Jedro

Tožnik je z očitanimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz drugega in prvega odstavka 186. člena KZ-1 (prepovedane tablete je neupravičeno in zaradi nadaljnje prodaje kupil, hranil, jih prenašal in dal v promet preko svojega registriranega vira in odvisnika od drog E.E., ki je ob preprodaji tožniku za vsako tableto plačal dogovorjeni znesek, pri vsem tem pa je tožnik ravnal naklepno in izkoristil svoj položaj javnega uslužbenca).

Tožnik je z očitanimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 257. člena KZ-1 (K.K. je pridobil nepremoženjsko korist tako, da mu je nezakonito posredoval dokumentacijo z varovanimi podatki policije, s čimer je kot javni uslužbenec naklepno prestopil meje svojih uradnih pravic). Zato je izpodbijana izredna odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 15. 1. 2020 (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2019 nezakonita; da se razveljavita sklepa toženke z dne 4. 3. 2019 in 24. 4. 2019; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 6. 5. 2019 in še vedno traja; da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 6. 5. 2019 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače; da mu je dolžna za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 14. 2. 2019 do 6. 5. 2019 obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, zmanjšan za bruto mesečna nadomestila, ki jih je prejel v tem času, ter mu po odvodu dajatev izplačati neto zneske z obrestmi; da mu je dolžna plačati stroške predhodnega postopka 150,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe, razen zoper odločitev o stroških toženke, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Glede ugotovitve, da očitana ravnanja vsebujejo vse znake kaznivih dejanj iz 186. in 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), očita, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, ali odpoved in sodba subsumirata isti dejanski stan hkrati kot kršitev 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Očitane kršitve temeljijo na nedovoljenih dokazih. Zmoten je zaključek o pravočasni podaji odpovedi, saj se je toženka že oktobra 2018 seznanila z vsemi pomembnimi podatki za odpoved, generalna direktorica Policije pa je bila tudi ves čas izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov zoper tožnika (od 27. 10. 2018 do 4. 2. 2019) seznanjena z njegovimi ravnanji. Kršen je bil ZDR-1, ker tožnik v fazi zagovora in kasnejšega postopka odpovedi ni bil seznanjen z dokazi, na katerih temelji odpoved. V vabilo na zagovor je toženka le prepisala očitke iz kazenske ovadbe zoper tožnika, ni pa utemeljila očitanih kršitev. Tudi odpoved ni obrazložena, saj za noben očitek ne navaja, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja in katerega, ter ni podprta z dokazi. Na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče s standardom prepričanja zaključiti, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja in da je s tem tudi izpolnil znake kaznivih dejanj iz 186. in 257. člena KZ-1. Do kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se sodišče ni opredelilo in ni navedlo dejstev o naklepu ali hudi malomarnosti, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bil izpolnjen. Tožnik je ves čas delovnega razmerja imel korekten odnos do dela, brez kršitev, prejel je pohvalo za izjemna dejanja, o čemer pa sodba ne vsebuje razlogov in se je ne da preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

5. Zmoten je pritožbeni očitek, da v pisnih aktih ni bil ustrezno obrazložen očitek o hujši kršitvi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in s čim naj bi tožnik izpolnil znake kaznivih dejanj. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je bila odpoved ustrezno obrazložena. Toženka je v njej natančno opisala izvršitvena dejanja tožnika. Navedla je tudi, znake katerih kaznivih dejanj je s tem izpolnil, čeprav takšne pravne kvalifikacije v odpovedi niti ni bila dolžna opredeliti. Vse navedeno je vsebovalo tudi vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, zato tudi tej ni mogoče očitati neustrezne konkretizacije. Zaključek, da tožniku očitana ravnanja izpolnjujejo znake kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 in po prvem odstavku 257. člena KZ-1, je prvostopenjsko sodišče obširno utemeljilo z dejstvi o izvršitvenih dejanjih, oziroma o obstoju tako objektivnih kot subjektivnih znakov teh kaznivih dejanj. Po oceni pritožbenega sodišča zato izpodbijani del sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je bilo mogoče preizkusiti, očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen.

