Jedro

V primeru, da je račun, ki se nanaša na upravičenca, plačal zakonec upravičenca iz skupnega premoženja, je treba šteti, da je obveznost plačila izpolnil upravičenec (prim. sodbo Upravnega sodišča št. III U 188/2017).

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33110-10009/2016/18 z dne 13. 11. 2019, v 1. točki izreka v zavrnilnem delu zahtevka za izplačilo sredstev v višini 8.543,56 EUR odpravi in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka ali Agencija) je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33110-10009/2016/4 z dne 08.05.2017, tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 21.804,37 EUR za sofinanciranje iz podukrepa M04.1 Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, za naložbe kmetijskih gospodarstev, namenjene prilagoditvi na podnebne spremembe, M04.1 (Uradni list RS, št. 41/16, 49/16 in 56/16, v nadaljevanju Javni razpis). Tožniku so se ta sredstva odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (Uradni list RS, št. 104/15 in 32/16, v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu.

2. Tožnik je dne 21.06.2019 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 21.166,82 EUR, vendar pa mu je Agencija z odločbo, št. 33110-10009/2016/18 z dne 13. 11. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), le delno ugodila v višini 12.623,26 EUR, v preostalem delu v višini 8.543,56 EUR pa zahtevek zavrnila.

3. Agencija pojasnjuje, da je tožnik k zahtevku med drugim priložil dokazilo o plačilu računa št. 16-006 v vrednosti 1.000 EUR (strošek pod šifro 5.2.1) z dne 27.12.2016, iz katerega je razvidno, da je bil poravnan iz transakcijskega računa A. A., kot tudi dokazilo o plačilu računa št. 1-1-380 v vrednosti 15.850 EUR (strošek pod šifro 3.1.1.24.3.1) z dne 17.5.2018, iz katerega je razvidno, da je bil plačan iz transakcijskega računa B. B. Ugotavlja, da teh dveh stroškov tožniku ni mogoče priznati kot upravičene stroške. Po določbi šestnajstega odstavka 102. člena Uredbe ter po določbah Javnega razpisa se morajo namreč računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Če je plačnik računa druga fizična oseba, je treba zahtevku priložiti potrdilo banke, da je bil v času plačila upravičenec do sredstev pooblaščen na tem računu. Agencija je tožnika s tem seznanila ter ga pozvala, naj predloži tako pooblastilo. Tožnik se je na ta poziv odzval ter predložil pooblastilo banke, da je od dne 10. 9. 2019 dalje pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na transakcijskih računih A. A. in B. B., kar pa pomeni, da s takim pooblastilom v času plačila računov še ni razpolagal. Stroški po prej navedenih računih so torej neupravičeni stroški, posledično pa je neupravičen tudi strošek pod šifro 3.1.1.24.3.1.1 Prispevek v naravi v obliki lastnega dela upravičenca v vrednosti 2.584,31 EUR.

4. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik v svojem zahtevku za izplačilo sredstev kot strošek uveljavljal tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). 96. člen Uredbe med drugim določa, da se podpora ne dodeli za DDV, razen, če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Tožnik je k zahtevku priložil potrdilo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 3842-11004/2019-2 z dne 13.6. 2019, iz katerega izhaja, da ni identificiran za DDV. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v 5. členu določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, pri čemer ekonomsko dejavnost definira kot vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo; obsega pa tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Ker se skladno z ZDDV-1 lahko vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV, je tožena stranka znesek DDV, ki ga je tožnik v zahtevku uveljavljal v višini 5.045,46 EUR, uvrstila med neupravičene stroške.

5. Agencija zaključuje, da je skladno z opisanimi ugotovitvami tožniku skupno upravičeno vrednost zahtevka znižala za 24.410,15 EUR ter ob upoštevanju stopnje sofinanciranja (35%) odločila, da se njegov zahtevek v višini 8.543,56 EUR zavrne. Ker so razlog za znižanje izplačila uveljavljanje DDV ter neustrezna dokazila o plačilu, ki se ne glasijo na tožnika, pač pa na njegovega očeta in ženo, tožnik pa je kot razlog za predložitev teh dokazil navajal, da ni bil seznanjen z dejstvom, da oče in žena, ki sta člana kmetijskega gospodarstva, ki je upravičeno do podpore, ne smeta poravnati računov za izvedbo naložbe, Agencija upravne kazni iz 1. odstavka 63. člena Uredbe (EU) št. 809/2014 ni uporabila.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj s sodbo toženi stranki naloži, da mora tožniku izplačati sredstva v višini 8.543,56 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu izreka odpravi ter (smiselno) vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

