Jedro

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Obenem je z II. točko izreka naložilo tožencu, da tožniku v roku 8 dni povrne 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper odločitev v II. točki izreka navedenega sklepa, je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Uvodoma toženec opozarja na to, da je sodišče pri citiranju 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) dikcijo tega člena napačno povzelo v 4. točki obrazložitve sklepa. Meni, da glede na 1. odstavek 158. člena ZPP tožeči stranki ni potrebno povrniti nasprotni stranki pravdnih stroškov, kadar je ta izpolnila zahtevek in ne obratno, kot si to zmotno razlaga sodišče. Pri tem se sklicuje na sklep Psp 369/2006. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je z odločbo z dne 24. 6. 2013 izpolnil zahtevek in da je bila tožba potrebna. Toženec je sicer res izdal zdaj že pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 glede višine tožnikove pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in izplačila pripadajoče razlike pokojnine, pri čemer je del razlike že izplačal. Vendar pa je toženec navedeno odločbo izdal, ker ga je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, predvsem pa določila zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju: ZOPRZUJF). Odločbo z dne 24. 6. 2013 bi tako toženec izdal tudi, če tožnik ne bi vložil tožbe zoper ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 in dokončno odločbo z dne 16. 11. 2012, saj ZOPRZUJF, ki je bil sprejet z namenom odprave posledic uskladitve pokojnin, do katere je prišlo na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in 105/2012 - ZUJF-A, v nadaljevanju: ZUJF), zasleduje načelo enakopravnosti oziroma enakega obravnavanja vseh upravičencev do omenjenih pokojnin, kakor tistih, ki so vložili tožbe zoper odločbe, izdane na podlagi ZUJF, kot tistih, ki tega niso storili. Potreba po enaki obravnavi vseh upravičencev izhaja tudi iz že omenjene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Zaradi navedenih razlogov in upoštevajoč tudi tožbeni zahtevek tožnika, postavljen v tem socialnem sporu, ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnik glede na pozneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2013, ki je bila izdana v novem postopku zaradi odločbe Ustavnega sodišča, ni bil več zainteresiran za to tožbo in jo je zato umaknil. S tem se je odpovedal, da pravic v obsegu, kot jih je postavil v tožbenem zahtevku z dne 3. 1. 2013 ne bo uveljavil. Toženec pa tudi ni pripoznal stroškovnega zahtevka, soglašal je le z umikom tožbe, ne pa tudi s tem, da nosi tožnikove stroške postopka. Pa tudi sicer, v kolikor bi šteli, da je toženec za izdajo novih odločb glede uskladitve pokojnine z dne 28. 1. 2013 in z dne 24. 6. 2013 izpolnil tožbeni zahtevek, tožnik tožbe ni umaknil takoj, ko ju je prejel (29. 1. 2013 in 26. 6. 2013), kot izhaja iz vročilnic, ki so bile že priložene v pripravljalni vlogi toženca z dne 20. 9. 2013. Meni, da ob povedanem tožnik s svojim zahtevkom ni uspel in mora zato glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), v zvezi z določbo 154. člena ZPP, sam nositi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pri citiranju 1. odstavka 158. člena ZPP dikcijo tega člena napačno povzelo v 4. točki obrazložitve sodbe, je pa to določbo pravilno uporabilo.

Po 1. odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če toženec med pravdo izpolni zahtevek v celoti ali delno, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške (razen, če gre za tak izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo) in sicer so to potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (smiselno 1. odstavek 154. člena ZPP) pod pogojem, da je tudi stroške postopka uveljavljal pravočasno.

V obravnavanem primeru je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2013 (listovna št.12) umaknil tožbeni zahtevek, naveden v 1. in 2. točki, vztrajal pa je pri tožbenem zahtevku navedenem v 3. točki, to je glede povrnitve stroškov postopka. Navedel je, da je toženec z izdajo odločbe z dne 28. 1. 2013 pripoznal tožbeni zahtevek tožnika, postavljen v 1. in 2. točki zahtevka tako po temelju kot po višini in da izključno iz tega razloga nima več pravnega interesa za pravdo.

V citirani pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2013 je tožnik dejansko navedel, da je tožbeni zahtevek umaknil, ker je toženec pripoznal njegov tožbeni zahtevek in sicer, kot je izrecno navedel, z izdajo odločbe z dne 28. 1. 2013. Do umika tožbe je torej v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka (v 1. in 2. točki) ter, kot je ocenilo sodišče prve stopnje, tudi v razumnem roku.

Ob vseh navedenih relevantnih dejstvih, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo stroške postopka in jih odmerjene skladno z določbo 155. člena ZPP v zvezi z zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT) naložilo v plačilo tožencu. Pri tem dejstvo, da bi toženec odločbo z dne 24. 6. 2013 v vsakem primeru izdal, ker ga je k temu zavezovala odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, za samo odločitev ni relevantno. Sodišče prve stopnje se je pravilno, glede priznanja stroškov postopka v primeru umika tožbe oz. tožbenega zahtevka, sklicevalo pri uporabi 1. odstavka 158. člena ZPP na sodno prakso, da je bistveno, da je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sklep v izpodbijanem delu glede stroškov postopka pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.