6. Pritožba očita kršitev ZDR-1, ker tožnik v fazi zagovora in v kasnejšem postopku izredne odpovedi ni bil seznanjen z dokazi, na katerih temelji odpoved. Očitek ni utemeljen. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da ZDR-1 ne nalaga delodajalcu obveznosti, da odpovedi priloži dokaze. Te dolžnosti mu ne nalaga niti za pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, zato je zmotna pritožbena navedba, da tožnik pravice do zagovora ni mogel izkoristiti, oziroma se neutemeljeno sklicuje, da ga ni podal zato, ker očitki niso bili podprti z dokazi. Toženka je drugemu odstavku 84. člena ZDR-1, v skladu s katerim je bilo dokazno breme za izredno odpoved na njeni strani, pravilno zadostila tako, da je dokaze, s katerimi utemeljuje odpoved, predložila v sodnem postopku.

7. Navedbo, da tožniku očitane kršitve temeljijo na nedovoljenih dokazih, pritožba utemeljuje s tem, da sta bili temelj za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju: PPU) zoper tožnika kazenski ovadbi in prepoznava, kar vse je bilo od A.A. pridobljeno s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato bi bilo treba na tej podlagi pridobljene dokaze zoper tožnika izločiti iz spisa. Po oceni pritožbenega sodišča se tožnik za potrebe dokaznega postopka v delovnem sporu ne more uspešno sklicevati, da so bile ustavne pravice kršene tretji osebi (A.A.). Katera ustavna pravica naj bi bila s PPU pridobljenimi dokazi kršena tožniku, pritožba ne konkretizira. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, so PPU in iz tega izvirajoči dokazi temeljili na zakoniti pravni podlagi (odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani, odredba državnega tožilstva). V pritožbi tudi neutemeljeno vztraja, da je policija prepise prisluhov povzemala enostransko, tj. le dele, ki tožniku niso bili v korist. Kot namreč izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, je tožnik izjavil, da ne vztraja pri pridobitvi in poslušanju zvočnih posnetkov prisluhov in je potrdil korektnost vsebine njihovih prepisov. Sicer je oporekal njihovi „pravilnosti glede konteksta oziroma ozadja ugotovljene vsebine“, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega svojega ugovora ni z ničemer konkretiziral v delu, ki bi se nanašal na odločilna dejstva za ta spor. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dokaze, ki so bili pridobljeni s PPU, utemeljeno štelo za dovoljene v delovnem sporu.

