Jedro

ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in osmega ter devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo, 54/21 in 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Nadalje je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Ur. I. EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2013) v nadaljevanju: Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka), ter, da se predaja tožnika Republiki Bolgariji izvrši najkasneje v 18 mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Bolgarija ponovno sprejela prosilca, to je od 18. 3. 2024. (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik je 27. 2. 2024 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, torej toženi stranki, ob sodelovanju tolmača za arabski jezik, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka navaja, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Prosilec je bil po podaji prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v azilni dom, ...

3.Tožena stranka je tožniku v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v skladu s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 odvzela prstne odtise in jih 27.2.2024 poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobila podatek, da je bil prosilec 20.11.2023 vnesen v omenjeno evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji.

4.Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Bolgarije 11.3. 2024 v skladu s 1. b. točko 18. člena Dublinske uredbe, posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 18.3.2024 prejela odgovor, da je Republika Bolgarija v skladu s 1. d. točko 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5.Tožena stranka je z namenom olajšanja postopka določanja odgovorne države članice v skladu s 1. točko 5. člena Dublinske uredbe med drugim, želela opraviti osebni razgovor s prosilcem, ki ga ni uspela opraviti, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Tožena stranka se sklicuje na 2. (a) točko 5. člena Dublinske uredbe, ki določa, da se osebni razgovor s prosilcem za mednarodno zaščito lahko opusti, če je prosilec pobegnil. Tožena stranka ugotavlja, da je iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnik 15.5.2024 samovoljno zapustil azilni dom, zato osebni razgovor z njim ni bil opravljen, kar je dopustno glede 2. (a) točko 5. člena Dublinske uredbe.

6.Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa ugotavlja, da v Republiki Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Bolgarije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Upoštevajoč navedeno je tožena stranka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z osmim in devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, saj je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Bolgarija.

Navedbe tožnika

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, kot navaja, na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) iz vseh treh razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oz. nepravilne uporaba materialnega prava in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oz. podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati je vložil še zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa in sodišču predlagal, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožnika zoper izpodbijani sklep.

8.Tožnik se v tožbi ne strinja z navedbo tožene stranke, da bi naj tožnik dne 15.05.2024 samovoljno zapustil azilni dom in da zato osebni razgovor z njim ni bil opravljen, kar naj bi bilo dopustno glede na 2 (a) točko 5. člena Dublinska uredbe. Tožnik se z navedenim ne more strinjati, saj azilnega doma nikakor ni zapustil, kot se mu neutemeljeno očita in bi tožena stranka osebni razgovor s tožnikom vsekakor lahko opravila.

9.Tožnik navaja, da v Republiki Bolgariji nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito. Res je, da so ga v Republiko Bolgariji prijeli policisti, vendar za mednarodno zaščito ni zaprosil, tega mu takrat ni nihče povedal in v postopku, ki je tekel v Republiki Bolgariji, ni razumel ničesar, saj ni imel tolmača.

10.Tožnik prereka ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Bolgariji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Po mnenju tožnika v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, zaradi česar je tožnik popolnoma izgubil upanje. Tožnik tudi ni bil seznanjen, da za čas trajanja postopka iz države ne sme oditi, niti, da postopek teče. Trdi, da je navedeno v nasprotju z Evropsko uredbo ter pravili v zvezi z ravnanjem s prosilci za azil. Gre za kršitev mednarodnih pravil že s tem, ko prosilci niso seznanjeni z njihovimi pravicami. Tožnik pri tem seveda ni bil seznanjen s tem, kaj ga bo v posledici odhoda iz Republike Bolgarije čakalo, niti da naj bi zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na navedeno se tožnik ne more strinjati s toženo stranko, ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da naj ne bi bilo sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in da ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Meni, da je Slovenija v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih določenih z Dublinsko uredbo in tožena stranka bi vsekakor morala upoštevati tovrstna merila in ne le strogo pravil Dublinske uredbe.

