Jedro

Pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je (tudi) formalna, procesna posledica dokaznega postopka, v katerem sodišče izčrpa dejansko in dokazno gradivo pravdnih strank. Če ostane relevantno dokazno gradivo ene od strank neizčrpano je dejansko stanje nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 4.1.2001 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožbi zoper sodbo se ugodi ter se ta razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopne v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dogovora z dne 24.1.1996 ter na plačilo zneska drugotožečei stranki v višini 3.116.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je sodišče nato naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 266.143,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Dne 4.1.2001 je sodišče prve stopnje izdalo še sklep, s katerim je zavrnilo predlog drugega tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugi tožnik. Sodišču predlaga, da sklep spremeni in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, sicer pa naj ga vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik sodišču očita, da je izdalo nesklepčen sklep, kjer so odločilni razlogi sami s seboj v nasprotju. Najmanj, kar je bilo pričakovati na podlagi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je bilo to, da bo sodišče razpisalo narok, še posebej zato, ker je bilo očitno v dvomu glede bolezni drugega tožnika. Nadalje pritožnik svoje izhodišče utemeljuje z logičnimmi argumenti, češ, da je kot tožeča stranka zainteresiran za uspeh v pravdi, saj vendar uveljavlja plačilo visokega zneska, na to zainteresiranost pa kaže tudi to, da se je vseh ostalih narokov udeležil. Zaradi ravnanja prvostopnega sodišča ni bil izveden pomemben dokaz, namreč dokaz z zaslišanjem drugo tožeče stranke. Pritožniku ni znano, zakaj ga sodišče ni zaslišalo na nobenem izmed predhodnih narokov, to pa je nato storilo ravno takrat, ko je bil upravičeno odsoten. Pritožnik opozarja na akutnost, nenadnost bolezni, zaradi katere o njej ni bil obveščen niti pooblaščenec. Zoper sodbo pa se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta oba tožnika. Sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika sta mnenja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču očitata, da ni izvajalo dokazov ter sploh ni ugotavljalo materialne resnice. Posledica takšnega postopanja je odločitev, ki je enostranska in neobjektivna. V razlogih sodbe so neresnične ugotovitve, da tožeči stranki nista predlagali nobenih dokazov. Res pa je, da jih sodišče ni izvajalo ter je tožeči stranki onemogočilo nastopanje v postopku. Netočna je tudi navedba sodišča, da je vpogledalo vse listine. Med drugim namreč ni vpogledalo, niti izvajalo dokaza z najemno pogodbo, na katero sta se tožeči stranki sklicevali že davnega 19.3.1997, ko sta vložili nasprotno tožbo v zadevi II P 184/96. Očitek sodišča, da najemne pogodbe nista predložili, je torej brez vsake podlage. Sploh pa se je nanjo ob zaslišanju sklicevala celo prvotožena stranka. Prvostopno sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog tožečih strank z zaslišanjem prič (D., J.), ki bi kot izvajalca del na objektu vedela izpovedati vse o sodelovanju toženih strank (lastnikov) v zvezi z gradbenimi posegi. Nadalje naj bi sodišče drugega tožnika ne zaslišalo, ker naj bi bil neopravičeno odsoten, s čimer se ne strinja iz razlogov, ki so naveden že zgoraj in so v pritožbi zoper sodbo le vnovič predstavljeni. Pritožnika nadalje opozarjata na vse okoliščine tega primera, v katerih luči se gradbeni posegi pokažejo kot logična posledica zagotovil toženih strank o naknadni prodaji teh nepremičnin tožeči stranki, pri čemer še posebej izpostavljata dogovorjeno predkupno pravico. Vnovič poudarjata, da je šlo pri podpisu dogovora, ki je sedaj izpodbijan, za grobo zavajanje s strani toženih strank, saj je bilo ves čas govora o dokončni ureditvi premoženjskih razmer. Sodišče bi moralo po naziranju pritožnikov v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in predlagane priče ter vpogledati v najemno pogodbo in v spis II P 184/96 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena. Navedbe v obeh pritožbah se delno prekrivajo, pa tudi dopolnjujejo. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje namreč drugotožnik sodišču bolj kot to, da ni ugodilo njegovemu predlogu, izpostavlja to, da ga ni zaslišalo kot stranko, s čimer graja pravilnost dokaznega postopka in posledično zatrjuje tudi nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi sam se namreč sprašuje, kako to, da sodišče dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo že na kakšnem od prejšnjih narokov, marveč je to storilo ravno takrat, ko je bil odsoten. V pritožbi zoper sodbo pa tožeči stranki navedeno ponavljata ter to pomankljivost dokaznega postopka umeščata v splošno grajo dokaznega postopka. Sodišču poleg nepravilno izvedenega dokaza z zaslišanjem strank očitata tudi to, da ni zaslišalo predlaganih prič D.in J., nadalje da ni vpogledalo v najemno pogodbo, predlagata pa tudi soočenje strank in vpogled v spis opr.št. II P 184/96. Ob takšnem pritožbenem izhodišču pa se pokaže, da predstavlja izpodbijanje sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje le del enovitega izpodbijanja celotnega postopka o glavni stvari. