Jedro

Tožnik je imel posest na kopalnici in mu je bila posest motena s tem, da je toženka zaklenila vrata vanjo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa z dne 4. 7. 2016 in 15. 9. 2016 potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 7. 2016 ugovoru toženke ugodilo in sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 30. 5. 2016 razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev o stroških je pridržalo za odločbo o glavni stvari. S sklepom z dne 15. 9. 2016 pa je ugodilo zahtevku tožnika, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da odklene vrata kopalnice v pritličnem stanovanju hiše na naslovu T. 38, in tožeči stranki omogoči nemoteno dostopanje do nezaklenjenih vrat kopalnice in vstop vanjo (točka 1 izreka sklepa). Toženki je prepovedalo v bodoče zaklepati kopalnico ali s podobnimi ravnanji ovirati in s tem posegati v posest tožnika, to je dostop do in uporabo kopalnice v pritličnem stanovanje hiše na naslovu T. 38 (točka 2 izreka sklepa). Ugotovitveni del tožbe je zavrglo (točka III izreka sklepa). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti 407,02 EUR pravdnih stroškov (točka 4 izreka sklepa).

2. Zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo izdajo začasne odredbe se je pritožil tožnik. Zoper sklep z dne 15. 9. 2016 pa se je pritožila toženka.

3. Tožnik v pritožbi očita sodišču, da je sprva začasno odredbo izdalo in ta je dosegla svoj namen vzpostavitve neoviranega dostopa do kopalnice. Po ugovoru pa je sodišče v izpodbijanem sklepu pravno zgrešeno in neživljenjsko zaključilo, da ima tožnik možnost uporabe drugih sanitarnih prostorov. Sodišče pri tem ni upoštevalo dejanskega stanja in okoliščin. Opozarja na nerešeno vprašanje skupnega premoženja pravdnih strank. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje pa spremeni in izda začasno odredbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

4. Toženka se pritožuje zoper točko 1, 2 in 4 izreka sklepa z dne 15. 9. 2016 iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zahtevek zavrne, podredno pa, sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišču kot prvo očita kršitev 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi tožnik imel v soposesti kopalnico v pritličju stanovanjske hiše. Tožnik je posest na kopalnici opustil in ni pomembno za koliko časa, dokazano je, da je stopil v novo partnersko zvezo. Ni pravno relevantno, da je zveza po treh mesecih razpadla. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče, da si je tožnik povsem lahko izmislil, da mu je toženka zaklenila kopalnico. Nerazumljivo je sklicevanje sodišča na zadevo P 6/2016 (stran 8 sodbe). Sama posest brunarice ne potrjuje posesti na sporni kopalnici. Pritožba nadalje meni, da tožniku ni uspelo dokazati, da je toženka kopalnico zaklenila. Tudi priča P. je dopustila možnost, da si je tožnik to izmislil. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo pričam toženke. Predmetni postopek predstavlja zlorabo procesnih pravic oziroma šikano. Enako velja za predlog za izdajo začasne odredbe, za katero tožnik nima ekonomskega interesa. Na voljo ima tri kopalnice, absurdno je, da veliko potrebo opravlja kar na vrtu. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na slabo zdravstveno stanje (članek v lokalnem časopisu).

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika zoper sklep z dne 4. 7. 2016

6. Pritožbeno sodišče je 4. 1. 2017 prejelo v obravnavo pritožbi pravdnih strank. Na seji senata 11. 1. 2017 je bilo ugotovljeno, da je sodišče s sklepom z dne 4. 7. 2016 predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožnik je predlagal izdajo t.i. regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, ki je vsebinsko identična zahtevku, ki ga uveljavlja. S sklepom z dne 15. 9. 2016 je bilo o zahtevku tožnika odločeno - sodišče je zahtevku ugodilo. Po obravnavi pritožb je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper sklep z dne 15. 9. 2016 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (obrazloženo je v nadaljevanju). Ker je tako o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno je odpadla potreba po pravnem varstvu, ki ga zagotavlja (ne)izdana začasna odredba. Zato je bilo pritožbo tožnika zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, zavrniti.

K pritožbi zoper sklep z dne 15. 9. 2016

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča. Ta je jasna in prepričljivo utemeljena v razlogih izpodbijanega sklepa. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje in povzema kot svoje. V razlogih navedenih v sklepu je vsebovan tudi odgovor na drugačna stališča v pritožbi. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev, da je tožnik imel posest na kopalnici z WC-jem in tudi, da posesti ni opustil v času (dva meseca), ko je prijateljeval s pričo B. P. V kopalnici je še vseskozi imel določene stvari. Prebival je v brunarici, le tu in tam je prespal pri prijateljici. Slednje pa ne pomeni opustitev posesti.

8. Tožnik je po razvezi v letu 2013 bival v brunarici, ki stoji na vrtu hiše ... Nedvomno brunarica nima sanitarij. Sodišče je upravičeno verjelo tožniku, da je uporabljal sanitarije v hiši, kjer živi toženka. Če temu ne bi bilo tako, bi toženka morala dokazati, da je uporabljal druge sanitarne prostore, tako pa je navajala le in to v času, ko je bila kopalnica zaklenjena in je bil tožniku preprečen vstop vanjo, da je potrebo opravljal za živo mejo. Tudi ni dvoma, da je kopalnico zaklenila toženka. Ta ne trdi, da še kdo drug uporablja sporno kopalnico in tudi kdo bi kopalnico zaklenil. Zato tudi ni pomislekov v trditev tožnika, da jo je zaklenila prav toženka. Povedano utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da je tožnik imel posest na kopalnici in da mu je posest motila oziroma s tem, da je zaklenila vrata vanjo, preprečila izvajanje posesti, prav toženka.

9. SPZ v 35. členu določa, da se med več posestniki šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Opisano ravnanje toženke je nedvomno motilno dejanje in ker so izpolnjeni vsi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da govorimo o motenju posesti (členi 24. do 36 SPZ in členi 424 do 430 ZPP) je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevku tožnika ugodilo, pravilna.

10. Sodišče pa tudi ni prekoračilo pooblastila po ZPP, kot mu očita pritožba. Ker je ugotovitveni del zahtevka zavrglo, je v ugodilnem delu natančneje opredelilo motilno dejanje - gre za tehniko zapisa izreka, ki prav v ničemer ne spreminja, sploh pa ne prekoračuje tožbenega zahtevka.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijanega sklepa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.