Jedro

Določba 1. odst. 16. čl. ZPPOLS ne izključuje notranjega odkupa delnic kot obveznega načina privatizacije. Interna razdelitev in notranji odkup sta namreč obvezni metodi privatizacije, Sklad pa ima le "pravico", da odstotek družbenega kapitala, ki bi ga želel (in glede na 2. odst. 10. čl. tudi moral) ponuditi z notranjim odkupom, poljubno določi v okviru zakonskih razponov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo, s katerim je dolžniku prepovedana vsaka prodaja ali drugo razpolaganje s kapitalskim deležem v F. d.o.o. v nominalni vrednosti 333,816.000,00 SIT v kakršnikoli obliki, tudi v obliki dela poslovnega deleža v navedeni nominalni vrednosti ali več poslovnih deležev ali njihovih delov, ki skupaj ustrezajo 51,61 % osnovnega kapitala F. d.o.o..

Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dolžnik in predlaga spremembo.

Zatrjuje, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o ugovoru, saj so upniki dne 2.12.1996 vložili tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Stvarno pristojno za odločanje o ugovoru bi bilo zato okrožno sodišče. Izpodbijani sklep je tudi nerazumljiv, saj je v njem stavek, ki se glasi: "Sodišče je na podlagi navedenega ocenilo, da je upnikova trditev o obstoju terjatve na prepoved prodaje oz. razpolage s kapitalskim deležem do določene višine". Sicer pa je zmotno stališče, da sta notranji odkup in interna razdelitev obvezna načina privatizacije tudi za pravne osebe, ki so v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj (v nadaljevanju Sklad). V 1. odst. 16. člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju ZPPOLS) je določeno, da Sklad lahko upravičencem iz 12. člena ponudi odkup delnic v okviru notranjega odkupa največ v višini 40 % vseh delnic. Gre torej za primer, ki ga zakon prepušča v presojo Skladu, ki glede na vse okoliščine posamezne družbe sprejme odločitev o tem, ali bo delavcem in ostalim upravičencem ponudil poleg interne razdelitve, ki je po zakonu obvezna, tudi notranji odkup. Drugačna razlaga je nesprejemljiva, saj upravičenci do lastninjenja zaradi prenosa družbenega kapitala na dolžnika ne morejo pridobiti več pravic, kot so jih imeli po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Lastninjenje po ZPPOLS je namreč le nekakšna oblika izhoda v sili za tiste, ki se niso uspeli olastniniti po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. To kar zahtevajo upniki z začasno odredbo, je šolski primer zlorabe lastninske zakonodaje, saj tako razširjajo krog upravičencev do lastninjenja pravnih oseb, ki so v lasti dolžnika mimo zakonskih določb in mimo intencij lastninske zakonodaje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni bilo stvarno pristojno za odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi.

Upniki so namreč vložili predlog z začasno odredbo še pred uvedbo pravdnega postopka, kar pomeni, da je bilo za odločanje o tem predlogu in o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, stvarno pristojno okrajno sodišče (4. točka 99. člena in 101. člen Zakona o sodiščih).

Zgrešen je tudi očitek, da naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa nerazumljivi, ker da je sodišče prve stopnje med drugim tudi zapisalo: "Sodišče je na podlagi navedenega ocenilo, da je upnikova trditev o obstoju terjatve na prepoved prodaje oz. razpolage s kapitalskim deležem do določene višine". Drugi stavek priredja je resda brez povedi in zato (na prvi pogled) nerazumljiv. Vendar le, če ga beremo iztrganega iz celote. Kajti iz konzistentnega konteksta ni težko ugotoviti, da je iz stavka očitno pomotoma izpadla beseda "izkazana" ali "verjetna". Gre torej za redakcijsko (in ne vsebinsko) napako, ki razlogom sklepa ne jemlje razumljivosti in ki jo lahko sodišče prve stopnje vsak čas popravi (342. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP).

Neutemeljeno je končno tudi pritožbeno pravno stališče, da ni izkazana verjetnost terjatve, ker da notranji odkup delnic in interna razdelitev delnic nista obvezna načina privatizacije. To stališče je namreč v popolnem nasprotju z 2. odst. 10. člena ZPPOLS, ki jasno določa: interna razdelitev in notranji odkup sta obvezna načina privatizacije po tem zakonu, če upravičenci iz 12. in 16. člena tega zakona v predpisanem roku sprejmejo ponudbo Sklada o odkupu delnic v okviru interne razdelitve oz. notranjega odkupa. Četudi omenjeni zakon nato v 1. odst. 16. člena določa, da Sklad lahko upravičencem iz 12. člena tega zakona ponudi v odkup delnice v okviru notranjega odkupa največ do višine 40 % vseh delnic navedene pravne osebe, ki so v lasti Sklada, to ne izključuje interne razdelitve in notranjega odkupa kot obveznih načinov privatizacije. Kajti določbo 1. odst. 16. člena ZPPOLS je treba razumeti v povezavi z določbo 2. odst. 10. člena in 1. odst. 12. člena tega zakona. Interna razdelitev in notranji odkup sta obvezni metodi privatizacije, pri čemer ima Sklad le "pravico", da odstotek družbenega kapitala, ki bi ga želel (in glede na 2. odst. 10. člena tudi moral) ponuditi z notranjim odkupom, poljubno določi v okviru zakonskih razponov.

Zavrniti je treba tudi pomislek, da naj bi šlo v konkretnem primeru za poskus zlorabe lastninske zakonodaje, saj se razširja krog upravičencev do lastninjenja pravnih oseb, ki so v lasti dolžnika, mimo zakonskih določb in mimo intencije lastninske zakonodaje.

Dikcija 12. člena ZPPOLS je namreč jasna in glede upravičencev iz 2. odst. ne postavlja dodatnih pogojev in omejitev. Resda je ta določba lahko sporna, saj dopušča, da se na tej podlagi z minimalnim finančnim vložkom izigra namen zakonske določbe. Pravna oseba, ki se privatizira, bi namreč lahko izigrala zakon in bistveno razširila krog upravičencev, če bi preprosto pridobila udeležbo v pravnih osebah. Te pa bi s tem postale pravne osebe v njeni "delni lasti". V takšnem primeru bi bila omejitev upravičencev seveda smiselna. Toda ker pritožnik ne zatrjuje nič takega, kar bi kazalo, da se neutemeljeno in špekulativno širi krog upravičencev, ni razlogov za odstopanje od kogentne določbe 2. odst. 12. člena ZPPOLS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).