Jedro

V okviru materialno pravnega preizkusa (386. čl. ZPP) revizijsko sodišče pritrjuje tudi odločitvi o višini krivdnega prispevka ene in druge stranke k nastanku škode. Delež tožene stranke pri tem je bistveno večji prav zato, ker za nadaljnji fizični obračun ni bilo nobenega opravičila, ker je šlo za sorazmerno grob obračun s tožnikom in ker sta bila toženca zaradi mladosti nedvomno v veliki premoči nad tožnikom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženca J.M. in B.M. odškodninsko odgovorna tožniku A.M. do 70 % za škodo, ki sta mu jo povzročila z napadom dne 21.8.1991 pred gostilno v L. Na znanje je vzelo umik tožbe zoper A.P. Ugotovilo je, da je obojestranska besedna izzivanja v gostilni spreobrnil v fizični spopad ravno tožnik. Ta spopad je v vzročni zvezi s kasnejšim dogajanjem. Po odhodu iz gostilne je tožnik v zvezi z dejstvom, da je imel v avtu puško, izjavil, da bodo zdaj videli, kaj bo. Toženca sta imela možnost priti do svojega avta, ki je bil v drugi smeri in se tako izogniti nadaljnjemu sporu, vendar sta ravnala drugače in sta napadla tožnika pri njegovem avtu. V prerivanju, ko je tožnik ugriznil tretjega toženca v palec, je tožnik po ugotovitvi sodišča dobil udarce od obeh tožencev, pri čemer sta mu prizadejala zlom nosne kosti in udarnine po glavi. Glede na tak potek dogodkov je sodišče ocenilo, da je tožnik sam soodgovoren za škodo do 30 %, toženca pa do 70 %.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Podrobno je ocenilo ugotovljena dejstva in pritrdilo prvostopni oceni o obsegu sokrivde vsake od pravdnih strank.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišči nista navedli, katera dejstva štejeta za dokazana in na osnovi česa. Ni ugotovljeno, kje je bil tožnik poškodovan: ali v gostilni ali kasneje zunaj. Osporava ugotovitev, da se je tožnik zrušil na tla ob drugem prepiru. Meni, da je sodišče ugotavljalo dejstva na podlagi nekih predvidevanj o tem, kako stvari navadno potekajo v takih primerih. Deleži deljene krivde niso obrazloženi in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki s o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili vsa odločilna dejstva. Ugotovljeno je, kako se je prepir začel in kako je prerastel v dejanski spopad med tožnikom in A.P. ter da se je ta prepir končal brez hujših posledic. Bil pa je v vzročni zvezi s kasnejšim dogajanjem pred gostilno, ko je tožnik spet grozil in sta ga nato toženca napadla, česar ne moreta opravičiti s silobranom ali s prekoračenim silobranom. V tem spopadu je tožnik ugriznil tretjega toženca v palec, oba toženca pa sta tožnika udarila in ga poškodovala. Vse te ugotovitve so ustrezno obrazložene in zato ni točen revizijski očitek, da ni ugotovljeno, kje je bil tožnik sploh poškodovan in tudi ne, da sodbi nista obrazloženi in ju zato ni mogoče preizkusiti. Res je samo to, da sodišče ni sprejelo tistega dela izpovedb tožencev, s katerim zanikata, da bi tožnika poškodovala. V ostalem je vzelo za podlago svojih ugotovitev izpoved tožencev in nanjo oprlo tudi ugotovitve o tožnikovi sokrivdi. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da obseg deleža sokrivde pravdnih strank ni obrazložen. Natančno je prikazana vloga vsake od strank, ovrednoteno je, da je tožnik sprevrgel besedni spor v fizičen obračun in tudi, da je še pred gostilno grozil, kar vse je podlaga za tožnikov delež sokrivde. Ugotovljeno je, da sta toženca brez potrebe napadla tožnika in omenjeno je tudi nesorazmerje moči ene in druge stranke. Vse to daje zadostno podlago za oceno sokrivde ene in druge stranke. Pri tem ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V okviru materialno pravnega preizkusa (386. čl. ZPP) pa revizijsko sodišče pritrjuje tudi odločitvi o višini krivdnega prispevka ene in druge stranke k nastanku škode. Delež tožene stranke pri tem je bistveno večji prav zato, ker za nadaljnji fizični obračun ni bilo nobenega opravičila, ker je šlo za sorazmerno grob obračun s tožnikom in ker sta bila toženca zaradi mladosti nedvomno v veliki premoči nad tožnikom. Vse to izhaja iz rezultatov dokaznega postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).