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa z dne 4.1.2001 ni bistveno prekršilo določb pravdnega postopka, predlagane dokaze je tudi ustrezno ocenilo in svojo odločitev obrazložilo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in le-tega potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter se je v nadaljevanju osredotočilo na pritožbo zoper sodbo, ki, kot rečeno, predstavlja nadgradnjo pritožbe zoper sklep. Iz teka celotnega dokaznega postopka, kakor tudi iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje dejanske trditvene podlage tožbe in iz nje izvirajočega tožbenega zahtevka, ni ustrezno pravno okvalificiralo. Res je sicer, da tožeča stranka v tožbi ni navedla nikaršne pravne podlage za dajatveni del zahtevka, niti ni podala pravnologičnega materialnopravnega sklepa (konkluzije), vendar pa je celovito predstavila svojo različico dejanskega stanja in zanjo ponudila tudi dokaze. To pa je tudi vse, kar pravni red od nje zahteva (3. odstavek 180. člena ZPP). Iz trditvene podlage je nadalje razvidno, da zatrjevana neveljavnost dogovora, katerega razveljavitev tudi zahteva tožeča stranka, predstavlja le del, sestavino celotnega razmerja med pravdnimi strankami in ga zato tudi ni mogoče obravnavati ločeno. Neveljavnost oziroma pravno šepavost tega pravnega akta namreč tožeča stranka uveljavlja v luči vseh okoliščin dejanskega stanja, torej tudi tistih, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo (oziroma jih ni obravnavalo) zgolj kot dejansko podlago dajatvenega dela zahtevka. Trditvena podlaga tožeče stranke dopušča več različnih pravnih razlag. Sodišče, katerega dolžnost je tudi skrbeti za materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), pa mora ponujeno dejansko gradivo presoditi z vidika več možnih pravnih vidikov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče pri odločanju omejilo na vprašanje, ali predstavljajo vlaganja tožeče stranke v nepremičnino tožene stranke potrebne stroške v smislu določil 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožbena konstrukcija tožeče stranke prej kaže na to, da predstavlja vtoževani znesek škodo, ker naj bi tožena stranka prekršila zatrjevan dogovor pravdnih strank o tem, da bo po prenehanju najemnega razmerja tožena stranka tožeči stranki nepremičnino ponudila v odkup. Še več, iz tega razloga naj bi pogodbeni stranki ustanovili v korist tožeče stranke celo predkupno pravico. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala tudi to, da sta toženca vedela za vlaganja v nepremičnino in celo to, da je prvi toženec nekajkrat prisostvoval sami gradnji, kar naj bi kazalo na to, da je obstajalo soglasje za opravljane posege in ne le za postavitev lesene hišice. Dejansko izhodišče tožene stranke je sicer drugačno, vendar pa je cilj kontradiktornega postopka ravno v tem, da sodišče ob upoštevanju vseh procesnih pravil in ob poprejšnji (ter tudi sprotni) materialnopravni diagnozi spornega življenskega primera izvede dokazni postopek, katerega posledica je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja se glede na pravkar povedano torej ne presoja toliko po tem, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza materialni resnici (kar je sicer ideal in načelo, ne pa tudi absolutna procesna zahteva), marveč predvsem po tem ali je sodišče glede na ponujeno dokazno gradivo in glede na trditveno podlago strank (7. člen ZPP), ki naj jo to dokazno gradivo potrdi ali ovrže, ugotovilo ustrezno in v luči procesnega gradiva neizpodbitno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se trditveni dejanski izhodišči obeh strani v tem postopku razlikujeta ter da obe strani ponujata tudi dokaze. Ob tem mora pritožbeno sodišče pritrditi pritožbenim navedbam, češ da je sodišče prve stopnje sledilo predvsem navedbam in dokazom tožene stranke, mnogi predlagani dokazi tožeče stranke (obojestransko zaslišanje strank, zaslišanje prič D. in J., vpogled v najemno pogodbo) pa so ostali neizčrpani. Razlog za to se nakazuje, kot že rečeno, v pomankljivi materialnopravni kvalifikaciji. Predlagani dokazi obeh strank so poleg tega dve plati iste zgodbe, saj skuša tožeča stranka dokazati tudi neveljavnost listin (dogovora z dne 24.1.1996) ravno z logičnimi argumenti, ki bi sledili iz z njene strani predlaganimi dokazi. Dejstvo, da je tožeča stranka spodbijanje dokaznega gradiva tožene stranke že na samem začetku (v tožbi) povzdignila v sam tožbeni zahtevek, pa še ne pomeni, da je mogoče neločljivi del dejanskega razmerja med strankama, kar ta dogovor nedvomno je, izolirati in ga obravnavati ločeno. Takšna obravnava tudi nasprotuje osnovnim vodilom iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalagajo, da mora vsak dokaz presoditi posebej, vendar pa tudi v povezavi z drugimi dokazi. Na podlagi vsega povedanega pa je že mogoč zaključek, da je ostalo dejansko stanje v obravnvani zadevi nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj bo moralo sodišče za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti tudi dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Šele potem, ko bo izčrpano materilnopravno relevantno dokazno gradivo obeh pravdnih strank bo namreč mogoče na tej podlagi in ob upoštevanju splošnih življenskih izkušenj ter pravil logičnega mišljenja izpeljati ustrezno dokazno oceno, ugoviti ustrezno dejansko stanje in nato na podlagi ustrezajočih pravil materialnega prava izvesti pravilno pravno posledico v sodbenem izreku. Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari pa je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).