Jedro

Ker je ugotovil, da je ob podržavljenju določena odškodnina znašala 358,84% vrednosti podržavljenega zemljišča, jo je prvostopni upravni organ pravilno upošteval in glede na izrecno tožnikovo izjavo na glavni obravnavi z dne 2.11.1994, da navedene odškodnine ni pripravljen vrniti, nato tudi pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 28.1.2002, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine parc. št. 285 k.o. ... , prej last A.A. Tožena stranka je ugotovila, da je bila prejšnji lastnici za podržavljeno nepremičnino določena odškodnina, ki je znašala 358,84% vrednosti podržavljenega zemljišča. Zato je prvostopni upravni organ v smislu določb 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) navedeno odškodnino upošteval in ob dejstvu, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo odškodnine ni bil pripravljen vrniti, pravilno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo.

Sodišče prve stopnje, ki je v zadevi ponovno odločalo, je po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da je bilo prejšnji lastnici navedeno zemljišče podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Ta zakon pa je podlaga za denacionalizacijo po 29. točki 3. člena ZDen. Tožena stranka in prvostopni organ sta v okviru določbe 29. točke 3. člena ZDen, ob predloženih listinskih dokazilih, pravilno uporabila materialno pravo, ko sta štela prejšnjo lastnico za upravičenko do denacionalizacije, saj v odškodnino za podržavljeno nepremičnino nadomestnih zemljišč ni dobila. Pravilno pa sta upravna organa obeh stopenj uporabila materialno pravo tudi, ko sta na podlagi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen ugotavljala ali sedanja vrednost ob podržavljenju dane odškodnine presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Prvostopni organ je postopkovno pravilno, po izjavi vlagatelja, da odškodnine v denarnem znesku ni pripravljen vrniti, odškodnino, dano ob podržavljenju, upošteval. Ker je odškodnina, dana ob podržavljenju, presegla vrednost nepremičnine, je pravilna zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev nepremičnine v naravi.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pritožbo. Navaja, da se on, pa tudi vsi dediči strinjajo, da plačajo višek izplačane odškodnine za parcelo 285 k.o. ... Ker sodbe niso pravilno razumeli, prosijo vrhovno sodišče, da se v smislu zadnjega odstavka 25. člena ZDen določi tudi rok plačila, ki ne sme biti krajši od deset let. Prvostopna odločba bi se torej morala glasiti tudi na določitev plačila z vsemi ostalimi pogoji.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo predmetno zemljišče tožnikovi pravni prednici podržavljeno na podlagi predpisa iz 29. točke 3. člena ZDen. Ker za podržavljeno zemljišče v odškodnino ni dobila nadomestnega zemljišča, ima tožnikova pravna prednica status denacionalizacijske upravičenke. Vendar je prejšnja lastnica za podržavljeno zemljišče prejela odškodnino, ki jo je prvostopni upravni organ z uporabo pravilnih predpisov (Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije in Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja) valoriziral in primerjal z vrednostjo v denacionalizacijskem postopku zahtevanega zemljišča parc.št. 285 k.o. ... Ker je ugotovil, da je ob podržavljenju določena odškodnina znašala 358,84% vrednosti podržavljenega zemljišča, jo je prvostopni upravni organ pravilno upošteval in glede na izrecno tožnikovo izjavo na glavni obravnavi z dne 2.11.1994, da navedene odškodnine ni pripravljen vrniti, nato tudi pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi. Odločitev je pravilno oprl na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, po katerem se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi morala odločba upravnega organa prve stopnje, kot to določa 25. člen ZDen, določiti rok plačila za vrnitev ob podržavljenju dane odškodnine. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, v tej denacionalizacijski zadevi ne gre za dejansko stanje iz 25. člena ZDen, za povrnitev vlaganj v nepremičnino, katere vrednost bi se po podržavljenju bistveno povečala, ampak gre za dejansko stanje iz 1. odstavka 72. člena ZDen, za upoštevanje ob podržavljenju dane odškodnine, ker je ta presegla 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Tožnik je bil v upravnem postopku pozvan k izjavi, ali je pripravljen dano odškodnino vrniti, vendar se za to ni odločil in je izjavil, da navedene odškodnine ni pripravljen vrniti. Sedaj v upravnem sporu te izjave ne more več spreminjati in se v pritožbi sklicevati na to, da sodbe ni pravilno razumel. Ker je prvostopno sodišče v tej zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, kršilo pa tudi ni določb postopka v upravnem sporu, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo na podlagi določb 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.