Jedro

Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi. Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 23277/2008 z dne 07. 05. 2008, razveljavi v še nerazveljavljenem delu in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Sklenilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi v 8 dneh plačati 4.623,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (kot izvajalec) s tožbenim zahtevkom na temelju sklenjene pogodbe 107/05-G z dne 28. 05. 2005 (B1) od tožene stranke (kot naročnika) terja plačilo opravljenih in (v preostalem) še neplačanih del (izvedba suhomontažnih del na objektu P.), zaračunanih po računih št. 05-360-000099 z dne 30. 05. 2005 (A4), 05-360-000128 z dne 30. 06. 2005 (A5), 05-360-000156 z dne 29. 07. 2005 (A6), 05-360-000182 z dne 30. 08. 2005 (A7), 05-360-000217 z dne 29. 09. 2005 (A8), 06-360-000036 z dne 28. 02. 2006 (A9), 06-360-000081 z dne 25. 04. 2006 (A10), v skupnem znesku 29.606,00 EUR.

6. Tožena stranka se je zahtevku upirala z navedbami, da tožeča stranka ni opravila vseh del po pogodbi in da je imelo njeno delo napake, ki jih je zaradi neodzivnosti tožeče stranke odpravljala z drugimi izvajalci. Materialnopravno vlaga tožena stranka ugovor neobstoječe terjatve na temelju odpravljenih napak po drugih izvajalcih (tretji odstavek 639. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka upravičeno angažirala druge izvajalce za dokončanje del in odpravo napak na delih tožeče stranke, pri čemer so bili stroški teh del zaradi odprave napak v finaliziranih stanovanjih višji in so presegali vtoževani zahtevek tožeče stranke.

8. Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpostavlja dvakratno uveljavljanje pobotnega ugovora na isti podlagi (v zadevnem postopku in postopku pod opr. št. I Pg 1885/2008). Sodišče prve stopnje v zadevnem sporu ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke, pač pa o njenem ugovoru neobstoječe terjatve, t.j. jamčevalnem ugovoru iz naslova napak na delu tožeče stranke. Gre za ugovor materialnega prava, ki se presoja upoštevaje (pravočasno podano) ustrezno trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer je potrebno paziti „le“, da se ista ugovorna dejstva ne podvajajo v različnih postopkih. Na ugovor tožeče stranke v tč. XII pripravljalne vloge z dne 22. 06. 2009 (list. št. 37) je tožena stranka pojasnila (tč. 13 pripravljalne vloge z dne 21. 08. 2009, list. št. 52), da v predmetnem postopku uveljavlja ugovor iz naslova stroškov odprave napak z nadomestnimi izvajalci M. d.o.o. in R. d.o.o. do višine vtoževane terjatve, v postopku pod opr. št. I Pg 1885/2008 pa uveljavlja (preostale) stroške odprave napak v presežku nad vtoževano terjatvijo v zadevnem postopku, stroške gradbišča in pogodbeno kazen zaradi zamude. Iz neprerekanih navedb tožene stranke tako ne izhaja, da bi se tožena stranka iz naslova odprave istih napak po (istih) nadomestnih izvajalcih M. d.o.o. in R. d.o.o. dvakrat upirala zahtevku tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o ugovoru tožene stranke.

9. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje o višini stroškov nadomestnih izvajalcev. Tožeča stranka v pritožbi zaključka sodišča prve stopnje o ugotovljenih napakah na njenem delu ne izpodbija. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo obsega del po nadomestnih izvajalcih in upravičenosti zaračunanih storitev, sedaj stroškov tožene stranke. Tožena stranka je pojasnila, da specifikacija opravljenih storitev nadomestnih izvajalcev izhaja iz priloženih računov, kot jih je preveril tudi izvedenec A. B. v tč. 4.3 izvedenskega mnenja (list. št. 183 in 184), pri čemer je zaslišan na glavni obravnavi dne 06. 01. 2012 pojasnil, da so bila dela nadomestnih izvajalcev nujna za nadaljevanje del oziroma odpravo napak ter da njihova odprava izhaja iz obračuna nadzora na izstavljenih računih. O izvedenih delih nadomestnih izvajalcev pa so dovolj konkretizirano izpovedale tudi priče K. V., A. B. in A. G., zato nima prav pritožba, ko navaja, da je sodišče izvedena dela nadomestnih izvajalcev ugotovilo zgolj upoštevaje očrtane postavke na računih nadomestnih izvajalcev. Pritožbeno sodišče dokazna ocena sodišča prve stopnje prepriča, pritožbeno opozarjanje na njeno zmotnost pa se izkaže za neuspešno.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje odgovorilo na navedbe tožeče stranke v zvezi s previsoko zaračunanimi deli. Sledilo je zaključku izvedenca, ki je (tudi) življenjsko prepričljiv, saj je razumljivo, da je odprava napak v finaliziranih stanovanjih dražja in so zato stroški višji. Izkustveno (v praksi potrjeno) je pravilo, da zaradi (kasnejše) odprave napak praviloma nastanejo višji stroški, kot bi nastali, če bi bil posel že od začetka opravljen brez napak.(1) Tudi ni mogoče od naročnika pri odpravljanju napak po nadomestnih izvajalcih zahtevati, da bo z njimi dogovoril cene, kot so bile dogovorjene s prvotnim izvajalcem. Pri določitvi potrebnih stroškov je potrebno izhajati iz pravice naročnika, da napake, ki jih ni opravil podjemnik, odpravi hitro in zanesljivo. Ker tožeča stranka razen vztrajanja pri previsoko zaračunanih delih odprave napak po nadomestnih izvajalcih (2) ni ponudila konkretnejših ugovorov (katera dela izvajalcev so bila previsoko zaračunana in v kakšnih konkretni višini v primerjavi s tržnimi cenami, ki jih tožeča stranka, kot strokovnjak na svojem področju gotovo pozna), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca A. B. in ugotovilo stroške tožene stranke v njihovi višini, kot jih zatrjuje tožena stranka. Pravilnosti takšnega postopanja ne omaje pritožbeno sklicevanje na izpoved priče F. M., saj izpoved priče ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke.

11. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka dolžna dokazati neupravičenost zadržanja sredstev s strani tožene stranke, saj je bila res tožena stranka nosilka trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s svojim ugovorom po 639. členu OZ, vendar pa je skladno z zgoraj obrazloženim temu v celoti zadostila.

12. Peti odstavek 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) določa obveznost obvestila upnikov stečajnemu upravitelju v zvezi s pobotom njihovih terjatev s terjatvijo stečajnega dolžnika in posledice opustitve takšnega obvestila. Vendar pritožba pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo, ker je ugodilo jamčevalnemu ugovoru tožene stranke, t.j. njenemu ugovoru neobstoječe terjatve. Ker ne gre za situacijo po 117. členu ZPPSL, toženi stranki ni mogoče naprtiti stroškov postopka. Tudi sicer pa je potrebno upoštevati, da je bila tožeča stranka najkasneje z ugovorom tožene zoper sklep o izvršbi seznanjena z njenim jamčevalnim ugovorom, ki pa mu je nasprotovala, zato je dolžna nositi sama svoje pritožbene stroške.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 869. V tč. XII. Pripravljalne vloge z dne 22. 06. 2009 se tožeča stranka brez podrobnejše obrazložitve sklicuje na zaračunanje popravila poškodb po „nekajkratni ceni glede na pogodbeno ceno“, v tč. XIX. Pripravljalne vloge z dne 02. 11. 2011 pa, prav tako brez dodatnega pojasnila, navaja, da naj bi bile cene del po nadomestnih delih tri krat višje od cen, ki jo je za določeno delo zaračunala tožeča stranka.