8. Pritožba očita, da je bila odpoved podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno vztraja, da se je toženka s podatki, na katerih temelji odpoved, seznanila v oktobru 2018, ko je A.A. podal kazenski ovadbi in na fotografijah prepoznal tožnika. Niti iz pritožbenih navedb niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da se je vsebina kazenskih ovadb, ki ju je A.A. 7. in 12. 10. 2018 podal zoper osebo z vzdevkom B.B., nanašala na ravnanja tožnika, ki so predmet izpodbijane odpovedi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili bistveni dokazi, na katerih temelji odpoved, pridobljeni šele med izvajanjem PPU, ki so bili zoper tožnika uvedeni 29. 10. 2018 in so se končali z osebno in hišno preiskavo 4. 2. 2019. Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila generalna direktorica Policije ves čas izvajanja PPU seznanjena s tožnikovimi ravnanji. Na podlagi dopisa GPU Službe generalnega direktorja Policije z dne 12. 2. 2019, izpovedi generalne direktorice Policije in izpovedi direktorja PU C. D.D. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je z bistvenimi elementi tožnikovih kršitev in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, zaradi katerih je v nadaljevanju tožniku podala odpoved, generalna direktorica Policije seznanila šele 12. 2. 2019, ko je bila obveščena o predlogu PU C. za uvedbo postopka izredne odpovedi zoper tožnika. Tega dne je tako ugotovila razlog za izredno odpoved in je začel teči subjektivni rok za odpoved, ki je bila podana 5. 3. 2019, torej pravočasno. Očitek, da je bila generalna direktorica Policije seznanjena z relevantnimi informacijami za odpoved tekoče in ne šele 12. 2. 2019, pritožba utemeljuje tudi s sklicevanjem na obveščanje, ki poteka med policijskimi enotami po 6. členu Pravilnika o notranji varnosti v policiji (Ur. l. RS, št. 67/2004). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik obveščanje z izrecnim sklicevanjem na citirano določbo izpostavlja šele v pritožbi, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi posamezna področna policijska uprava generalno direktorico Policije seznanila z očitki zoper tožnika že pred 12. 2. 2019; kdo in kdaj naj bi to v obravnavanem primeru storil, ne konkretizira niti pritožba. V zvezi s tem se pritožba neuspešno sklicuje tudi na izpoved generalne direktorice Policije o tem, da ima dostop do vseh policijskih evidenc na nivoju Republike Slovenije. Res je izpovedala, da ima dostop do vpogleda npr. v evidenco o kaznivih dejanjih, evidenco operativnih informacij, vendar pa je pojasnila, da mora imeti za vpogled zakonit razlog; kot generalna direktorica Policije ni preiskovala kaznivih dejanj in zato ni imela pravnega razloga, da bi vpogledala v evidence in tega v obravnavani zadevi tudi ni storila.

9. Zmoten je očitek pritožbe, da na podlagi izvedenih dokazov sodišče ni moglo s prepričanjem zaključiti, da je tožnik storil ravnanja, ki utemeljujejo odpovedni razlog iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z natančnimi in obširno ugotovljenimi dejstvi, ki jih izpodbijani del sodbe vsebuje o očitanih ravnanjih tožnika in o obstoju odpovednih razlogov po citiranih določbah, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo, da je tožnik z očitanimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz drugega in prvega odstavka 186. člena KZ-1 (prepovedane tablete je neupravičeno in zaradi nadaljnje prodaje kupil, hranil, jih prenašal in dal v promet preko svojega registriranega vira in odvisnika od drog E.E., ki je ob preprodaji tožniku za vsako tableto plačal dogovorjeni znesek, pri vsem tem pa je tožnik ravnal naklepno in izkoristil svoj položaj javnega uslužbenca). Pritožba izpodbijanemu delu sodbe neutemeljeno očita zgolj insinuiranje ugotovitev o tem, da je tožnik neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje v januarju 2019 kupil 3.000 prepovedanih tablet Flormidal po ceni 1,00 EUR za tableto in se z E.E. dogovoril, da mu bo ta za eno tableto plačal 1,30 EUR, kar pomeni, da bi od prodaje tablet tožnik dobil 900,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Prvostopenjska ugotovitev teh in tudi preostalih dejstev glede hujše kršitve z znaki kaznivega dejanja iz drugega in prvega odstavka 186. člena KZ-1 je obširno utemeljena v listinskih dokazilih (prepisi prisluhov, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, zapisniki o zaslišanjih v kazenskem postopku, fotografije, izsledki poročila NPU, zapisnik o osebni in hišni preiskavi tožnika ter E.E....) in v izpovedbah prič (F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. ...), ter tvori prepričljivo dokazno oceno. To tožnik v pritožbi izpodbija zgolj pavšalno, kar velja tudi za njegovo prvostopenjsko trditveno podlago, v okviru zaslišanja pa se tudi ni vsebinsko opredelil do (ne)utemeljenosti očitkov o kršitvah. V pritožbi konkretneje navaja le, da so mreže povezav, ki naj bi jih imel s kriminalci in odjemalci (I.I., J.J. ...), neizkazane, vendar sodišče ugotavlja, da tožniku neposredna povezava s končnimi uporabniki drog niti ni bila očitana in tudi ni potreben znak kaznivega dejanja iz drugega in prvega odstavka 186. člena KZ-1. I.I. in J.J. je tablete Flormidal izročil E.E.. Ta jih je prejel od tožnika, kateremu je ob preprodaji za vsako tableto tudi plačal 1,30 EUR, kar dokazuje njun dogovor o prodaji prepovedanih tablet. Tudi okoliščina, da bi končni uporabniki morali poznati tožnika, ni zahtevan znak citiranega kaznivega dejanja. Enako velja za pritožbeno trditev, da naj bi bila količina tablet, ki so jih ti kupili od E.E., majhna. KZ-1 namreč ne predpisuje, kolikšen mora biti obseg prometa s prepovedano drogo, da je podano kaznivo dejanje iz drugega in prvega odstavka 186. člena KZ-1. 11. Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo, da je tožnik z očitanimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 257. člena KZ-1 (K.K. je pridobil nepremoženjsko korist tako, da mu je nezakonito posredoval dokumentacijo z varovanimi podatki policije, s čimer je kot javni uslužbenec naklepno prestopil meje svojih uradnih pravic). Pritožba neuspešno izpostavlja K.K. izpoved, da je ta tožniku dokumente ukradel iz avtomobila. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, zakaj je ta izpovedba K.K. neverodostojna. Pritožbeno navajanje, da za tožnikovo posredovanje očitane dokumentacije K.K. ni bilo nobene potrebe, ker K.K. ni delal na primeru L., ne more omajati prvostopenjske dokazne ocene, saj nenazadnje tudi tožnik v sodnem postopku ni trdil in dokazal, da pa je on delal na primeru L. in da je zato on potreboval to dokumentacijo za svoje delo. To dodatno potrjuje prvostopenjska ugotovitev, ki je pritožba ne izpodbija, tj. da je tožnik do dokumentacije, ki je predmet obravnavane kršitve, prišel tako, da mu je M.M. posredovala svoje uporabniško ime in geslo za dostop do informacijskega sistema policije in s tem do podatkov, do katerih tožnik sicer ni imel dostopa.

