Jedro

Okoliščine, da je mladoletnik v krajšem časovnem obdobju storil enajst raznovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer se je stopnja osumljenčevega nasilja stopnjevala, da je brez zaposlitve in ne dela niti honorarno, da od staršev dobiva žepnino, ki očitno ne zadošča njegovim potrebam, ter da se do sedaj ni šolal, kljub osumljenčevi nekaznovanosti dajejo dovolj trdno podlago za sklep o njegovi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom proti mladoletnemu I.F. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v katerega mu je vštela čas od 11.11.2009 od 6.50 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost, pripor pa sme trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 192. člena ZKP in v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter odpravi pripor, podrejeno pa, da odpravi pripor in odredi ukrep hišnega pripora.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki meni, da je utemeljen sum podan glede vseh očitanih kaznivih dejanj, prav tako meni, da je pripor sorazmeren ukrep, v obeh sklepih pa pogreša oceno o neizogibnosti pripora zlasti v primerjavi z ukrepi, ki jih je za mladoletnikovo izločitev iz okolja mogoče uporabiti po prvem odstavku 471. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljenemu mladoletniku, ki se o odgovoru ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik osumljenega mladoletnega I.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil vsa očitana kazniva dejanja, da vsi dokazi temeljijo le na izjavah oškodovancev, da ni dokazov, da je ravno osumljenec poškodoval oškodovanko ter da prestrašenost enega izmed oškodovancev ne more biti zadosten razlog za pripor.

6. Vložnikova navedba, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni mladoletnik storil vsa očitana kazniva dejanja, je posplošena, zaradi česar se do nje ni moč določno opredeliti. Osumljencu se očita storitev dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh kaznivih dejanj zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, štirih kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, vse v zvezi z 20. členom KZ-1 (sostorilstvo). Iz zagovornikovega očitka ni moč razbrati, zakaj naj glede določenega kaznivega dejanja ne bi bil podan utemeljen sum. Nadalje, sodišče je utemeljenost suma oprlo na izjave oškodovancev M.M., M.K., M.P. in N.P. ter priče B.G., na kopije naročniških pogodb, izdanih računov in položnic operaterjev mobilne telefonije, obvestilo o telesni poškodbi oškodovanke M.K. ter fotografije njenih telesnih poškodb in na prepoznave oškodovancev, ki so na fotografijah prepoznali osumljenega mladoletnika. Poleg tega utemeljenost suma temelji še na zapisnikih o ogledu kraja dejanja, zapisnikih in potrdilih o zasegu predmetov in zapisniku o hišni preiskavi. Ob povedanem je neutemeljena trditev vložnika, da pripor temelji zgolj na prestrašenosti ene od oškodovank, saj je prestrašenost oškodovanke N.P. potrdila tudi priča B.G., kar je obrazložil že zunajobravnavni senat (sklep, stran 2), fotografije telesnih poškodb M.K. pa je potrebno presojati v povezavi z obvestilom o njeni telesni poškodbi ter njeno izjavo policiji oziroma predlogom za kazenski pregon.

7. Vložnik zahteve še navaja, da je pripor pretiran ukrep, saj je osumljenec nekaznovana mladoletna oseba, zoper njega ne teče noben drug kazenski postopek, živi v družini, v kateri ima oče nad njim vzpostavljeno zadostno avtoriteto, kar vse ne kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Sodišče je kljub okoliščinam, ki jih izpostavlja vložnik, ugotovilo, da naj bi osumljeni mladoletnik v krajšem časovnem obdobju (od julija 2009 do začetka novembra 2009) storil enajst raznovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer se je stopnja osumljenčevega nasilja stopnjevala, da je brez zaposlitve in da ne dela niti honorarno, da od staršev dobiva žepnino, ki očitno ne zadošča njegovim potrebam, ter da se do sedaj ni šolal. Okoliščine, da imajo osumljenčevi starši nad mladoletnikom zadostno avtoriteto, sodišče ni ugotovilo, pač pa gre le za sklepanje njegovega zagovornika. Sodišče je torej presodilo, da omenjene okoliščine kljub osumljenčevi nekaznovanosti dajejo dovolj trdno podlago za sklepanje o njegovi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

8. Po stališču vložnika zahteve odreditev pripora ni nujno potrebna, saj bi bilo mogoče enak učinek doseči z milejšim ukrepom hišnega pripora. S tem ukrepom bi se mladoletnika izločilo iz okolja, ki nanj slabo vpliva, hkrati pa bi lahko ostal v stiku z družino. Vložniku se še postavlja vprašanje, zakaj glede na določbo 469. člena ZKP sodišče ni zaslišalo mladoletnikovih staršev, saj bi tako lahko ugotovilo, da mladoletnik živi v normalnih družinskih razmerah. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presojalo tudi nujnost ter sorazmernost pripora ter ob okoliščinah, omenjenih v točki 7 te sodbe, in ob ugotovitvah, da je osumljenec pokazal večjo stopnjo zrelosti od oškodovanke M.M., da je izkazal nizkotne nagibe, da si je s spretnimi manipulacijami skupaj z bratrancem uspel pridobiti večjo premoženjsko korist, da uporablja relativno veliko in vztrajno silo, da doseže želeno posledico, zaključilo, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev. V takšnem zaključku sodišča je vsebovana tudi presoja, da milejši ukrepi kot je hišni pripor, kar uveljavlja osumljenčev zagovornik, ter ukrepi, našteti v prvem odstavku 471. člena ZKP (oddaja mladoletnika v prehodni dom ali v diagnostični center, postavitev pod nadzorstvo organa socialnega varstva, izročitev drugi družini, če je potrebna mladoletnikova izločitev iz dosedanjega okolja), ne pridejo v poštev. Vložnik ob navajanju, da sodišče ni zaslišalo osumljenčevih staršev, ne uveljavlja nobene kršitve določb kazenskega postopka, prav tako ne konkretizira kršitve, do katere naj bi prišlo, zato se Vrhovno sodišče o tem vprašanju ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V okviru pripravljalnega postopka bo sodišče po določbi drugega odstavka 469. člena ZKP zaslišalo mladoletnikove starše ter pridobilo poročilo organa socialnega skrbstva, česar ob odločanju o odreditvi pripora, ko je potrebno postopati posebno hitro, že po naravi stvari ni mogoče pridobiti.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.