7. Tožnik uvodoma opisuje stroške, za katere mu je tožena stranka dodelila nepovratna sredstva za njegovo kmetijsko gospodarstvo in navaja, da mu je ta sredstva odobrila v skupni višini 21.804,37 EUR. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prvotno odobreni znesek zmanjšala za 8.543,56 EUR in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v obrazložitvi te odločbe. Tožena stranka je navedla, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov izdelave poslovnega načrta, ker ni bil pooblaščen na računu, iz katerega je bilo opravljeno plačilo, in sicer v času, ko je bilo to nakazilo opravljeno. Meni, da je tako stališče tožene stranke zgrešeno, saj je bil račun izdan na njegovo ime, kot to zahteva šestnajsti odstavek 102. člena Uredbe in 1. alineja točke e) v 14. poglavju Javnega razpisa. A. A., ki je bila plačnica enega od računov, ki jih tožena stranka tožniku ni priznala kot upravičen strošek, je tožnikova zakonska partnerica, s katero ima sklenjeno veljavno zakonsko zvezo, kot izhaja iz izpiska iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi št. 211-4/2008-134. Med njima velja domneva skupnega premoženja, kot jo predvideva 67. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), pri čemer so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Med skupno premoženje spadajo tudi denarna sredstva na bančnih računih, če so pridobljena v času trajanja zakonske zveze z delom. Osnova zakonske zveze temelji na zaupanju, kar vključuje tudi zaupanje glede razpolaganja s finančnimi sredstvi, ki so v skupni lasti. Stališče tožene stranke glede računa, ki ga je poravnala tožnikova žena, je torej v nasprotju s teorijo skupnega premoženja, kot ga predpisuje področna zakonodaja. Ko ga je tožena stranka pozvala na dopolnitev vloge, je poslal potrdilo, s katerim ga je zakonska partnerka pooblastila za razpolaganje s sredstvi na njenem računu. Če ga je pooblastila za razpolaganje z njenimi sredstvi, bi tožena stranka morala to šteti, kot da so mu bila sredstva zaupana že v času nakazila, te trditve pa še dodatno potrjuje določba 67. člena DZ.

8. Tožena stranka je tožniku zavrnila tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je v njegovem imenu za pripravo tal v znesku 15.850,00 EUR poravnal njegov oče B. B. Tožnik je pooblaščen za upravljanje z računom v očetovi lasti, ki je odprt pri banki A. Iz tega računa je bilo opravljeno plačilo parcele, kar je tožena stranka tožniku tudi priznala in odobrila vrednost financiranja iz tega naslova v višini 1.249,50 EUR. Ob spornem nakazilu pa oče na omenjenem računu ni razpolagal z zadostnimi sredstvi in je bilo zato iz tega razloga plačilo izvedeno z računa na banki B. Formalnim zahtevam iz šestnajstega odstavka 102. člena Uredbe, kakor tudi iz 1 .alineje točke e) v 14. poglavju Javnega razpisa je bilo zadoščeno, saj je bil račun izdan na ime tožnika. Tožnikov oče je tožnika naknadno pooblastil za razpolaganje s sredstvi na računu, tako da bi morala tožena stranka zaradi te izkazane stopnje zaupanja upoštevati, da je tožnikov oče tožniku dopustil razpolaganje z njenimi sredstvi že v času nakazila. Enako kot v primeru zakonske partnerke, tožena stranka šteje kot upravičen strošek razpolaganje s tujimi sredstvi, če ima oseba pooblastilo na računu, če pa takega pooblastila nima, tožena stranka to šteje za neupravičen strošek. Tožena stranka pa bi morala upoštevati dejstvo, da sta plačnik računa in tožnik v bližnjem sorodstvenem razmerju in da je bilo plačilo računa s strani očeta povsem legitimno dejanje, saj je na potrdilu o plačilu izrecno označil, da plačuje račun v imenu tožnika. Tožnik je ves čas ravnal v dobri veri, saj je sproti skrbel, da so vsi računi izdani na njegovo ime in da je na vseh plačilih naveden kot plačnik, račun pa je bil poravnan z namenom ureditve tal, kar je bilo tudi narejeno in to ugotovljeno v postopku kontrole na kraju samem. Dobra vera tožnika in njegovih bližnjih je več kot izkazana, nihče pa tudi ni ravnal v nasprotju s predpisi ali v nasprotju z namenom naložbe.

