Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen.

Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je s primarnim zahtevkom zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: - priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas do 14. 2. 2014, jo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in socialno zavarovanje, plačati prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in davek na izplačane plače in odvesti akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izročiti potrdilo o prijavi in plačilu obveznosti v sistem pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014 obračunati in izplačati plačo (pravilno: nadomestilo plače) v bruto znesku 6.300,00 EUR na mesec, povečano za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, kot da bi tožeča stranka delala na delovnem mestu svetovalca predsednika uprave, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka); - tožeči stranki za leto 2013 obračunati regres za leto 2013 za razliko nad zneskom 130,61 EUR do 1.074,58 EUR in plačati regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila ter da je dolžna v sorazmerju s trajanjem delovnega razmerja za leto 2014 tožniku obračunati regres v višini 1.074,58 EUR bruto in plačati regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni več mogoče, ter sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe, ter da sodišče naloži toženi stranki: - da na podlagi 118. člena ZDR-1 tožeči stranki v primeru, da se delavec ne vrne nazaj na delo, obračuna plačo (pravilno: denarno povračilo) v bruto znesku 229.878,00 EUR oziroma v višini 18 povprečnih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, obračuna morebitne davke in prispevke ter ji izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do dneva plačila; - da tožeči stranki prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 1. 2009 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, jo prijavi v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko ter socialno zavarovanje, zanjo plača prispevke za socialno varnost in davke in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 8. 1. 2009 dalje obračuna in izplača plačo v bruto znesku najmanj 6.300,00 EUR mesečno, povečano za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe in kot bi jo tožeča stranka prejemala pri toženi stranki, če bi delala na delovnem mestu svetovalca predsednika uprave, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, za čas od 8. 1. 2009 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje; - da tožeči stranki od zneskov plač in regresa v roku 6 dni po izplačilu plača pristojnim organom vse prispevke za socialno varnost delojemalcev, davek od osebnih prejemkov, davek na izplačane plače, akontacijo dohodnine ter ji izroči potrdilo o prijavi in plačilu obveznosti v sisteme, ter vpiše delovno dobo; - da toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki obračunati regrese za letni dopust za leta 2009 do 2013 in v regres v sorazmerju s trajanjem delovnega razmerja za letu 2014 ter da je dolžna tožeči stranki ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca predsednika uprave ter ji povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2009/2015 vložila ustavno pritožbo, saj je isto sodišče z izpodbijano sodbo odločalo o že razsojeni stvari. S tem so bile kršene ustavne pravice tožnika v njegovo škodo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da ta postopek prekine do odločitve o ustavni pritožbi, ki se vodi pod opr. št. Up-436/16-5 z dne 30. 5. 2016. Tožniku bodo nastale težko popravljive škodljive posledice, če se bo ta sodni postopek nadaljeval ob upoštevanju izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015, saj bo moral izdane sodbe in sklepe izpodbijati, ter vlagati tudi izredna pravna sredstva. Ob pozitivno rešeni ustavni pritožbi pa bo potrebno razveljaviti več sodnih odločb, saj se bodo zadeve le še bolj zapletle.

Tožeča stranka po svoji pooblaščenki podaja pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 138/2015 z dne 6. 5. 2016 iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi kršitve določb procesnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do dne plačila; podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno napačna. Prvostopenjsko sodišče je za ta delovnopravni spor vezano na za ta primer pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 17/2011 (pravnomočno potrjeno: „Izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, ki jo je tožena stranka podala tožniku 8. 1. 2009, je nezakonita.“), na podlagi katere je v predhodnem postopku prvostopenjsko sodišče že ugodilo tožbenem zahtevku in ugodilo reparacijskemu zahtevku za čas od 9. 1. 2009 (ko učinkuje nezakonita odpoved) dalje, v skladu z veljavno določbo 9.2. točke nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi in v skladu s predhodno individualno pogodbo tožnika za delovno mesto svetovalca uprave, ki pa je bila dne 7. 7. 2006 sklenjena za nedoločen čas.

Glede na nastalo procesno situacijo kot posledico kar dveh revizijskih sodb o isti vsebinski zadevi in istih pravnih vprašanjih, ko je isto sodišče ponovno odločalo o že razsojeni stvari oziroma poseglo v že razsojeno stvar (odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 17/2011 in VIII Ips 209/2015), je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo zoper zadnjo revizijsko sodbo ter predlagala sodišču prekinitev postopka do odločitve o ustavni pritožbi Up 436/16, saj bi sicer lahko nastale težko popravljive posledice v tem postopku. Ravnanje prvostopenjskega sodišča je s hitrim izrekom sodbe toliko bolj nenavadno, saj je isto sodišče več kot leto nerazumljivo čakalo z razpisom glavne obravnave, med čakanjem na drugo revizijo, medtem ko je že bila pravnomočna sodba Pdp 558/2014 in prva revizija iz leta 2012, ki je nalagala prvostopenjskem sodišču ponovno obravnavo zadeve ob pravnomočno potrjenem temelju pravice do reintegracije in reparacije. Z nepotrebnim in preuranjenim nadaljevanjem postopka je prišlo do kršitve kršitev tožnikovih ustavnih pravic iz 22. in 23. čl. Ustave RS in pravic iz 6. čl. Evropske konvencije o varstvu pravic in temeljnih svoboščin iz ESL.

