Jedro

Če gre za dve zapuščinski masi, ki se v skladu z zakonom o dedovanju in specialnem zakonom o dedovanju zaščitenih kmetij obravnavata po različnih pravilih, je treba o dedovanju kasneje najdene zapuščine odločati na novi zapuščinski obravnavi.

Izrek

1. Pritožba J. F. zoper sklep o dedovanju z dne 13.05.1986 se zavrže. 2. Pritožbama J. F. in S. M. zoper sklep z dne 18.1.1999 se ugodi in se ta sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 13.05.1986 izdalo sklep o dedovanju po pokojnem F. F., s katerim je ugotovilo, da zapuščina obsega zaščiteno kmetijo v skupni vrednosti 4.000000,00 din ter za dedinjo celotne zapuščine razglasilo zapustnikovo vdovo M. F. Zakoniti dedič J. F. v pritožbi zoper ta sklep navaja, da mu navedeni sklep o dedovanju ni bil nikoli vročen in mu zato ni bila dana možnost izkoristiti pravice do pritožbe. Prejem sklepa je podpisala M. F., ki pa mu sklepa nikoli ni izročila. Pritožuje se zaradi dejstva, da v sklepu ni dogovora dedičev, da zapustnikova žena kot edini dedič ne sme odtujevati podedovanih zemljišč.

Pritožba zoper sklep z dne 13.05.1986 ni dovoljena.

Ne drži pritožbena navedba, da pritožniku z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju z dne 13.05.1986. Iz vročilnice sklepa je razvidno, da je pritožnik sprejem sklepa odklonil oziroma pisanja ni hotel sprejeti, s čimer je bila v skladu z določbo 144. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 vročitev pravnoveljavno opravljena. Takrat se v okviru pritožbenega roka zoper sklep o dedovanju ni pritožil, sedaj pa je njegova pritožba prepozna, kar je pritožbenemu sodišču v skladu z določbo 1. točke 380. člena ZPP/77 narekovalo zavrženje pritožbe. Določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 13.05.1986 je sodišče prve stopnje dne 18.01.1999 z dodatnim sklepom ugotovilo, da je M. F. dedinja tudi naknadno najdene zapuščine. Sodišče je tako odločilo na podlagi določbe 221. člena Zakon o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD).

Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta zakonita dediča J. F. in S. M., roj. F.. V pritožbah uveljavljata pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Poudarjata, da se v zapuščinskem postopku po zapustniku nista odpovedala svojemu deležu, temveč sta svoj dedni delež odstopila v korist M. F.. Namen odstopa je bil ohranitev zaščitene kmetije, ki se je dedovala, svoje deleže pa ne bi odstopila, če bi vedela, da je imela zapustnikova vdova namen kmetijo razprodati. Menita, da odstop dednih deležev ne more veljati tudi v primeru nove zapuščine, kajti za razliko od izjave o odpovedi dediščine, izjava o odstopu ni nepreklicna. Sodišče prve stopnje bi moralo po njunem mnenju dediče ponovno pozvati k temu, da se izjasnijo, ali svoj dedni delež tudi na novo najdeni zapuščini odstopajo v korist enega izmed dedičev. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in opravo nove zapuščinske obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o usodi naknadno najdenega premoženja zapustnika oprlo na določbo prvega odstavka 221. člena ZD, ki določa, da če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Pritožbeno sodišče navkljub taki določbi zakona ugotavlja, da je bilo s pravnomočnim sklepom o dedovanju odločeno le o dedovanju zaščitene kmetije zapustnika, za novo odkrito premoženje pa zaenkrat ni podatkov, da ima tak status - iz pritožb in izpodbijanega sklepa je prej zaključiti obratno. Če pa gre za dve zapuščinski masi, ki se v skladu z zakonom o dedovanju in specialnim zakonom o dedovanju zaščitenih kmetij obravnavata po različnih pravilih, je treba po oceni pritožbenega sodišča (tako kot na to sicer iz drugih razlogov pravilno opozarjata pritožnika) o dedovanju kasneje najdene zapuščine odločiti na novi zapuščinski obravnavi (prim. dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Uradni list RS, komentar 221. člena ZD na strani 204, tč. 578).

Že samo iz razloga, ker je dedovanje zapustnikove zaščitene kmetije leta 1986 izhajalo iz povsem drugega sistema dedovanja in dednih pravic dedičev, kot bo to veljalo za dedovanje zapustnikovega naknadno najdenega premoženja, če bo zanj ugotovljeno, da nima statusa zaščitene kmetije, je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje, ki se opira na pravnomočni sklep o dedovanju iz leta 1986, v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje se (po zanesljivi ugotovitvi, da pri naknadno najdenem premoženju zapustnika ne gre za zaščiteno kmetijo) v novem sklepu o dedovanju ne bo moglo opirati na dedne izjave dedičev iz zapuščinske obravnave, ki je bila enkrat že opravljena, temveč bo potrebno vprašanja, ki se nanašajo na novo najdeno premoženje zapustnika, obravnavati od tega povsem samostojno na novi zapuščinski obravnavi. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnika v pritožbah ne uveljavljata.

Določbe zakona o pravdnem postopku (iz leta 1977 in 1999) je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 163. člena Zakona o dedovanju.