9. Tožena stranka je zavrnila tudi povrnitev stroškov DDV kot neupravičen strošek in to utemeljila z navedbo, da se lahko skladno z ZDDV-1 vsaka fizična oseba identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV. V nadaljnji obrazložitvi se je sklicevala na 5. člen tega zakona, ki davčne zavezance šteje kot osebe, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, ni pa upoštevala, da je tožnik oseba s statusom kmeta, ki je nosilec kmetijskega gospodarstva, katerega položaj ureja tretji odstavek 3. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Kot tak je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje in ni zavezanec za DDV, kot to izhaja iz potrdila FURS. Tožena stranka je s svojo odločitvijo ravnala v nasprotju z Uredbo in Javnim razpisom. Javni razpis v 2. alineji 10. točke 4. poglavja opisuje pogoje, pod katerimi lahko vlagatelj uveljavlja strošek DDV in jasno določa, da je to tega upravičen vlagatelj, ki ni identificiran za namene DDV, niti iz naslova opravljanja dejavnosti nima pravice do pavšalnega nadomestila vstopnega DDV, na katero se navezuje podprta naložba niti ni iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba za namene DDV oziroma pravice do pavšalnega nadomestila DDV identificiran eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kar vse je tožnik v skladu z zahtevo Javnega razpisa s potrdilom FURS tudi izkazal. Razlaga izpodbijane odločbe je po prepričanju tožnika tudi pomanjkljiva, saj zgolj povzema zakonsko besedilo in ga ne utemeljuje, zaradi česar odločbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

10. Tožena stranka, ki je sodišču poslala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z odločbo o pravici do sredstev, št. 33110-10009/2016/4 z dne 8. 5. 2017, tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 31.804,37 EUR za sofinanciranje iz podukrepa št. M04.1 - Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, ki je bila namenjena prilagoditvi na podnebne spremembe. Dne 21. 6. 2019 je tožnik vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 21.166,82 EUR. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po opravljeni administrativni kontroli, in sicer je kot neupravičen zahtevek štela DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v skupni višini 5.045,46 EUR, plačilo računa št. 16-006 v višini 1.000,00 EUR (strošek pod šifro 5.2.1), ki je bil poravnan iz računa tožnikove žene A. A., plačilo računa št. 1-1-380 v višini 15.850,00 EUR (strošek pod šifro 3.1.1.24.3.1), ki je bil poravnan iz računa tožnikovega očeta B. B. in zaradi tega računa posledično še strošek pod šifro 3.1.1.24.3.1.1 - Prispevek v naravi v obliki lastnega dela upravičenca v višini 2.584,31 EUR. Navedena dejstva (torej dejansko stanje) med strankama niso sporna, sporna pa je (zlasti) uporaba za zadevo relevantnega materialnega prava.

_O DDV, ki ga je tožnik v zahtevku za izplačilo sredstev uveljavljal kot strošek:_

13. Tožena stranka je pri svoji odločitvi, da tožniku ne prizna DDV kot upravičen strošek, izhajala iz določbe 96. člena Uredbe, po kateri se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Ugotavlja, da tožnik sicer ni identificiran za DDV, vendar pa se nato sklicuje na določbo 5. člena ZDDV-1, po kateri je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, pri čemer ekonomska dejavnost obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Zaključuje, da se znesek DDV, ki ga uveljavlja tožnik, zato šteje za neupravičen strošek, saj se lahko vsaka oseba identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV.