Sodišče je pri svoji odločitvi zaobšlo med strankama veljavno sklenjene določbe nezakonito odpovedane individualne pogodbe, v kateri sta stranki v 9.2. točki nedvoumno dogovorili pravico do nadaljevanja delovnega razmerja z dolžnostjo delodajalca, da sklene s tožnikom novo pogodbo za nedoločen čas. Tožeča stranka je v po pravnomočnosti revizijske sodbe iz leta 2012 jasno postavila tožbeni zahtevek in zahtevala reintegracijo in reparacijo na osnovi nezakonito odpovedane individualne pogodbe za mesto prokurista (pravnomočna sodba VS RS opr. št. VIII Ips 17/2011), ter skladno z 9.1. in 9.2. točko nezakonito odpovedane pogodbe, ki je že urejala dogovorjena razmerja glede delovnega razmerja med zaposlenim in delodajalcem. Zaposleni delavec in delodajalec sta skladno z določili 72. čl. ZDR uredila pravice in obveznosti iz delovnega razmerja in v pogodbi izrecno zapisala, kakšne so pravice delavca. Vrhovno sodišče RS pa je ob tem nedvoumno zapisalo (9. točka obrazložitve sodbe opr. št. VIII Ips 17/2011): „V 9. členu pogodbe pa sta posebej določili, da pogodba preneha tudi v primeru odpoklica prokure, v nadaljevanju pa določili, kdaj ima v tem primeru tožnik pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo...“).

Vrhovno sodišče RS je leta 2012 najprej sprejelo sodbo, s katero je odločilo v prid tožniku in ugotovilo, da je pritožniku (tožeči stranki) pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Isto Vrhovno sodišče RS pa je leta 2016 sprejelo vsebinsko povsem drugačno sodbo in odločilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na nezakonit način, četudi je takšna že pravnomočna sodba iz leta 2012. S tem je isto sodišče štiri leta kasneje sprejelo sodbo, ki je po vsebini diametralno nasprotna prvi sodbi in vsebinsko bistveno spreminja predhodno, štiri leta starejšo in pravnomočno, končno in izvršljivo odločitev istega sodišča. To je leta 2016 storilo v sodnem postopku, ki se je začel zgolj še zaradi izvršitve končne revizijske sodbe Vrhovnega sodišča RS iz leta 2012. S tem je sodišče kršilo 158. člen Ustave Republike Slovenije, v povezavi z 2. členom Ustave RS in protiustavno poseglo v pritožnikove pravice, predhodno že pridobljene s pravnomočno, končno in izvršljivo sodbo istega sodišča o isti zadevi in o istem pravnem vprašanju.

Nobenega pravno dovoljenega razloga torej ni bilo, ne materialnega ne procesnega, da bi smelo sodišče po vsebini odločiti povsem drugače, kot je že samo odločilo v predhodni, končni in izvršljivi sodbi o vsebinsko isti zadevi med istima strankama. Poseg sodišča v že pridobljene pravice pritožnika je glede na naravo zadeve in vključena finančna sredstva nedopusten. Ne nazadnje gre za pomembno pravno vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji sme sodišče spremeniti svoje lastno pravno stališče iz predhodno sprejete pravnomočne sodbe v isti zadevi in o istih pravnih vprašanjih, kdaj sme torej neposredno poseči v vsebino nastalega pravnega razmerja s pravnomočnimi sodbami rednih sodišč in z njegovo lastno revizijsko sodbo, kako je treba pravno označiti takšno ravnanje sodišča in kaj je treba storiti s takšnimi sodbami najvišjega rednega sodišča, da bi pravna zaščita pridobljenih pravic pravnega subjekta lahko bila učinkovita.

