Jedro

Znižanje osnovne plače po kolektivni pogodbi ni vezano le na začetno relativno razmerje za konkretni tarifni razred. Tudi delavci na višje vrednotenih delovnih mestih od tistih, ki so pri vrednotenju izenačena z izhodiščem posameznih tarifnih razredov, so upravičeni do izplačila osnovne (oz.

znižane osnovne) plače po pogodbi o zaposlitvi in ne le do osnovne plače v višini izhodiščne plače za določen tarifni razed (oz. do znižane izhodiščne plače), sicer bi bilo višje relativno razmerje njihovega delovnega mesta spregledano, delavcem z višjim relativnim razmerjem pa bi se plače dejansko znižale za več, kot to dopušča kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku J. F. razlike plač za mesece od januarja 1992 do vključno decembra 1992 v neto zneskih, ki konkretno izhajajo iz sodbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1994 dalje do plačila ter na navedene neto zneske plača predpisane davke in prispevke. Toženi stranki je naložilo, da tožnici M. F. izplača razlike plač od januarja 1992 do vključno septembra 1992 v neto zneskih, ki so v konkretni višini razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnim obrestmi od 18.2.1994 dalje do plačila, na navedene neto zneske pa plača tudi davke in prispevke, vse v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna (kot izhaja iz izpodbijane sodbe) tožnikoma povrniti tudi stroške postopka v skupnem znesku 232.735,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2003 do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo mnenju izvedenke Vekoslave Korošec glede načina izračuna plač, ki bi jih tožnika prejela, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku ni upoštevalo plače tožnikov, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi, temveč plače po izračunu izvedenke. Sklicuje se tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v istovrstnem delovnem sporu opr. št. VIII Ips 5/99, po katerem je za ugotovitev tega, ali je bila omejitev plač v skladu z 62. čl. Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPČBML, Ur. l. RS št. 12/91) potrebna ugotovitev, v katero zahtevnostno skupino iz 59. čl. te kolektivne pogodbe so bili razvrščeni posamezni tožniki (pravilno posamezna delovna mesta). Vrhovno sodišče je jasno določilo, da se morebitno nedovoljeno znižanje ugotovi s primerjavo izplačane plače z izhodiščno plačo tarifnega razreda, v katerega je razvrščeno delovno mesto delavca in za katerega ta vtožuje neizplačani del plače. Izvedenka je pri izračunu uporabila Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS št. 59/93), ki pa ima podlago v zakonodaji o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ta zakonodaja ne more predstavljati pravne podlage za odločanje v tem sporu. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da tožena stranka ni zniževala posamezne plače v znesku 80 % izhodiščnih plač posameznega tarifnega razreda, temveč so bile plače izplačane v odstotkovno enakem znižanju glede na nižjo vrednost obračunske točke. S tem naj bi bil pojasnjen tudi dvom pritožbenega sodišča v sklepu in sodbi opr. št. Pdp 940/2002 z dne 27.2.2003 glede preseganja dovoljenega odstotka znižanja tistih plač, kjer je bilo relativno razmerje plač višje ali mnogo višje od relativnega razmerja po kolektivni pogodbi (kot je bilo to pri drugem tožniku). Osnovna plača za delo na posameznem delovnem mestu mora dosegati najmanj izhodiščno plačo tarifnega razreda, v katerega je to delovno mesto razvrščeno. Izhodiščna plača zajema tako vrednotenje potrebnega znanja in usposobljenosti, kot tudi pogojev dela. Zato ni pravilno zatrjevanje izvedenke, da so vrednosti izhodiščnih plač določene le za zahtevano izobrazbo. Ne gre za ločena pojma in za različne sestavine plač. Izhodiščna plača je le spodnja meja osnovne plače. Že dalj časa po preteku pritožbenega roka je tožena stranka na sodišče naslovila dodatno vlogo k pritožbi, v kateri se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 117/2002 z dne 14.1.2003. Te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka. Na to sta v dodatni vlogi pravilno opozorila tudi tožnika, pri čemer pa je nerazumljivo (in nepravilno), da v tej vlogi navajata tudi, da naj bi jima "sodišče prisodilo prikrajšanje pri plači, ki se nanaša do 80 % izhodiščne plače".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,