14. Sodišče ugotavlja, da je tako stališče tožene stranke zmotno in v nasprotju tako z določbami Uredbe in Javnega razpisa, kot tudi v nasprotju z odločbo o pravici do sredstev, v kateri je bil pri odmeri višine odobrenih sredstev sofinanciranja upoštevan tudi DDV. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po določbi 5. točke 96. člena Uredbe podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Obveznost obračuna DDV in s tem možnost njegove izterjave nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). Ker prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije (2. člen ZDDV-1), je torej zavezanec za plačilo tisti, ki mora znesek obračunanega DDV odvesti v proračun. Četudi je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZDDV-1), pa to ne pomeni, da je vsak tudi zavezanec za obračun in plačilo DDV. V 94. členu ZDDV-1 je določeno, kdo je oproščen obračunavanja DDV, med drugim tudi tisti davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno da bo presegel znesek 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa (prvi odstavek), obračuna DDV pa je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR (drugi odstavek). Ne glede na to, se lahko tudi tak davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu z ZDDV-1 (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1), ni pa tega dolžan storiti. Takemu zaključku je skladna tudi ureditev indentifikacije davčnih zavezancev za namen DDV, saj mora vsaka oseba davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, ni pa se dolžan identificirati za namene DDV v prej navedenih primerih (78. člen ZDDV-1). Trditev tožene stranke, da se lahko vsak davčni zavezanec identificira za namene DDV je sicer točna, vendar pa z dostavkom, da tega davčni zavezanci niso dolžni storiti v tistih primerih, ki jih določa 94. člen ZDDV-1. 15. Sodišče meni, da sta opisani ureditvi obračunavanja in plačevanja DDV sledili tako Uredba, kot tudi Javni razpis. Kot je že bilo navedeno, je Uredba v 5. točki 96. člena določila, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV, tega pa je, kot je to pojasnjeno v prejšnjem odstavku, mogoče izterjati le od tistih, ki so zavezanci za obračun in plačilo DDV. Temu je sledil tudi Javni razpis, ki je določil, da vlagatelj ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži potrdilo, ki ga izda FURS, s katerim dokazuje, da nima pravice do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1; do uveljavitve stroška DDV je tako med drugim upravičen vlagatelj, ki ni identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba, niti iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba za namene DDV ni identificiran eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pri čemer mora v takem primeru podati ustrezno izjavo in dokazila, kot to izhaja iz razpisne dokumentacije.

16. Sodišče ugotavlja, da je tožnik skupaj z dokumentacijo, s katero se je prijavil na Javni razpis, toženi stranki predložil tudi potrdilo FURS, št. 4230-564/2016-2 z dne 22. 8. 2016, iz katerega izhaja, da ni identificiran za namene DDV, zahtevi za izplačilo sredstev pa priložil še potrdilo tega organa, št. DT 3842-11004/2019-2 z dne 13. 6. 2019, z enako vsebino. Tožnik je prijavni dokumentaciji predložil še izjavo, da želi v skladu s 5. točko prvega odstavka 96. člena Uredbe uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi.

17. Glede na navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tako stališče pravzaprav pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor pa bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno, tako pa je že iz Uredbe razvidno, da je predvidela, da se bo ta strošek lahko povrnil tistim, od katerih ni mogoče izterjati DDV na podlagi predpisov, ki ga urejajo, Javni razpis pa določil dokazila, ki jih mora vlagatelj predložiti za izkazovanje takega statusa, kar je tožnik tudi izpolnil. _O stroških po računu št. 16-006 (strošek pod šifro 5.2.1), ki je bil poravnan z računa tožnikove žene A. A.:_

18. Tožena stranka je svojo odločitev, da tožniku ne prizna stroškov plačila računa št. 16-006 v višini 1.000,00 EUR (strošek pod šifro 5.2.1), oprla na določbo šestnajstega odstavka 102. člena Uredbe in temu skladno določbo Javnega razpisa (poglavje 14, točka 1/o). Po tej določbi se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Ugotovila je, da je bil račun poravnan z računa A. A., na katerem pa tožnik nima pooblastila za razpolaganje s sredstvi, oziroma ga je pridobil šele po tem, ko je že vložil zahtevek in ga je z zahtevo po obstoju pooblastila seznanila tožena stranka ter da zato stroškov po tem računu ni dopustno šteti kot upravičene stroške. Tožnik v tožbi tako stališče izpodbija z utemeljitvijo, da je A. A. njegova žena, s katero imata sklenjeno zakonsko zvezo in da so sredstva na transakcijskem računu, s katerega je bil poravnan sporni račun, skupno premoženje zakoncev.