Po končni in pravnomočni sodbi Vrhovnega sodišča RS je sledila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 558/2014 iz leta 2015. Na temelju revizijske sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 17/2009 je bila na delovnem sodišču vložena ugotovitvena tožba na podlagi 9.2. točke individualne PZ med pritožnikom in družbo A. in zaradi nezakonito odpovedane individualne pogodbe o zaposlitvi za priznanje obstoja delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 8. 1. 2009 dalje. Sodba VDSS opr. št. Pdp 558/2014 z dne 7. 5. 2015 je pritožniku priznala vse pravice iz delovnega razmerja ter sodno razvezo delovnega razmerja z odškodnino (po 118. členu ZDR). Vrhovno sodišče RS je z že navedeno iz leta 2016 protiustavno in zakonsko nedopustno poseglo v že pridobljene pravice pritožnika. Iz pravnomočne, končne in izvršljive sodbe Vrhovnega sodišča RS iz leta 2012 jasno in nedvoumno izhaja, da trajanje delovnega razmerja, skladno z 72. členom ZDR in individualno pogodbo o zaposlitvi med strankama, ni vezano na čas trajanja mandata, pač pa na določila 9.2. točke individualne pogodbe. V nobenem določilu individualne pogodbe o zaposlitvi namreč ni nikakršne izrecne navedbe o tem, da so razlogi za odpoklic s funkcije relevantni za veljavnost določila 9.2. točke individualne pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da je Vrhovno sodišče RS v novi sodbi iz leta 2016 sprejelo drugačno stališče kot pred tem v sodbi iz leta 2012, pa je dejstvo, da pravnomočne sodbe iz leta 2012 s tem ni moglo odpraviti, slednja je še vedno pravnomočna, kar pomeni, da sta bila prenehanje delovnega razmerja pritožnika in odpoved nezakonita.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in predlog za prekinitev postopka, kot neutemeljena. Predlog tožeče stranke za prekinitev postopka do odločitve o ustavni pritožbi je v nasprotju z določili 205. in 206. člena ZPP. Tožeča stranka ni izkazala nobenega od zakonitih razlogov za prekinitev sodnega postopka. Tožeča stranka tudi ni podala pravno pomembnih navedb in dokazov o nastanku nepopravljive škode. Če bo tožeča stranka uspela z ustavno pritožbo in nato še s tožbenim zahtevkom, bo upravičena do povračila pravdnih stroškov. Pritožbeni razlog, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 209/2015 razsojalo o že razsojeni stvari, in to drugače kot v sodbi opr. št. VIII Ips 17/2011, ni utemeljen. Sklep nadzornega sveta o odpoklicu tožeče stranke ni bil odpravljen, zato sta citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS skladni, tako glede ugotovitev o naravi pogodbe kot tudi o pogojih za uveljavitev pravic, ki tožeči stranki pripadajo na podlagi predmetne pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev. Na tej podlagi je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev in zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bilo o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi po temelju že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje (Pd 282/2013 z dne 14. 2. 2014) in sodbo in sklepom sodišča druge stopnje (Pdp 558/2014 z dne 7. 5. 2015), v zvezi s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016. Z navedeno sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS je bil izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenjen in tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 1. 2009, zavrnjen.

Predmet odločanja v tem individualnem delovnem sporu je, glede na predhodne odločitve, le del zahtevka, ki se nanaša na reparacijo in sodno razvezo (vključno z zahtevkom za plačilo denarnega povračila), glede katerega je bila s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 558/2014 z dne 7. 5. 2015 sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, ter odločitev o stroških postopka (v navedenih odločbah sodišč prve in druge stopnje), ki je bila razveljavljena s sodbo in sklepom VS RS opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016. 7. Bistvene pritožbene navedbe so povezane z nestrinjanjem tožeče stranke z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, s katero je bila odločitev nižjih sodišč spremenjena in tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja po 8. 1. 2009 zavrnjen. Navedena odločitev Vrhovnega sodišča RS je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, podlaga za odločitev o priznanju obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami ter o denarnem zahtevku tožnika iz naslova reparacije (za čas od 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014) ter iz naslova regresa za leti 2013 in 2014, kar je v tem sporu predmet primarnega zahtevka, kakor tudi za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) in plačilo denarnega povračila ter reparacijski zahtevek za čas do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Na navedeno sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016) sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče vezani, ker gre za pravnomočno sodbo, s katero je bilo po temelju odločeno o tožbenem zahtevku, ki je predmet tega postopka.

Iz tega razloga za rešitev pritožbe niso odločilnega pomena pritožbene navedbe glede zatrjevanega neskladja med stališči Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 (ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita), izdani v predhodnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem se je izredna odpoved obravnavala po vsebini (o čemer je bilo odločeno s sodbama prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 44/2009 in VDSS opr. št. Pdp 703/ 2010) in sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016, izdano v tem sporu (iz katerega izhaja, da v obravnavanem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni bila potrebna, ker je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že z odpoklicem s funkcije prokurista). Iz tega razloga pritožbeno sodišče teh obsežnih pritožbenih navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen, isto pa velja za podredni zahtevek, ki ga je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, zato je pritožba neutemeljena.

9. V obravnavani zadevi je tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji predlagala prekinitev postopka, zaradi nameravane vložitve ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015, svoj predlog (z dne 5. 5. 2016 – l. št. 236) pa je utemeljevala z dejstvom, da so bile kršene njene ustavne pravice in da bodo nastale težko popravljive škodljive posledice ter dodatni stroški, če se bo sodni postopek nadaljeval ob upoštevanju navedene sodbe. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 6. 5. 2016 predlog za prekinitev postopka zavrnilo. Skladno z določbo drugega odstavka 211. člena ZPP zoper sklep sodišča o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka ni posebne pritožbe. Tožnik pa tega sklepa ne izpodbija niti v pritožbi zoper končno odločbo (v skladu z določbo drugega odstavka 363. člena ZPP se sme v primeru, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo). Tožnik je sicer skupaj s pritožbo vložil nov predlog za prekinitev postopka z enakimi argumenti, kot jih je vseboval predhodno podani predlog pred sodiščem prve stopnje, s tem da je predlogu priložil potrdilo o vloženi ustavni pritožbi. Pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje o prekinitvi postopka, ker o prekinitvi postopka odloča sodišče prve stopnje (205. člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).