2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ne ugotavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da v konkretni zadevi ne gre za spor o znižanju plače oz. znižanju osnovne plače po 62. čl. KPČBML in izplačilu razlike tako znižane plače, ker je bilo to znižanje izvedeno brez razlogov ali brez postopka po 62. čl. KPČBML. Ne gre niti za spor o razliki med izplačano plačo in 80 % znižano izhodiščno plačo do tarifnega razreda, v katerega je bilo uvrščeno delovno mesto tožnikov. Gre za spor med izplačano plačo in plačo, ki bi jo morala tožnika prejemati po pogodbi o zaposlitvi, z upoštevanjem tega, da je v spornem obdobju pri toženi stranki prišlo do pravilnega znižanja plač v skladu z 62. čl. panožne kolektivne pogodbe; torej gre za spor o razliki med izplačano plačo in že 20% (pravilno) znižano osnovno plačo z dodatki. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da plača tožnikov ni dosegla niti pravilno znižane plače po 62. čl. panožne kolektivne pogodbe in je zato tožnikoma prisodilo razliko.

Tožena stranka vseskozi neutemeljeno navaja, da bi tožnikoma pripadala le razlika med izplačano plačo in izhodiščno plačo (oz.

znižano izhodiščno plačo) tarifnega razreda, v katerega je bilo razvrščeno njuno delovno mesto. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče že v predhodnem sklepu in sodbi opr. št. Pdp 940/2002 z dne 27.2.2003 opozorilo, da se pri znižanju plač ne more in ne sme ignorirati določb o osnovnih plačah delavcev v pogodbi o zaposlitvi, v okviru določenih tarifnih razredov. Pri razvrščanju delovnih mest v tarifne razrede delodajalci lahko določijo tudi plačilne razrede, pri čemer so količniki oz. relativna razmerja plačilnih razredov lahko višja od izhodiščnega relativnega razmerja za posamezni tarifni razred. To je v konkretni zadevi predvsem opazno pri tožniku J. F., saj njegovo relativno razmerje krepko odstopa od začetnega relativnega razmerja za VII.

tarifni razred, v katerega je tožena stranka uvrstila njegovo delovno mesto (začetno relativno razmerje je za VII. tarifni razred po panožni kolektivni pogodbi 2,25, relativno razmerje za tožnikovo delovno mesto pa 3,74 oz. 4,27), sicer pa relativno razmerje delovnega mesta tožnice M. F. ne odstopa veliko od relativnega razmerja za izhodišče IV. tarifnega razreda po panožni kolektivni pogodbi (začetno relativno razmerje za IV.

tarifni razred po panožni kolektivni pogodbi znaša 1,45, razmerje tožničinega delovnega mesta pa je 1,70). Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da znižanje plače po KPČBML pomeni znižanje osnovne plače. 20% znižanje osnovne plače ni vezano le na začetno relativno razmerje za konkretni tarifni razred oz. relativno razmerje izhodiščne plače za posamezni tarifni razred. Tudi delavci na višje vrednotenih delovnih mestih (od delovnih mest, ki so pri vrednotenju izenačena z izhodišči posameznih tarifnih razredov) so upravičeni do izplačila osnovne plače (oz. v primeru pravilnega znižanja znižane osnovne plače) in ne le do izhodiščne (oz. znižane izhodiščne plače). Obratno tolmačenje bi zanemarilo dejstvo, da gre za znižanje osnovnih plač. Če delavci na delovnih mestih z višjim ali mnogo višjim relativnim razmerjem, kot je razmerje izhodiščne plače določenega tarifnega razreda, ne bi bili upravičeni do eventualne razlike do svoje osnovne (znižane) plače, bi to pomenilo, da bi višje relativno razmerje njihovega delovnega mesta enostavno spregledali. To bi tudi pomenilo, da bi se pri višjem ali celo mnogo višjem relativnem razmerju za delovno mesto v odnosu do izhodiščne plače za tarifni razred (v katerega je to delovno mesto vključeno) plača delavcu na takšnem delovnem mestu dejansko znižala celo za mnogo več kot 20%. To pa je nesprejemljivo, saj bi se v takšnem primeru porušilo razmerje med plačami in bi prišlo do neenakopravnega položaja med delavci, zlasti delavci na višje vrednotenih delovnih mestih in delavci na delovnih mestih, ki so v relativnem razmerju izenačena z izhodišči posameznega tarifnega razreda.

