Jedro

V primeru, ko se obnova postopka predlaga iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, začne enomesečni prekluzivni rok za vložitev obnove postopka teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo upravnega akta, četudi z njegovo vsebino tedaj še ni bila seznanjena.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-659/2005-7106 z dne 18. 8. 2005, ki je bilo izdano A.A. in B.B. za rekonstrukcijo obstoječe stanovanjske hiše, spremembo namembnosti dela pritličja v pisarni ter prizidavo stanovanjskega prizidka in nadstrešnice za osebna vozila na SV ulični strani na zemljišču parc. št. 1080/1 in 1080/4, k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 21. 5. 2008 vložila vlogo za pridobitev podatka o izdanem gradbenem dovoljenju investitorjema, kjer so s izvajala dela na objektu. Dne 30. 5. 2008 je vpogledala v PGD št. 256. Z dopisom z dne 2. 6. 2008 pa je bila obveščena, da je bilo za objekt v letu 2005 izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječe stanovanjske hiše s spremembo namembnosti dela pritličja v pisarni, prizidavo stanovanjskega prizidka (stopnišča) in nadstrešnice za osebna vozila na ulični strani objekta, vse na zemljišču parc. št. 1080/1 in 1080/4, k.o. ..., ter da je sestavni del gradbenega dovoljenja PGD, iz katerega je razvidno, da vplivno območje objekta v času gradnje in njegove uporabe ne bo segalo na njeno sosednje zemljišče parc. št. 1081/1 in 1080/2 k.o., ... Ta dopis ji je bil vročen dne 6. 6. 2008. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 263 člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2) lahko stranka predlaga obnovo postopka v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila prepozno. Z navedenim dopisom z dne 2. 6. 2008, ki je bil vročen dne 6. 6. 2008, je bila seznanjena, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. V dopisu, ki ga je upravni organ prejel dne 9. 6. 2008, je tožnica sama navedla, da je izvedela za gradbeno dovoljenje na podlagi dopisa z dne 2. 6. 2008. Na upravnem organu se je ponovno oglasila dne 23. 6. 2008 in še enkrat dne 30. 6. 2008 z izvedencem gradbene stroke C.C. Iz navedenega izhaja, da je ob vpogledu v PGD dne 23. 6. 2008 verjetno tudi fizično videla gradbeno dovoljenje, s katerim je bil končan postopek, katerega obnovo je predlagala. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP pa začne teči od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. Predlog za obnovo postopka bi lahko pravočasno vložila v roku enega meseca (od takrat, ko je to izvedela). Na podlagi drugega odstavka 100. člena ZUP se rok, ki je določen po mesecih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oz. letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno oz. z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Glede na to zakonsko določbo bi rok potekel dne 6. 7. 2008, ker pa je bila ta dan nedelja, se je skladno z drugim odstavkom 101. člena rok iztekel s pretekom prvega naslednjega delavnika, to je dne 7. 7. 2008. Tožnica pa je predlog za obnovo postopka na pošto oddala dne 8. 7. 2008, torej en dan prepozno. Ker je bilo ugotovljeno, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, upravni organ ni ugotavljal ostalih pogojev po prvem odstavku 267. člena ZUP in je bilo potrebno tožničin predlog za obnovo postopka zavreči. Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je v 263. členu ZUP jasno postavljen enomesečni prekluzivni subjektivni rok za vložitev zahteve za obnovo postopka, ki prične teči od dneva, ko predlagatelj obnove izve za izdano gradbeno dovoljenje. Pritožnica ne oporeka dejstvu, da je bila z dopisom upravnega organa z dne 2. 6. 2008, ki ga je prejela dne 6. 6. 2008, seznanjena s tem, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano. Sicer pa je pritožnica za obstoj spornega gradbenega dovoljenja vedela tudi že prej, najkasneje dne 30. 5. 2008, saj je iz priloge k podani pritožbi, iz lastnega dopisa na Upravno enoto Maribor z dne 30. 5. 2008, v točki 2. zahtevala takojšnjo izročitev kopije gradbenega dovoljenja, ki je bilo zakoncema A.A. in B.B nezakonito izdano leta 2005. Enomesečni subjektivni rok za vložitev obnove postopka izdane odločbe pa prične teči od dneva, ko je stranka izvedela za obstoj odločbe, pri čemer ni potrebno, da bi ji bila le-ta tudi fizično dana na vpogled in izročena. Subjektivni rok za vložitev obnovitvenega predloga se je torej iztekel že z dnem 30. 6. 2008 (mesec dni po njeni pisni zahtevi za vročitev kopije gradbenega dovoljenja) in ne šele z dne 7. 7. 2008, kot je to ugotovil prvostopni organ in na čemer je oprt izpodbijani sklep. Če bi zakon predvideval, da bi se moral predlagatelj seznaniti tudi s samo vsebino odločbe, bi zapisal, da teče rok od dneva, ko je bila odločba predlagatelju vročena, kot je to bilo predhodno določeno v ZUP pred njegovo spremembo (Ur. list RS, št. 73/04-ZUP C). Pritožnica bi lahko podala tudi povsem laični zahtevek za obnovo postopka, ki bi ga naknadno dopolnjevala po potrebi, saj ZUP ne zahteva vložitve popolnega predloga za obnovo postopka. Poleg tega je treba poudariti, da omenjeni enomesečni prekluzivni subjektivni rok praviloma prične teči od dneva, ko je predlagatelj obnove zvedel za izdano gradbeno dovoljenje, pri čemer pa morajo biti pri tem izključene okoliščine iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Tudi če predlagatelj sploh ne bi izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, bi pa opazil, da se v bližini njegovega zemljišča (ali celo na njem) nekaj dogaja, bi moral, zaradi zaščite lastnih pravnih interesov takoj reagirati oz. aktivno iskati razloge za tuj poseg v njegove pravice oz. na njegove nepremičnine. V konkretnem primeru pa sama pritožnica v svojem dopisu vodji oddelka za okolje in prostor g. D.D. z dne 8. 6. 2008 navaja, da so bili že kar nekaj časa (ona z možem in najbližje sosedje) prisiljeni poslušati razbijanje betonskih temeljev in s tem v sosednji, tesno ob njihovi stoječi stavbi, čeprav takrat še niso bili uradno seznanjeni, da sta investitorja dobila gradbeno dovoljenje. Pritožnica bi torej morala in mogla sama povezati opisani hrup z gradbenimi deli na sosednji stavbi, na podlagi česar bi morala sklepati, da se dela izvajajo na nelegalni način ali pa, da je bilo morebiti izdano gradbeno dovoljenje, kar pa narekuje takojšnje aktivno poizvedovanje o izdaji domnevnega dovoljenja tako pri pristojnem upravnem organu, kot pri pristojnem inšpekcijskem organu. Ker je v konkretnem primeru napadeno gradbeno dovoljenje že postalo pravnomočno, pritožnica ne more uveljavljati instituta vročitve le-tega in uporabo rednih pravnih sredstev (v smislu četrtega odstavka 235. člena ZUP oz. pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP), pač pa le institut obnove postopka izdaje spornega gradbenega dovoljenja.

