Jedro

1) Varnost ljudi ni ogrožena le v primeru, če je ogrožena njihova telesna integriteta, temveč tudi v primeru ogroženosti njihovega premoženja.

2) Zagovornika obdolženca sicer upravičeno opozarjata na tiste razloge sklepa pritožbenega sodišča, kjer je navedeno, da je obdolženec predmete, katere si je s kaznivimi dejanji prilastil, prodal, da bi na tak način prišel do denarja. Taka obrazložitev vsebuje zaključek, da je obdolženec kaznivi dejanji storil, tak zaključek pa lahko vsebuje le sodba, s katero bi bil obdolženec spoznan za krivega storitve teh kaznivih dejanj, vendar pa zato ne gre za bistveno kršitev kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost odločbe, saj se sme po določilu drugega odstavka 201. člena ZKP pripor odrediti, če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ta pa je bil v tem primeru ugotovljen že s sklepom o preiskavi.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. A.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je s sklepom z dne 5.1.1996, odločilo, da se zoper obd.A.C. iz pripornih razlogov po čl.201/II tč.2 in 3 ZKP podaljša pripor za en mesec, to je do 8.2.1996 do 11.ure. VSL je s sklepom z dne 15.1.1996, deloma ugodilo pritožbi zagovornikov in je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da se zoper obdolženca podaljša pripor le iz pripornega razloga po 3.točki II.odstavka 201.člena ZKP.

Proti sklepu VSL sta zagovornika obdolženca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga "drugih kršitev določb kazenskega postopka", ki so vplivale na zakonitost izdanega sklepa, predlagata pa, da VS RS izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Zagovornika obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da grajata " prejudic" VSL, zaradi katerega je tudi prišlo do nezakonite odločitve o podaljšanju pripora, saj je ugotovitev navedenega sodišča, da si je obdolženec prilaščal in na ta način služil denar, protizakonita in protiustavna, saj se lahko odgovornost za kaznivo dejanje ugotovi le s sodbo in ne s sklepom. Sicer pa sta obe sodišči spregledali, da sta od zadnjega dejanja minili že dve leti in da je v tem času pri obdolžencu skupaj s puberteto odšlo tudi njegovo nestabilno obdobje. Obdolženec je vpisan na fakulteto in zaradi dopoldanskega obiskovanja predavanj ne more najti ustrezne zaposlitve. Delal pa je priložnostno pri raznih privatnikih in si na ta način služil denar za študij. Sicer pa izhaja iz dobro situirane družine. Zato so povsem neupravičene in neizkazane domneve sodišča, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Zagovornika tudi menita, da ekstenzivno razlaganje pojma "varnosti ljudi" v kazenskem pravu ni na mestu. Ustava govori le o varnosti ljudi, zakonodajalec pa ne more "malomarno" sprejeti predpisa in tudi sodna praksa ne sme z interpretacijo vzpostavljati prakse, ki bi bila v nasprotju s pozitivnim pravom. Zato je po mnenju zagovornikov sklep VSL v nasprotju z načelom zakonitosti. Če v Ustavi piše, da se lahko pripor, kot najbolj grob poseg v osebnostno sfero nedolžnega človeka, odredi le izjemoma, če to terja varnost ljudi, potem ni mogoče odrediti pripora, če gre le za varnost premoženja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornika obdolženca sicer upravičeno opozarjata na tiste razloge sklepa pritožbenega sodišča, kjer je navedeno, da je obdolženec predmete, katere si je s kaznivimi dejanji protipravno prilastil, prodal, da bi na tak način prišel do denarja. Taka obrazložitev vsebuje zaključek, da je obdolženec kaznivi dejanji storil, tak zaključek pa bi lahko vsebovala le sodba, s katero bi bil spoznan za krivega, da je kaznivi dejanji storil. Vendar pa zato ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost napadenega sklepa. Po določilu drugega odstavka 201.člena ZKP se sme namreč pripor odrediti, če je podan že utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, je ugotovljen s sklepom o preiskavi, med preiskavo pa je obdolženec priznal, da je iz hiše na B odnesel predmete, slika, ki jo je storilec poleg ostalih predmetov odnesel iz hiše v P pa je bila najdena pri preiskavi stanovanja, v katerem obdolženec prebiva.

Stališče zagovornikov, da je odreditev pripora v primeru, če gre le za varnost premoženja, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, pa ni utemeljeno. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 20.člena določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Določilo 3.točke drugega odstavka 201.člena ZKP , ki predpisuje, da se sme odrediti pripor zoper osebo, ki je utemeljeno sumljiva, da je storila kaznivo dejanje, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi, ni v nasprotju z navedenim ustavnim določilom. Varnost ljudi ni ogrožena le v primeru, če je ogrožena njihova telesna integriteta, temveč tudi v primeru ogroženosti njihovega premoženja, kar je utemeljeno obrazloženo v razlogih sklepa sodišča prve stopnje in v razlogih sklepa pritožbenega sodišča. V razlogih navedenih sklepov pa so tudi navedene konkretne okoliščine (nezaposlenost obdolženca, velika vrednost stvari, ki naj bi si jih prilastil, njegova trdovratnost, ki naj bi jo pokazal pri izvršitvi kaznivega dejanja na B), na podlagi katerih je bil napravljen sklep, da obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponavljal kazniva dejanja zoper premoženje, s čemer bi bila torej ogrožena varnost premoženja ljudi.

Z navedbami, da je zmotna ugotovitev, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, ker sta od zadnjega dejanja minili že dve leti, da je v tem času pri obdolžencu skupaj s puberteto odšlo tudi njegovo nestabilno obdobje, da je vpisan na fakulteto ter da izhaja iz dobro situirane družine, pa zagovornika uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu drugega odstavka 420.člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornika obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti nista navedla nobenega utemeljenega zakonskega razloga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zato je VS RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (čl.425 ZKP).