11.Navaja še, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso lahko prosilec za mednarodno zaščito izpodbija odločitev o izbiri merila iz Dublinske uredbe s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in se sklicuje na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt, C- 394/12 in sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z dne 11.9.2014).

12.Meni, da je sodišče Evropske unije je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Dublinske uredbe, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. V tem kontekstu poudarja, da sta v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine o temeljnih pravicah vsebina in obseg pravic iz Listine o temeljnih pravicah, ki ustrezajo iz EKČP, enaka kot vsebina pravic, ki ju določa EKČP. V isti določb je izrecno pojasnjeno, da navedena določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.

13.Tožena stranka po mnenju tožnika ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava tožnika v Republiki Bolgariji in ali mu lahko grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic, pač pa je stanje le pavšalno ocenila in ne tudi konkretno preverila. Tako je še vedno dopuščena možnost, da bo tožnik podvržen poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka po tožnikovem mnenju tudi ni presojala in ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so za prosilce za azil v Republiki Bolgariji zagotovljene v praksi, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Odgovor na tožbo

14.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi kot pravno pravilen. Tožena stranka navede, da se je tožnik vrnil v azilni dom 25.5.2024, torej po datumu izdaje izpodbijanega sklepa. Pred tem je tožena stranka tožnika vabila na osebni razgovor, ki bi se naj opravil 26.4.2024, vendar se tožnik ni odzval vabilu, niti ni toženi stranki sporočil, zakaj se ni udeležil razgovora.

15.V odgovoru še opozarja, da tožnik ni izkazal, da bi bil v primeru vrnitve izpostavljen nevarnosti, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Zavrača njegovo navedbo, da ni vedel, da je v Republiki Bolgariji podal prošnjo za mednarodno zaščito, ker iz spisovne dokumentacije več kot očitno izhaja, da je bil v Republiki Bolgariji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede očitka o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu tožena stranka navaja, da ima Republika Bolgarija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more biti sporna. Tožnik tekom postopka pred toženo stranko ni izkazal nikakršnih razlogov, ki bi govorili v prid nevračanja v Republiko Bolgarijo. Tako niso bile ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Bolgariji, prav tako ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

16.Sodišče je za dne 18. 6. 2024 razpisalo glavno obravnavo, ki pa je ni izvedlo, ker je tožena stranka sodišče dne 14.6.2024 obvestila, da iz njenih evidenc izhaja (priloga B2 sodnega spisa), da je tožnik dne 11.6.2024 samovoljno zapustil azilni dom in da sedanje prebivališče tožnika toženi stranki ni znano. Sodišče je obvestilo tožene stranke o dejstvu, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, skupaj s pozivom, da se izjasni do navedenega dejstva, vročalo tožniku in njegovi pooblaščenki, pri čemer se v spisu nahaja potrdilo, da je bilo navedeno sporočilo vročeno pooblaščenki tožnika dne 17.6.2024. Sodišče ni prejelo odgovora tožnika oz. njegove pooblaščenke.

Sodna presoja

K točki I izreka:

17.Tožba ni dovoljena.

18.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade npr. po opravljeni glavni obravnavi. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

19.Zakon o mednarodni zaščiti v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

20.Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz sporočila tožene stranke, je tožnik 11.6.2024 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti v roku treh dni, nov naslov bivanja pa ni poznan. Tožnik oz. njegova pooblaščenka navedena dejstva nista prerekala zato ga sodišče šteje za resnično. Z navedenim sporočilom pa je bilo že po naravi stvari spoštovano stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, kar je bilo tožniku omogočeno z vabilom na glavno obravnavo. Glede na navedeno tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

21.Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe oz. zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Sodišče je zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika. Tožnik tako nima niti pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, v kateri skuša preprečiti predajo Republiki Bolgariji pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa, saj je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil in tako izkazal, da dejansko ne želi ostati v Republiki Sloveniji do zaključka sodnega postopka presoje utemeljenosti zavrženja njegove prošnje za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Bolgariji na podlagi Dublinske uredbe.

22.Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012.

2S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.