Kot je razvidno iz spisov, je uradna oseba vpogledala v podatke elektronske zemljiške knjige za vl. št. 690, k.o. ..., iz katere izhaja, da je parc. št. 1080/1, ki predstavlja gradbeno parcelo (točka 4/2 izreka spornega gradbenega dovoljenja), obremenjena z vknjiženo pravico služnosti vožnje in hoje po že obstoječi poti v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1081/1, ki pa je v lasti pritožnice. Navedeno pravno dejstvo res predstavlja okoliščino, na podlagi katere bi pritožnici šla pravica do udeležbe v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja (stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja so namreč po določbah 62. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 110/02 s spremembami) med drugim tudi imetniki služnostne pravice na gradbeni parceli), če bi predlog za obnovo postopka vložila pravočasno. Samo vprašanje pravilnega, zakonitega in objektivnega postopanja uradne osebe, ki je predmetni postopek vodila in ki bi iz podatkov spisa morala zaznati navedeno pravno dejstvo, pa ne more biti stvar, ki bi se lahko razreševala v tem pritožbenem postopku. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ sam po uradni dolžnosti začeti obnovo postopka. Upravni organ je po uradni dolžnosti zavezan preverjati podatke o morebitnih v zemljiško knjigo vpisanih obremenitvah na zemljiščih, ki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predstavljajo gradbeno parcelo. Ker je torej pritožnica zahtevo za obnovo postopka vložila prepozno je bilo potrebno izpodbijani sklep potrditi kot pravilnega in zakonitega, skladno z določbo 248. člena ZUP.