19. Po določbi 34. člena ZKme-1 lahko pristojni organ stranko pred pisno zahtevo za odpravo pomanjkljivosti opozori na pomanjkljivosti po telefonu ali na drug primeren način, če to prispeva k lažjemu uresničevanju pravic strank. Če stranka kljub opozorilu ne odpravi pomanjkljivosti, pristojni organ pisno zahteva od stranke, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnika s svojo ugotovitvijo, da račun št. 16-006 ni bil plačan z njegovega računa oziroma računa, na katerem bi bil pooblaščen, seznanila s pozivom k dopolnitvi zahtevka z dne 6. 9. 2019. Tožnik je v odgovoru na poziv med drugim navedel, da prilaga dokazila, da so vse račune plačali z namenom izvedbe projekta investicije, katere nosilec je. Priložil je izjavo A. A., v kateri je navedla, da je bilo plačilo izvršeno za namen plačila računa za odobreno investicijo tožnika, ki je njen mož. Izjavi je priložila kopijo poročnega lista in potrdilo o izvršenih plačilnih transakcijah banke B., iz katerega izhaja, da je bil z njenega transakcijskega računa poravnan račun, ki ga je izstavil C. C. iz ... v višini 1.000,00 EUR, in sicer za namen: "Izdelava poslovnega načrta in vloge za prijavo na javni razpis pri MKGP - UKREP 4.1. (B. B.)". Priložila je še kopijo pooblastila, s katerim je tožnika dne 10. 9. 2019 (torej po vložitvi zahtevka) pooblastila za razpolaganje s sredstvi na njenem transakcijskem računu.

20. Kljub tožnikovemu odgovoru in izjavi A. A. s prilogami, iz katerih izhaja, da sta zakonca in da je bil kot namen plačila navedena poravnava obveznosti izdelave poslovnega načrta v zvezi s prijavo na Javni razpis in to za tožnika, se tožena stranka do teh okoliščin ni opredelila, pač pa le navedla, da tožnik v času plačila računa ni bil pooblaščen na njenem računu in da je tako pooblastilo pridobil šele kasneje. Tožena stranka se torej ni opredelila do okoliščine, ki je po presoji sodišča ključna in jo tožnik izpostavlja v tožbi, to je, da naj bi šlo pri plačilu računa za plačilo iz skupnega premoženja zakoncev, niti tožnika ni pojasnila k izjasnitvi o tej okoliščini.

21. Sodišče meni, da je določila Uredbe in Javnega razpisa sicer treba razlagati restriktivno, vendar pa bi morala tožena stranka pri spornem računu vendarle upoštevati tudi določbe DZ, ki urejajo premoženje zakoncev, na kar se sklicuje tožnik, in to v postopku odločanja o izplačilu sredstev tudi razjasniti. Po določbi 67. člena DZ so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev, kot tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Skupno premoženje zakoncev pripada zakoncema skupaj in zato deleži vsakega od njiju na tem premoženju niso določeni, s skupnim premoženjem pa upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 68. in prvi odstavek 69. člena DZ). Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb sodišče ugotavlja, da je treba šteti, da je obveznost plačila izpolnil upravičenec, kolikor je zakonec upravičenca iz skupnega premoženja plačal račun, ki se nanaša nanj (prim. sodba Upravnega sodišča RS, št. III U 188/2017). Meni, da gre v takem primeru za dopustno izjemo v smislu varovanja ustavne pravice iz 53. člena Ustave RS (zakonska zveza in družina). Glede na navedeno bi morala torej tožena stranka tožnika v skladu s 34. členom ZKme-1 pozvati k razjasnitvi okoliščin glede plačila, ki ga je sicer opravila njegova žena s svojega transakcijskega računa, vendar pa z namenom poravnave njegovih obveznosti, torej ugotoviti, ali je šlo pri tem plačilu računa za razpolaganje s skupnim premoženjem tožnika in A. A. Šele na podlagi tako razjasnjenih okoliščin bi lahko tožena stranka presodila, ali je treba šteti strošek po računu št. 16-006 za upravičen strošek.

_O stroških po računu št. 1-1-380 (strošek pod šifro 3.1.1.24.3.1), ki je bil poravnan z računa tožnikovega očeta B. B.:_

22. Tožena stranka je svojo odločitev, da tožniku ne prizna stroškov plačila računa št. 1-1-380 v višini 15.850,00 EUR (strošek pod šifro 3.1.1.24.3.1), enako kot v primeru računa, ki ga je poravnala A. A., oprla na določbo šestnajstega odstavka 102. člena Uredbe. Ugotovila je, da je bil račun poravnan z računa B. B., za katerega tožnik nima pooblastila za razpolaganje s sredstvi, oziroma ga je pridobil šele po tem, ko je že vložil zahtevek ter da zato stroškov po tem računu ni dopustno šteti za upravičene stroške. Tožnik v tožbi tako stališče izpodbija z utemeljitvijo, da je B. B. njegov oče, da je član njegovega kmetijskega gospodarstva, da je bil v času odločanja o njegovem zahtevku pooblaščen na drugem očetovem transakcijskem računu pri banki A., iz katerega je bila plačana kupnina za zemljišče, na katerem se je vzpostavil nov vinograd ter da je do plačila spornega računa iz transakcijskega računa pri banki C. prišlo zato, ker na prvo navedenem računu ni bilo dovolj sredstev za poravnavo obveznosti.

