Jedro

Pritožnik je vložil štiri ločene pritožbe zoper štiri različne procesne odločitve sodišča prve stopnje. Ocena sodišča, da gre za štiri pravna sredstva je pravilna, posledično pa tudi odmera sodne takse za štiri pritožbe v izpodbijanih plačilnih nalogih.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilne naloge Pl 2/2022 (natančneje: Pl 2/2022-36, Pl 2/2022-37, Pl 2/2022-38 in Pl 2/2022-39) z 28. 11. 2022. 2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, kršitve ustave, EKČP in Listine EU pritožuje tožnik. Pojasni, da bi sodišče lahko izdalo le en sklep, ne štirih. Izdaja štirih sklepov je šikanozna, meni, da je taksa zato za 99 EUR previsoka. Ni važno, da je tožnik vložil štiri pritožbe, važno je, da je sodišče izdalo štiri sklepe namesto enega. Poleg tega pa so izdani sklepi nepotrebni in nerazumni. Sodišče je izdalo nove plačilne naloge že 28. 11. 2022, a bi moralo počakati na pravnomočnost sklepa s 17. 11. 2022. Plačilni nalogi so tudi nedoločni, saj ne vsebujejo datumov pritožb. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) nastane taksna obveznost ob vložitvi (vsakega) pravnega sredstva, za katero v taksni tarifi ZST-1 taksna obveznost ni izključena. Pritožnik je vložil štiri ločene pritožbe zoper štiri različne procesne odločitve sodišča prve stopnje (s prvim sklepom je sodišče tožencu naložilo, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v republiki Sloveniji, z drugim je tožniku naložilo, da v 15 dneh predloži dva izvoda overjenega prevoda dopolnitve tožbe s prilogami ter sklepa Pl 2/2022-13, s tretjim je tožnika pozvalo, da predloži še en izvod vloge za evropski plačilni nalog, s četrtim pa, da mora založiti 100 EUR za stroške vročanja tožencu v Francijo). Pritožbeno stališče, da to, da je tožnik vložil štiri pritožbe, ni pravno odločilno, je napačno. Ocena sodišča prve stopnje, da gre za štiri pravna sredstva je pravilna, posledično pa tudi odmera sodne takse za štiri pritožbe v izpodbijanih plačilnih nalogih.

5. V plačilnih nalogih res ni navedeno, na katero pritožbo se posamezni plačilni nalog nanaša; ker pa je znesek takse za vse pritožbe enak in odmeram pritožnik ni ugovarjal ter jim v pritožbi ne nasprotuje, to na taksne obveznosti ne vpliva. Tudi sicer v skladu s 1. odstavkom 34.a člena ZST-1 nepopolnost plačilnega naloga ni eden od ugovornih razlogov.

6. Ostale pritožbene navedbe (o vsebini in pravilnosti sklepov, ki jih tožnik izpodbija s pritožbami, na katere se nanašajo sporni plačilni nalogi ter o trenutku izdaje plačilnih nalogov) za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep niso pravno odločilne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena Zakona o pravnem postopku; ZPP).

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in višje sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.