Jedro

Res je sicer, da lahko prosilec zaprosi za mednarodno zaščito v katerikoli državi EU, vendar le v eni državi, ne pa v več državah hkrati; še posebej, če tako dejstvo pri nadaljnjih vlaganjih prošenj zamolči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 3. 2009 (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s petnajsto alinejo 55. člena ter tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce (CT) do prenehanja razlogov, najdalj za tri mesece, in sicer od 17. 3. 2009 do 17. 6. 2009. 2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke zakonita in pravilna, vendar le v delu, ki se nanaša na ugotavljanje istovetnosti prosilca oziroma ugotovitve suma zavajanja in zlorabe postopka kot ukrepa za omejitev gibanja po določbi prve alineje 51. člena ZMZ in druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s petnajsto alinejo 55. člena ZMZ.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, saj je bil politično preganjan. Bil je član prepovedane vojaške organizacije Polisario, ki jo oblast v Alžiriji preganja. Napačno je tudi stališče sodišča, da ne bi smel zaprositi za zaščito v Republiki Sloveniji, ker je že pred tem zaprosil za zaščito v Avstriji, Švedski in Švici, saj lahko zaprosi kjerkoli, ker je pred tem že umaknil prošnjo v navedenih državah.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna in zakonita. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje po določbi 51. člena ZMZ, če je to treba zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (prva alineja 51. člena ZMZ) ali zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka zlasti, če je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi in še zlasti, če je pri tem uporabil napačno istovetnost (druga alineja 51. člena v zvezi s petnajsto alinejo 55. člena ZMZ). Prav zaradi obstoja slednjega razloga za omejitev gibanja je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, saj je bilo v postopku ugotavljanja tožnikove istovetnosti ugotovljeno, da je tožnik že v več državah (Švica, Avstrija, Švedska) vložil prošnjo za azil in se tudi predstavljal kot druga oseba. Namen ukrepa začasne omejitve gibanja po 51. členu ZMZ pa je prav v tem, da se prosilcu v postopku obravnave njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, za katerega se ugotovi, da zlorablja postopek za pridobitev mednarodne zaščite, z omejitvijo gibanja onemogoči nadaljnje zavajanje organov pri njihovem delu oziroma pri ugotavljanju prosilčeve identitete. Za izrek omejitve gibanja pa po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ zadostuje že sam sum zavajanja in zlorabe postopka, ki je v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazan.

7. Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da lahko prosilec vlaga prošnje v različnih državah kot neutemeljen in kot nasproten določbam ZMZ. Res je sicer, da lahko prosilec zaprosi za mednarodno zaščito v kateri koli državi EU, vendar le v eni državi, ne pa v več državah hkrati; še posebej, če tako dejstvo pri nadaljnjih vlaganjih prošenj zamolči, kar je po določbi 15. alineje 55. člena v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ opredeljeno kot razlog za omejitev gibanja.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.