Jedro

Tožničin oče ni umrl oziroma ni bil ubit zaradi sodelovanje v NOB, niti ne v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je bistveni element iz dejanskega stanja 8. odstavka 2. člena ZZVN, zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, kateri so bili razlogi, da se je oče tožnice spornega dne z vozom peljal po relaciji, na kateri ga je doletela nesreča, saj je odšel po svoj voz v C, ta vožnja pa ni bila v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam. Ob tem seveda tudi ni sporno, da je bil tožničin oče kot aktivist NOB v stalni nevarnosti, vendar ta okoliščina ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 21. 11. 2001 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja - otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo ob reviziji prvostopne odločbe, ki je tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ugotovljeno, da je tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja v nasprotju z materialnim predpisom. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 64/01, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom agresorja ali njunih sodelavcev. Po 8. odstavku 2. člena tega zakona je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Pravilna je ugotovitev prvostopnega organa, da je tožničin oče AA umrl ob eksploziji mine, na katero je zapeljal z vozom 9. 5. 1944, pravilna je tudi ugotovitev, da je kritičnega dne odšel po voz, s katerim so partizani odpeljali žito v postojanko C. Nesreča se je zgodila na povratku domov iz C proti D. To sta skladno izpovedali priči BB in CC. Tudi iz obrazložitve odločbe Invalidske komisije pri štabu IV. armije z dne 13. 10. 1947 (s katero je bil zavrnjen zahtevek tožničine matere za priznanje invalidskih pravic po Zakonu o vojaških vojnih invalidih) je razvidno, da so partizani pozvali lastnike vozov, s katerimi so odpeljali žito, da jih odpeljejo in da je tožničin oče, ko se je vračal domov zavozil na mino, ki je eksplodirala in ga ubila. Iz obrazložitve te odločbe je še razvidno, da je AA sicer sodeloval z Narodno osvobodilnim gibanjem kot terenec, da pa ni padel pri izvrševanju njegove terenske dolžnosti. Zato po mnenju tožene stranke zaključek prvostopnega organa, da tožnica izpolnjuje vse predpisane pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 8. odstavka 2. člena zakona, ni pravilen. Ne izpolnjuje predpisanega pogoja, da je bil tožničin oče ubit zaradi sodelovanja v NOB, saj je umrl zaradi eksplozije mine, na katero je po nesreči sam zapeljal z vozom in tudi ni dokazano, da bi življenje izgubil v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali bil ubit kot talec.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Ni dvoma o tem, da je tožničin oče AA umrl ob eksploziji mine dne 9. 5. 1944, prav tako pa ni dvoma, da je kritičnega dne opravljal naloge terenca oziroma pomoči partizanskim silam v postojanki C. Med vračanjem domov pa je prišlo do nesreče, kot sta izpovedali tudi obe priči. Po mnenju tožeče stranke navedena dejstva niso sporna, zato tožena stranka iz dejanskega stanja vleče napačne zaključke. Tožena stranka se postavi na stališče, da tožničin oče ni umrl pri opravljanju svoje terenske dolžnosti, pri tem pa se tožnica sprašuje, kaj je terenska dolžnost. Njen oče je bil v nevarnosti v vsakem primeru, ko bi okupacijska vojska ali njegovi sodelavci zvedeli za njegovo pomoč partizanskim silam. Ni dvoma o tem, da je tožničin oče umrl kot terenec in da je umrl med svojim sodelovanjem z Narodno osvobodilnim gibanjem in zaradi svojega sodelovanja. V bližini mesta nezgode pokojni ni imel zemljišč, niti razloga, da bi se tam gibal. Nobenega razloga ni, da bi se pokojni oče tožnice tistega dne z vozom peljal po relaciji, na kateri ga je doletela nesreča, saj tam ni imel ničesar opraviti, razen seveda tisto, kar je bilo v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam. Pokojni AA je pomagal partizanskim silam in med to pomočjo je bil žrtev mine, s katero so agresorske sile minirale možne komunikacije za prevoz hrane in ostalih potrebščin za potrebe partizanov. To ni počel samo enkrat in razumljivo je, da je po vsakem prevozu moral prazen voz odpeljati nazaj domov. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna status žrtve vojnega nasilja - otrok, katerega starš je bil zaradi sodelovanja v NOB.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko osebo. Navedene okoliščine je torej potrebno v postopku dokazati. V obravnavanem primeru sta bili v dokaznem postopku med drugim zaslišani dve priči CC in BB, ki sta izjavili, da je tožničin oče odšel po voz, s katerim je bilo predhodno pripeljano blago (hrana in obleka) partizanom in da je ob povratku iz C domov v E zapeljal na mino, ki je eksplodirala ter je zato v nesreči umrl. Kot to že pravilno ugotavlja tožena stranka, tožničin oče ni umrl oziroma ni bil ubit zaradi sodelovanje v NOB, niti ne v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je bistveni element iz dejanskega stanja 8. odstavka 2. člena ZZVN, zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, kateri so bili razlogi, da se je oče tožnice spornega dne z vozom peljal po relaciji, na kateri ga je doletela nesreča, saj je odšel po svoj voz v C, ta vožnja pa ni bila v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam. Ob tem seveda tudi ni sporno, da je bil tožničin oče kot aktivist NOB v stalni nevarnosti, vendar ta okoliščina ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici. Ta ugotovitev izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Invalidske komisije z dne 13. 10. 1947, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožničine matere za priznanje invalidskih pravic po Zakonu o vojaških vojnih invalidih, kar navaja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.