12. Pritožba zmotno očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker nima razlogov o tem, ali je isti dejanski stan subsumiran hkrati kot kršitev 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali zgolj kot kršitev ene od teh alinej. V 41. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno sklepno zaključilo, da je tožnik z ugotovljenimi dejanji naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, obširno konkretizirane v 42. in 43. točki obrazložitve (odpovedni razlog iz druge alineje citiranega člena ZDR-1), te pa imajo obenem znake kaznivega dejanja iz drugega in prvega odstavka 186. člena in iz prvega odstavka 257. člena KZ-1 (kršitev iz prve alineje citiranega člena ZDR-1). Da isti dejanski stan predstavlja podlago za podajo odpovedi po obeh alinejah citirane določbe ZDR-1, je izhajalo tudi iz odpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanemu delu sodbe tudi ustrezno obrazloženo, zakaj se tožnikovo ravnanje šteje za naklepno. Kot še ocenjuje pritožbeno sodišče, pa tudi že vsak posamični sklop očitanih ravnanj (bodisi očitki v zvezi s Flormidalom bodisi z izročitvijo dokumentacije) zadošča za ugotovitev obstoja odpovednega razloga.

13. Po mnenju pritožbe ni bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), saj je tožnik imel ves čas delovnega razmerja korekten odnos do dela, brez pritožb, kršitev, prejel je pohvalo za izjemna dejanja. Očita, da o tem sodba ne vsebuje razlogov in se je ne da preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v okviru povzemanja tožnikovih tožbenih trditev izpostavilo njegovo dolgoletno uspešno opravljanje dela, vendar je v nadaljevanju ocenilo, da okoliščine, ki jih je podrobneje obrazložilo v 44. in 45. točki sodbe, utemeljujejo pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Da ugotovljene okoliščine in interesi toženke, ki jih pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, pretehtajo nad izpostavljenimi okoliščinami in interesi tožnika, soglaša tudi pritožbeno sodišče. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).