Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je do pobota prišlo 5.7.1996, ko se je začela likvidacija upnika. Sodišče pa je spregledalo, da v tem primeru pobot učinkuje po sili zakona in da posebna pobotna izjava ni potrebna. Če torej dolžnik v svoji pobotni izjavi ni izjavil v pobot tudi obresti od terjatve, ki jo je imel do upnika, to ne pomeni, da obresti ni več upravičen terjati, oziroma jih uveljaviti v pobot še v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožbi dolžnika se u g o d i in se sklep Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. In 59/96 z dne 4. 2. 2000 r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo odločanje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v tč. 1 sklenilo, da je ugovor dolžnika O. K. delno utemeljen in se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 6. 8. 1997 pod opr. št. In 59/96 v zvezi z upnikovim delnim umikom predloga za izvršbo, nadaljuje še za glavnico v znesku 183.971,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 1996 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 13.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 1997 dalje do plačila. V preostalem delu se sklep o izvršbi z dne 6. 8. 1997 pod opr. št. In 59/96 razveljavi in se v tem delu razveljavijo tudi vsa opravljena izvršilna dejanja in se izvršba ustavi. V tč. 2 pa je sklenilo, da se ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne. Zoper tak sklep je dolžnik vložil laično pritožbo. V pritožbi je navedel, da je dne 18. 8. 1996 vložil pobot pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, da je s stečajnim upraviteljem izračunal in uskladil medsebojne obveznosti, ki so znašale dne 5. 7. 1996 45.000,00 DEM, da se glede na takrat veljavni zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic medsebojne terjatve štejejo za pobotane in da sodišče ni upoštevalo njegovih 9 % letnih obresti in da tako ni ničesar dolžan, saj je ob upoštevanju njegovih obresti dolžan upnik in ne on. Pritožba je utemeljena, sklep sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti. Preizkus sklepa je pokazal, da je prvostopno sodišče pri izdelavi sklepa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi v času, ko je bil v veljavi še Zakon o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), dolžniku ni bilo potrebno ugovora obrazložiti, torej navesti dejstev, s katerimi bi jih opredelil, niti predložiti dokazov, kot je naprimer obračun obresti. Tako je moralo sodišče prve stopnje v skladu s 53. čl. ZIP kljub neobrazloženemu ugovoru odločati o dolžnikovemu ugovoru. Prvostopno sodišče se pri odločanju o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ni opredelilo do ugovora v delu, kjer je dolžnik navedel, da si je upnik zaračunal obresti, med tem ko jih njemu ni priznal. Obrazložitev sklepa torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato pritožbeno sodišče sklepa ni moglo preizkusiti, ampak jo je bilo potrebno zaradi bistvene kršitve določb postopka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi podrobneje proučiti razliko med obliko pobota, ki ga ureja Zakon o obligacijskih razmerjih, kjer gre za tako imenovani enostranski pobot in zakonskim ali avtomatičnim pobotom, ki pride v upoštev v tem primeru. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bilo potrebno v tem primeru uporabiti takrat veljavni Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Ker ta zakon ni urejal vprašanja pobota, je bilo potrebno uporabiti v skladu s 35. čl. prej omenjenega zakona Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ki velja za gospodarske družbe. Ker ta zakon v delu, ki se nanaša na likvidacijski postopek, ne vsebuje posebnih določb o pobotu, je bilo potrebno uporabiti 117. čl. ZPPSL. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do pobota prišlo 5. 7. 1996, ko se je začela likvidacija upnika. Sodišče pa je spregledalo, da v tem primeru pobot učinkuje po sili zakona in da posebna pobotna izjava ni potrebna. Če torej dolžnik v svoji pobotni izjavi ni pobotal tudi obresti od terjatve, ki jo je imel do upnika, to ne pomeni, da obresti ni več upravičen terjati, oziroma uveljavljati v pobot še v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Vendar pa mora dolžnik v takšnem primeru obvestiti stečajnega upravitelja, saj drugače odgovarja za škodo in stroške, ki nastanejo z izterjavo terjatve (V. odst. 117. čl. ZPPSL).