pa je tudi relativna bistvena kršitev določb upravnega postopka. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

31. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Glasi se:"Če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU." 3 Glasi se: "Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila." 4 Zadeva C-647/16, _Adil Hassan_, 67. točka obrazložitve. 5 Celoten odstavek je povzetek 34. odstavka sodbe SEU v zadevi C-528/15, _Al Chodor_.