Tožnica v tožbi navaja, da je kot obnovitveni razlog uveljavljala 9. točko 260. člena ZUP, saj ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Takšen položaj pa je lahko uveljavljala šele, ko se je seznanila z vsebino odločbe (gradbenega dovoljenja). Brez podrobne seznanitve z odločbo oz. zgolj z informacijo, da je bila odločba izdana, stranka ne more verjetno izkazati okoliščin, na katere opira svoj predlog, kot to zahteva 265. členu ZUP. Tožnica je šele iz odločbe izvedela, za kakšen namen je bilo gradbeno dovoljenje izdano, zakaj ni bila udeležena v postopku njegove izdaje in da dejansko posega v njeno vplivno območje. Razlaga upravnega organa pomeni kršitev njene ustavne pravice do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave RS), saj ji ni zagotovljen enomesečni rok tako, kot ostalim predlagateljem, ki lahko s svojo aktivnostjo vplivajo na začetek teka roka. Kljub drugačni dikciji v sedaj veljavni ureditvi, ni nobenega razumnega razloga za to, da bi se ne upoštevala prejšnja pravna praksa, veljavna pred sedanjo pravno ureditvijo, po kateri je bistveno, kdaj je stranka izvedela za vsebino odločbe (pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije, poročilo VSS, 1-2/88, upravni spori – 186). Vročitev odločbe prizadeti stranki ni nujna le v primeru, če je ta že pred vročitvijo izvedela za njeno vsebino. S samo vsebino gradbenega dovoljenja se je tožnica seznanila šele dne 30. 6. 2008, ko ji je bil po številnih prošnjah in obiskih na pristojni upravni enoti vendarle dovoljen vpogled v gradbeno dovoljenje in v projektno dokumentacijo (kar izhaja iz zapisnika upravne enote Maribor z dne 30. 6. 2008). V tem pogledu je prvostopni organ tudi zmotno ugotovil dejansko stanje, saj je dne 23. 6. 2008 izvedela le za podatke o tem, za katero gradbeno dovoljenje sploh gre. Predlog za obnovo pa je pravočasno vložen tudi v smislu sedmega odstavka 143. člena in četrtega odstavka 235. člena ZUP. Tožnica je namreč z dopisom z dnem 30. 5. 2008 zahtevala vročitev gradbenega dovoljenja in je tako že po petem odstavku 235. člena ZUP pridobila pravico do vložitve predloga obnove postopka. Upravni organ pa je bil dolžan začeti obnovo postopka tudi po uradni dolžnosti, ko je, najkasneje z vlogo tožnice, izvedel za obstoj njene služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 1080/1, k.o. ... (čeprav je bilo upravnemu organu to dejstvo znano že iz prejšnjega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, kar dokazujejo listine v spisu zaradi postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-05-313/2001-321 z dne 30. 12. 2002). S tem, ko prvostopni organ ni začel obnove postopka po uradni dolžnosti, je kršil določbo prvega odstavka 261. člena ZUP. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi oz. podrejeno, da pošlje zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

A.A. in B.B., ki imata v tem postopku položaj prizadete stranke v smislu določb prvega odstavka 19. člena ZUS-1 (investitorja), v odgovoru na tožbo smiselno navajata, da je izdano gradbeno dovoljenje povsem zakonito in da je zato tožba neutemeljena.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnica v obravnavanem primeru zahteva obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ker ni bila vključena v postopek njegove izdaje, sporno gradbeno dovoljenje pa (po njenem mnenju), posega v njene pravice oz. pravno zavarovane interese.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki posega v že pravnomočno rešena pravna razmerja, zato je ta inštitut treba obravnavati restriktivno tako, da se z razlago zakonskih določb ne širi polje uporabe izrednih pravnih sredstev.

V zvezi z obnovo postopka je v veljavnem tekstu 260. člena ZUP med drugim določeno, da se postopek, ki je končan z dokončno odločbo obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec (pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena) ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka). V tem primeru (iz 9. točke 260. člena) lahko stranka, po izrecni določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, predlaga obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

ZUP je torej v sedaj veljavnem tekstu (kot je razvidno iz navedenega) zelo restriktivno določil subjektivni rok za obnovo postopka v primeru, ko osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem postopku, saj je določil enomesečni prekluzivni rok za vložitev obnove postopka, ki začne teči od trenutka, ko je stranka sploh izvedela za izdajo upravnega akta. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za izredno pravno sredstvo (kot je to že navedeno oz. obrazloženo), in tudi glede na dosedanjo upravno pravno prakso (ki to razlago potrjuje) prične teči navedeni enomesečni rok od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo akta, tudi če ni bila podrobneje seznanjena z njegovo vsebino. Od takrat, ko je za izdajo akta oz. v obravnavanem primeru gradbenega dovoljenja izvedela, ima le mesec dni časa, da vloži zahtevo za obnovo postopka. Če tega v tem roku ne stori, je zamudila prekluziven rok za vložitev zahteve za obnovo postopka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica zahtevo za obnovo postopka vložila (oddala na pošto) dne 8. 7. 2008. Prav tako v obravnavanem primeru ni dvoma (niti ni sporno, razvidno je tudi iz upravnih spisov), da je tožnica že dne 21. 5. 2008 pri upravnem organu s pisno vlogo zahtevala podatke o izdanem gradbenem dovoljenju investitorja, ker je videla, da so se izvajala dela na objektu. Prav tako ni dvoma in spora, da je dne 30. 5. 2008 vpogledala v gradbeno dokumentacijo dne 6. 6. 2008 pa ji je bilo vročeno pisno obvestilo z dne 2. 6. 2008 o tem, da je bilo leta 2005 za sporen objekt izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječe stanovanjske hiše (na sosednji parceli v tam navedenem obsegu).

Glede na navedeno torej (po presoji sodišča) ni dvoma, da je tožnica v navedenem času vedela za sporno gradbeno dovoljenje, čeprav ji ni bilo vročeno in z njegovo vsebino verjetno res ni bila podrobneje seznanjena. Kot je razvidno iz spisov, so se v tem času tudi že izvajala dela na spornem objektu, kar je tudi tožnici kazalo na to, da je moralo biti gradbeno dovoljenje izdano. Vsi navedeni datumi (21. 5. 2008, ko je vložila vlogo za pridobitev podatka o izdanem gradbenem dovoljenju, 30. 5. 2008, ko je vpogledala v PGD in 6. 6. 2008, ko je bila obveščena o izdanem gradbenem dovoljenju tudi pisno strani upravnega organa) pa so se zgodili več kot mesec dni pred vložitvijo predloga za obnovo postopka dne 8. 7. 2008. Tožbeni ugovor, da se mora začetek tega subjektivnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP šteti od trenutka, ko je bila stranka (tožnica) dokazano seznanjena s konkretno vsebino spornega akta (v tem primeru gradbenega dovoljenja), je, upoštevaje navedeno (drugačno izrecno zakonsko določbo in upravnopravno prakso v zvezi s tem), neutemeljen. Pri tem tudi ni relevantno sklicevanje na starejšo upravno prakso, ker so bili roki za obnovo postopka prej urejeni drugače, manj restriktivno oz. prijazneje do oseb, ki bi lahko bile z izdajo akta prizadete v svojih pravicah in pravnih koristih (ne da bi za to morda sploh vedele). V samo primernost veljavne zakonske ureditve tega področja pa se sodišče ni pristojno spuščati.

Na odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na določbe sedmega odstavka 143. člena in četrtega odstavka 235. člena ZUP, saj le te ne posegajo v jasno določen subjektivni rok za vložitev zahteve po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj v tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.