Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo 3.600.000 SIT odškodnine (od tega 1.500.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah in 1.600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da je denarna odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.600.000 SIT pravična.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za 2.200.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožnici pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, zahtevani s tožbo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da se je tožnica 27.6. 2000 poškodovala v prometni nesreči. Utrpela je možganski pretres lažje stopnje brez nevroloških izpadov in notranjih poškodb (pri čemer je bila najmanj pol minute v nezavesti, za tem pa je imela nekaj ur motnje spomina in zavesti v smislu zožene zavesti), zvin vratu in nadraženost spodnjih vratnih živčnih korenin, popretresni sindrom lažje stopnje (ki ga dokazujejo glavoboli, med nevrološke posledice pa sodi tudi izpad senzitivnosti v vidnem polju levo pri nosu), hematom čela in več udarnin (čela, leve rame, obeh kolen in goleni ter leve roke). Še vedno ima bolečine v vratni hrbtenici in popoškodbene glavobole. Zdravila se je ambulantno, za delo je bila začasno nezmožna 4 mesece. Poškodbe so ji pustile trajne posledice v smislu zmanjšane gibljivosti vratu, zatrdlin v vratu, mravljinčenja in slabše moči leve roke, psihičnih simptomov ter izpada senzitivnosti v vidnem polju levo pri nosu. Opustila je igranje rokometa, odbojke, tenisa, tek in smučanje. Ukvarja se še s plavanjem, jogo in kolesarjenjem. Ovirana je tudi pri delih doma. Tožnica je trpela intenzivni primarni strah in nato sekundarni strah.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 1.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.600.000 SIT in za strah 500.000 SIT, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odškodnina 3.600.000 SIT (15.022,53 EUR), ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 22 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je ostal nekonkretiziran, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007) tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.