Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.8.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Tožnik je kot razlog za priznanje azila navedel, da ga preganjajo oziroma mu grozijo pripadniki ekstremistične albanske vojaške formacije AKSH, ker se ni odzval njihovemu vpoklicu. Poročila mednarodnih organizacij na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi ne potrjujejo tožnikovih navedb, saj iz njih izhaja, da AKSH v letu 2003 ni izvajala prisilnih ukrepov ali mobilizacije albanskega prebivalstva, temveč je izvajala nasilje zoper prebivalce srbske ter makedonske nacionalnosti oziroma objekte, ki so služili članom teh nacionalnosti. Iz poročil ni razvidno, da bi AKSH izvajala aktivnosti oziroma prisilne ukrepe zoper srbsko ali makedonsko prebivalstvo v letu 2004, zato tudi ni razlogov, da bi izvajala mobilizacijo članov albanske narodne skupnosti. Tožnik se, tako kot večina albanskega prebivalstva, ni aktivno boril proti nekdanji JLA. Če bi pripadniki albanske narodnosti tožnikovo neaktivnost med vojno šteli za izdajo ali nelojalno ravnanje, bi tožnik odpor večinskega prebivalstva in sankcije občutil neposredno po prenehanju spopadov, ne pa več let po njihovem zaključku. Tožnikov tožbeni ugovor, da mu grozijo sankcije AKSH, ker naj ne bi bil lojalen tej organizaciji oziroma naj bi se ji zoperstavil z neodzivom mobilizaciji, je neutemeljen, saj AKSH, kot izhaja iz poročil, ne izvaja prisilnih ukrepov ali mobilizacije albanskega prebivalstva.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) prvostopnega sodišča uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Napačno je sklepanje prvostopnega sodišča, da AKSH ni izvajala mobilizacije članov albanske skupnosti v letu 2004. V tožbi je navedel, da je moral iz matične države prebežati zaradi razlogov osebne varnosti, ker so ga pripadniki AKSH poskušali prisilno mobilizirati. Organ odločanja bi moral izvesti celoten postopek in ne odločiti v skrajšanem postopku. Ali pritožniku osebno grozi preganjanje na tako nemirnem območju kot je Kosovo, je mogoče ugotoviti le ob izpeljavi celotnega postopka. Navaja, da bi njegova vrnitev v matično državo, glede na objektivne okoliščine v katerih se nahaja, pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic načela nevračanja (non refoulement). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke ter ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP,št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni - skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Iz tožnikove vloge oziroma njegove izjave ob sprejemu vloge na zapisnik izhaja, da ni bil niti politično niti vojaško aktiven. Kot razlog za priznanje azila pa je navedel, da ga preganjajo oziroma mu grozijo pripadniki AKSH, ker se ni odzval njihovemu vpoklicu. Po poročilih, ki jih navajata tožena stranka in prvostopno sodišče in so v upravnih spisih izhaja, da etnični Albanci na Kosovu (tožnik je po narodnosti Albanec) niso ogroženi in da AKSH v letu 2003 in 2004 ni izvajala prisilnih ukrepov ali mobilizacije albanskega prebivalstva. Iz poročil tudi izhaja, kar sta tožena stranka in prvostopno sodišče pravilno ugotovila, da je Kosovo sicer politično in varnostno nestabilno območje, da pa se nestabilnost manifestira v sovraštvu in obračunavanju med člani različnih etničnih skupin. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi tudi zaprosil za azil, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, (James C. Hathaway: Zakon o statusu begunca). Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopnim sodiščem, da so glede na navedeno tožnikove neizkazane izjave o njegovem preganjanju s strani AKSH neutemeljene.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem t.i. pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na oceno stanja na Kosovu. Tožena stranka je pri svoji presoji upoštevala aktualna poročila mednarodnih organizacij o stanju na Kosovu, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala in bi lahko kazale na drugačno sklepanje v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja, saj je bilo v obravnavani zadevi odločeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočno končanem azilnem postopku, v katerem pa je bilo ugotovljeno, da v primeru tožnikove vrnitve v njegovo matično državo tam ne bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov pa samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcu za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

O tožnikovem predlogu, da se iz humanitarnih razlogov oprosti plačila stroškov postopka, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks že s sklepom sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.