23. Tožena stranka je tožnika z ugotovitvijo, da račun št. 1-1-380 ni bil plačan z njegovega računa oziroma računa, na katerem bi bil pooblaščen, seznanila s pozivom k dopolnitvi zahtevka z dne 6. 9. 2019. Tožnik je v odgovoru na poziv priložil izjavo B. B., v kateri je navedel, da je bilo plačilo izvršeno iz njegovega transakcijskega računa za namen plačila računa za odobreno investicijo tožnika, ki je njegov sin. Izjavil je tudi, da bivajo na istem naslovu in so člani istega kmetijskega gospodarstva. Tožnik je toženi stranki predložil še rojstni list, s katerim je izkazal sorodstveno razmerje z B. B. in nalog za plačilo v tujino, iz katerega izhaja, da je bil iz transakcijskega računa B. B. poravnan račun podjetju B. iz Hrvaške v višini 15.850,00 EUR, kot končni upnik pa naveden B. B. Tožnik je priložil še kopijo pooblastila, s katerim ga je B. B. dne 10. 9. 2019 (torej po vložitvi zahtevka) pooblastil za razpolaganje s sredstvi na njegovem transakcijskem računu pri banki C. 24. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka, kljub tožnikovemu odgovoru in izjavi B. B. s prilogami, do teh okoliščin ni opredelila, pač pa le navedla, da tožnik v času plačila računa ni bil pooblaščen na računu B. B. in da je to pooblastilo pridobil šele kasneje. Sodišče pojasnjuje, da je določila Uredbe in Javnega razpisa sicer treba razlagati restriktivno, vendar pa bi morala tožena stranka pri spornem računu vendarle razjasniti in se opredeliti do okoliščin plačila, ki jih uveljavlja in izkazuje tožnik. Tožena stranka bi se morala predvsem opredeliti do navedbe v nalogu za plačilo v tujino, kjer je kot končni upnik naveden prav tožnik in pojasniti zakaj tega dokazila ni mogoče šteti kot takega, da se glasi na tožnika kot upravičenca. V tem kontekstu bi se morala opredeliti tudi do sorodstvenega razmerja med tožnikom in B. B., do dejstva, da gre za člane istega kmetijskega gospodarstva in da je bil eden od računov, ki se nanašajo na investicijo, tudi poravnan s transakcijskega računa B. B., le da pri drugi banki, kjer je imel tožnik pooblastilo za razpolaganje s sredstvi, je pa tudi ta račun poravnaval B. B. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da bi morala tožena stranka tožnika v skladu s 34. členom ZKme-1 pozvati k razjasnitvi zatrjevanih okoliščin, šele nato pa presoditi, ali je treba šteti strošek po računu št. 1-1-380 za upravičen strošek.

_Zaključek:_

25. Na podlagi vsega doslej navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede presoje, ali je DDV upravičen strošek, zmotno uporabila materialno pravo, pri presoji računov pa kršila določbo 34. člena ZKme-1, ki ureja obravnavo vlog v postopku izplačila sredstev in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje. Skladno s tem je sodišče na podlagi 4. in 2. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu izreka odpravilo ter jo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene nepravilnosti odpraviti. Tožnik je sicer sodišču predlagal, naj odloča v sporu polne jurisdikcije, vendar pa sodišče takemu predlogu ni sledilo. Skladno z določbo 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V konkretnem primeru gre za odločanje o izplačilu sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Glede na naravo takega postopka, ki temelji na odločbi o pravici do sredstev, pa tudi glede na to, da je v določenem delu postopek tehnične narave (na primer: izračuni, določitev načina izplačila, ipd), za kar pa sodišče, ki opravlja sodno in ne izvršilno funkcijo, ni ustrezno usposobljeno, odločitve ni sprejelo v sporu polne jurisdikcije. Sodišče se tudi ni odločilo za razpis glavne obravnave, pač pa je odločitev sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi izpodbijane odločbe, tožbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna.