Jedro

Spor o razliki v plači ni kolektivni delovni spor, zato mora v tem primeru sindikat imeti pooblastilo delavca za njegovo zastopanje. Ker takega pooblastila pri sklepanju poravnave sindikat ni imel, je sklenjena poravnava za delavca neveljavna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Sodna poravnava, ki sta jo dne 3.11.1998 pod opr. št. Kd 99/98 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, sklenila N. K. in S. E., se v delu, ki se nanaša na tožnika, razveljavi.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožniku njegove stroške postopka in sicer vsaka po 29.270,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2003 dalje do plačila, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.".

Toženi stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožena stranka N. K. trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sodna poravnava, ki sta jo dne 3.11.1998 pod opr.

št. Kd 99/98 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, sklenila N. K. in S. E., v delu, ki se nanaša na tožnika, nična in da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od izida prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (točka I. izreka sodbe). Obenem pa sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženima strankama stroške postopka in sicer prvotoženi stranki S. E. v znesku 8.550,00 SIT, drugotoženi stranki N. K. pa v znesku 124.470,72 SIT, slednji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (II. izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se tožnik s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in jo zato izpodbija, saj je močno vprašljiva navedba sodišča, da je bila poravnava, katere veljavnost delno izpodbija tožnik, sklenjena v kolektivnem sporu. Res je sicer, da je sodni spis naveden kot kolektivni spor, vendar pa sama vsebina tožbenega zahtevka v spisu opr. št. Kd 99/98 nima značaja kolektivnega spora. Kajti v sporu, ki ga je prvotožena stranka vodila zoper drugotoženo stranko na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, pod opr. št. Kd 170/96, in ki se je zaključila s pravnomočno in izvršljivo sodno poravnavo z opr.

št. Kd 170/96 z dne 10.12.1996, so bile individualno določene obveznosti drugotožene stranke do vseh njenih delavcev, tudi za tožnika, zato je šteti sodno poravnavo opr. št. Kd 170/96 z dne

16.12.1996, sklenjeno na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, za razsojeno stvar in jo nihče ne more brez pooblastila tožnika spreminjati v delu, ki se nanaša na tožnika. Ker pa sta toženi stranki to storili, je njuno ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj sta posegli že v razsojeno pravico, zato je šteti njuno ravnanje v delu poravnave, ki se nanaša na tožnika, za nično. Navedba sodišča, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za ugotovitev ničnosti tega dela poravnave, zato ni točna. Tožnik ima torej pravni interes v tem, da se vzdrži v veljavi sodna poravnava pod opr. št. Kd 170/96 z dne 12.10.1996, sklenjena na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, saj bi dobil večjo razliko izplačanih plač, kot pa jo je po sodni poravnavi, za katero terja ugotovitev delne ničnosti. Ker pa je sodišče prve stopnje neizpodbitno ugotovilo, da tožnik ni dal pooblastila za spremembo poravnave, opr. št. Kd 170/96 z dne 10.12.1996, je treba zaključiti, da poravnava opr. št. Kd 99/98 z dne 3.11.1998 sklenjena za Delovnem sodišču v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, nima pravnega učinka zoper njegove pravice.

Drugotožena stranka N. K. pa se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, se protivi vsem navedbam te pritožbe, in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da so pritožbeni razlogi podani. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa odločilna dejstva, vendar na njih ni pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v skladu s točko 4, 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), saj meni, da je dejansko stanje v sodbi prvostopnega sodišča pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po

2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.

l. RS, št. 26/99 - 96/2002), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem zaključuje pritožbeno sodišče, da v tem konkretnem primeru, ko sta bili sklenjeni obe poravnavi, ni šlo za kolektivni spor, kot to zmotno menita toženi stranki, ampak je šlo za množični spor, ker iz določbe 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) ni razvidno, da bi v takem primeru šlo za tak primer, saj je bistvo tega spora vtoževanje razlik v plači. Zato mora imeti sindikat pooblastilo od delavca, da ga lahko zastopa v takšnem sporu. Ker pa sindikat ni imel tožnikovega pooblastila pri sklepanju poravnave opr. št. 170/96, prav tako ne pod opr. št. Kd 99/98, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v sodbi, je takšna poravnava zanj neveljavna.

V skladu z določbo 392. člena ZPP lahko stranke sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave, med drugim tudi, če pri sklenitvi sodne poravnave pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena, kar pa tožnik ni storil. Ker je tožnik s svojo pritožbo uspel in je pritožbeno sodišče ugodilo njegovemu zahtevku, mu morata obe toženi stranki povrniti njegove stroške postopka, vsaka do ene polovice v znesku

29.270,00 SIT, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95, ki je veljala v spornem obdobju z dne 4.2.1995). Tožniku je za tožbo odmerilo 80 točk, za narok

22.3.2003 40 točk (tar. št. 10, točka 1 c, 1. alinea, točka 3), ravno tako za narok 22.2.2003 v znesku 40 točk, za 2-kratno odsotnost iz pisarne 120 točk (5. člen Odvetniške tarife), za kilometrino 2-krat 70 km po 56,00 SIT, kar znese 7.840,00 SIT (14. člen Odvetniške tarife), nadalje takso za sodbo v znesku

17.100,00 SIT ter še 20 % DDV, kar skupaj znese 58.540,00 SIT, in tako sta dolžni toženi stranki vsaka po 29.270,00 SIT stroškov povrniti tožniku z zakonsko zamudnimi obrestmi od 27.3.2003 dalje.

Toženi stranki pa krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji, med tem, ko drugotožena stranka N. K. trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo - ker ni bil potreben (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.