Jedro

Podlaga za izdajo sklepa o povrnitvi stroškov prejete brezplačne pravne pomoči je lahko le pravnomočna odločba tujega organa, ki je odločal o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, Službe za brezplačno pravno pomoč št. T Bpp 352/2011 z dne 26. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je A.A.-sedaj tožnica dolžna povrniti Republiki Sloveniji 520,75 EUR, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila vlogo za pravno pomoč v drugi državi članici Evropske unije v skladu z določbo 52. f člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožničina vloga je bila po tem, ko so bile prevedene vse potrebne listine, posredovana Ministrstvu za pravosodje in jo je le-to odstopilo pristojnemu organu za odločanje v drugi državi članici Evropske unije. Nato se sklicuje na določbo 52. l člena ZBPP, po kateri pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zahteva od upravičenca iz 52. f člena ZBPP vrnitev stroškov prevoda, če je prošnja za brezplačno pravno pomoč v državi članici Evropske unije, v kateri je organ prejemnik, pravnomočno zavržena ali zavrnjena, ali če upravičenec prošnjo umakne. Dne 3. 7. 2012 je s strani Ministrstva za pravosodje in javno upravo prejela pisanje Ministrstva za pravosodje Republike Italije, s katerim je bila posredovana tudi odločitev Odvetniške zbornice Lucera, da je njen upravni odbor sklenil, da se prošnji upravičenke za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugodi. Zato je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki so bili odmerjeni sodnemu tolmaču, in sicer na podlagi sklepa T Bpp 352/2011 z dne 22. 4. 2011 v višini 133,18 EUR, na podlagi sklepa opr. št. T Bpp 352/2011 z dne 7. 12. 2011 v višini 332,41 EUR in na podlagi sklepa opr. št. T Bpp 352/2011 z dne 20. 7. 2012 v višini 55,16 EUR, skupno v višini 520,75 EUR.

Tožnica v tožbi navaja, da je prejemnica denarne socialne pomoči, brez kakršnihkoli drugih prihodkov in vračila stroškov prevoda zato ni v stanju poravnati. Pravi, da je osupla nad sklepom sodišča Republike Slovenije, ki ji odreka brezplačno pravno pomoč, saj sodišče države Italije razume njeno gmotno stanje in ji kot tujki dodeli brezplačno pravno pomoč brez kakršnihkoli zadržkov. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in sprejme novi sklep, s katerim naj jo oprosti plačila stroškov prevajanja.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnica podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč za čezmejni spor (v Italiji), in sicer za potrebe zapuščinskega postopka po pokojnem očetu. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnici naložila vračilo stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, in sicer stroškov, ki so nastali v zvezi s prevodom potrebnih listin. Svojo odločitev je oprla na določbo 52. l člena ZBPP.

Slednja določa, da pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zahteva od upravičenca iz 52. f člena tega zakona vrnitev stroškov prevoda iz 52. i in 52. k člena tega zakona, če je prošnja za brezplačno pravno pomoč v državi članici Evropske unije, v kateri je organ prejemnik, pravnomočno zavržena ali zavrnjena ali če upravičenec prošnjo umakne. To pomeni, da je samo pravnomočna odločba lahko podlaga za izdajo sklepa o povrnitvi stroškov. Tožena stranka je v konkretnem primeru v postopku ugotovila, da je bila tožničina prošnja v Italiji zavrnjena (prvi pogoj), medtem ko drugega pogoja za dopustnost izdaje sklepa o povrnitvi stroškov (pravnomočnost) ni ugotavljala in se do tega tudi ni z ničemer opredelila. To tudi ni razvidno iz podatkov v spisu, saj v spisu ni izkazano, ali je bil tožnici sklep italijanskega organa o zavrnitvi njene prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pred izdajo izpodbijanega sklepa, vročen.

Glede na navedeno je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moralo tožbi ugoditi. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti ustrezno odpraviti.

Ker je tožnica smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).