Jedro

Že zato, ker so lahko po tretjem odstavku 168. člena ZKP sumi, da je konkretni obdolženec ali obdolženci, ki jih mimogrede pritožniki v pritožbeni obrazložitvi sploh ne omenjajo, storil ali storili kaznivo(a) dejanje(a), ki v pritožbeni obrazložitvi prav tako niso omenjena, utemeljeni le na zbranih dokazih in ne, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na tolmačenju ali interpretaciji dogajanja z nepopolnim naborom okoliščin, ki so takšno dogajanje, pri katerem ni sodeloval zgolj oškodovanec kot tožilec, sestavljale.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 27. 2. 2020 po drugem odstavku 186. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca G. zoper osumljenega M.S., A.T., A.K. in M.N.Z. v smeri kaznivih dejanj, kot so povzeta v izreku tega sklepa ter oškodovancu kot tožilcu po drugem odstavku 96. člena ZKP določilo, da mora vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov osumljenih. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sklepu II Ks 57402/2019. 2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca brez navedenega izpodbojnega razloga in s predlogom sodišču druge stopnje, da sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki se v pritožbeni obrazložitvi izključno osredotočajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo suma, ki jim po krajšem povzetku v uvodnem delu obrazložitve nasprotujejo z lastno oceno, po kateri oškodovancu kot tožilcu ni bilo treba vlagati v javno komunalno infrastrukturo mestne občine, ker pa je, bi mu morala občina vlaganja priznati v dejanski višini in ne le v višini rezerviranih sredstev iz občinskega proračuna. Gre za jedro ocene, ki dvomov v zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti.

5. Že zato, ker so lahko po tretjem odstavku 168. člena ZKP sumi, da je konkretni obdolženec ali obdolženci, ki jih mimogrede pritožniki v pritožbeni obrazložitvi sploh ne omenjajo, storil ali storili kaznivo(a) dejanje(a), ki v pritožbeni obrazložitvi prav tako niso omenjena, utemeljeni le na zbranih dokazih in ne, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na tolmačenju ali interpretaciji dogajanja z nepopolnim naborom okoliščin, ki so takšno dogajanje, pri katerem ni sodeloval zgolj oškodovanec kot tožilec, sestavljale. Kajti, ko je nabor razširjen še na druge okoliščine, denimo na tiste, ki so jih navajali nekateri osumljenci v zagovorih, ugotovljeno tolmačenje ne zadošča več in ga je treba z ustrezno dokazno podlago podkrepiti. Ravno ta pa tudi po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru manjka, saj zgolj s priloženimi listinami, od katerih jih večji del odpade na listine iz priloženega spisa v končani pravdni zadevi, verjetne storitve tolikšnega števila in tako obsežno opisanih kaznivih dejanj ni mogoče utemeljiti.

6. Glede na to, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu pritožbene obrazložitve ni zasledilo zatrjevanj, do katerih bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca G.p.D., g., i., s. d.o.o. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).