S tem v zvezi se tožena stranka tekom postopka pred sodiščem tudi neustrezno sklicuje na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj je problematika v teh sporih drugačna in se nanaša predvsem na pravilno znižanje osnovnih plač po panožnih kolektivnih pogodbah, izdajo ustreznih listin, ki so delavcem omogočile sodelovanje v lastninskem preoblikovanju na podlagi znižanih plač in s tem v zvezi, ali te listine delavcem sploh dajejo pravico zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju. V teh sporih ni prihajalo do zahtevkov za plačilo razlike do sicer pravilno znižane 80 % osnovne plače (skupaj z dodatki), temveč le za plačilo razlike med 100 do 80% osnovne plače, glede na zatrjevanje, da je bilo to znižanje nezakonito oz., da listine o tem znižanju delavcem dajejo podlago za izplačilo razlike v denarju. V nekaterih sporih pa je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi pravno problematiko v zvezi z zahtevki delavcev za izplačilo razlik do izhodiščnih plač po posameznih tarifnih razredih, kar pa spet ni enako kot v konkretnem sporu, saj tožnika ne zahtevata le razlike do izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, temveč plače, ki bi jima sicer pripadala, in sicer v sedanji fazi postopka le še razlike do 80% osnovne plače (z dodatki).

Pritožbene navedbe o tem, kako se oblikujejo izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede, so zato v kontekstu tega spora povsem nepomembne. Dejstvo je, da je tožena stranka ocenila delovna mesta po analitični metodi in jih razvrstila v posamezne tarifne razrede ter da osnovne plače obeh tožnikov za delo na njunih delovnih mestih ne predstavljajo plače, ki bi bila izenačena z izhodiščno plačo posameznega tarifnega razreda. Dejstvo je tudi, da je pritožbeno sodišče v citiranem sklepu in sodbi opozorilo na vprašljivost tedanjih zaključkov sodišča prve stopnje (ob presoji sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 343/97 z dne 16.4.2002) le iz razloga primerjave sistema oblikovanja plač pri toženi stranki s sistemom po kolektivnih pogodbah oz. navedeni panožni kolektivni pogodbi, vendar tožena stranka v nadaljnjem postopku nikoli ni niti zatrjevala tega, da sistema nista kompatibilna.

Zato je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke Vekoslave Korošec glede načina izračuna plač, ki bi tožnikoma pripadala na podlagi pravilnega izhodišča iz kolektivne pogodbe in z upoštevanjem njunih pogodb o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se v nasprotju s pritožbenimi navedbami strinja s pojasnilom izvedenke, da tudi potrdila tožene stranke tožnikoma o razliki neizplačanih plač na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač izkazujejo pravilnost njenih zaključkov o višini prikrajšanj obeh tožnikov. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo s tem v zvezi (da način izračuna razlik, kot ga je uporabila izvedenka, izhaja iz zakonodaje, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij in ga ni mogoče upoštevati v tem postopku), saj je metoda izračuna izvedenke v tej zadevi le podobna metodi po uredbi, vendar ne izhaja iz te uredbe, je sistemsko logična in glede na ugotovitve o izplačanih in pripadajočih plačah pri toženi stranki tudi pravilna.

Nesprejemljivost navedb tožene stranke tekom postopka (ob dodatnih zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja) dokazuje tudi podatek, da je celo tožena stranka kljub nizkemu relativnemu razmerju in nizkemu odstopanju tega razmerja od izhodiščne plače za IV. tarifni razred tožnici M. F. priznavala določeno prikrajšanje, J. F. pa ne, kljub večjemu odstopanju relativnega razmerja za njegovo delovno mesto od relativnega razmerja za izhodiščno plačo po VII. tarifnem razredu.

Tudi iz tega izhaja, da je tolmačenje tožene stranke nelogično in nesprejemljivo.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tudi sama nosi svoje pritožbene stroške.