Jedro

Določbe tar. št. 3101 da se nagrada zniža na 0.8, kadar mandat pooblaščencu preneha: a) pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se uvede postopek, b) pred vložitvijo odgovora na tožbo, c) pred vložitvijo pripravljalne vloge d) preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku preneha (v konkretni zadevi zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik), še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. To znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi (umik tožbe, zamudna sodba ipd.), še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) se odvetniku prizna nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, postopek zaradi umika tožbe v tem individualnem delovnem sporu ustavilo. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 785,70 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj bi tudi v primeru meritorne odločitve šlo le za odločitev o pravnem vprašanju. Toženi stranki niso nastali nobeni posebni stroški (člen 154/3 ZPP). Poleg tega je šlo v primeru njene tožbe za tipsko zadevo, kar toženi stranki pri odgovoru na tožbo ni povzročalo posebnih stroškov. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče odmeri stroške po tar. št. 3101 Zakona o odvetniški tarifi (količnik 0,8 od vrednosti tožbenega zahtevka), saj je prišlo do umika tožbe že pred narokom. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 12/2012 in II Cp 2422/2011. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah smiselno uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala izplačilo razlike v plači v znesku 37.180,00 EUR s pp, po odgovoru na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, pa je tožnica z vlogo z dne 12. 12. 2012 tožbo umaknila. Tožena stranka je k umiku tožbe podala soglasje in priglasila stroške postopka ter predlagala, da ji tožnica nastale pravdne stroške povrne.

Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških v tem individualnem delovnem sporu odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker tožena stranka tožničinega zahtevka ni izpolnila (tožnica je v umiku tožbe navedla, da je razlog za ta umik odločitev Ustavnega sodišča opr. št. Up – 919/2010 z dne 8. 11. 2012, ne pa izpolnitev zahtevka s strani tožene stranke) je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. V zvezi s tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da toženi stranki niso nastali nobeni posebni stroški oziroma, da bi šlo tudi v primeru meritorne odločitve le za odločitev o pravnem vprašanju. Tožena stranka je priglasila stroške nagrade za postopek za odgovor na pritožbo (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) ter plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR. Ti stroški predstavljajo potrebne stroške (tožena stranka je bila dolžna odgovoriti na tožbo, ker bi bili v nasprotnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe), upravičena pa je tudi do povrnitve stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Tožena stranka je upravičena do povrnitve teh stroškov, ne glede na večje število podobnih tožb in po vsebini podobnih oziroma identičnih odgovorov na tožbo, saj je bil vsak od njih, ki je bil vložen v posamičnem individualnem delovnem sporu potreben. Tudi v primeru, če bi bilo v tem individualnem delovnem sporu meritorno odločeno le na podlagi opredelitve do določenega pravnega vprašanja, bi bilo potrebno o pravdnih stroških kljub temu odločiti na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP. To pomeni, da bi morala tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini nagrade za postopek in njene izdatke za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev tudi v primeru, če bi bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da bi ji moralo sodišče pravdne stroške odmeriti po tar. št. 3101 in ne po tar. št. 3100. Tar. št. 3101 je v nekaterih sporih, ki so primerljivi z predmetnim individualnim delovnim sporom, zares uporabilo Višje sodišče v Ljubljani (ker je prišlo do ustavitve postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo), vendar pa po stališču pritožbenega sodišča določbe tar. št. 3101 ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku preneha (v konkretni zadevi zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik), še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. To znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) je bila praksa pritožbenega sodišča v vseh zadevah (razen v eni iz leta 2009) takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.