Jedro

ZKP torej nalaga sodišču, da obdolženca, na katerega premoženju je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, pouči o tem, da se lahko izjavi o predlogu za podaljšanje tega ukrepa in mu za to določi primeren rok, tako pa mora ravnati v vsakem primeru, ko predlog državnega tožilca prejme, ne glede na to, ali je bil predlog za podaljšanje ukrepa podan samostojno ali v obtožnici, kot v obravnavanem primeru. Le tako lahko obdolženec učinkovito uveljavi pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja Ustava v 22. členu.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega M.S. se ugodi in se napadeni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 17805/2019 z dne 19. 1. 2021 na podlagi prvega odstavka 502.a člena, tretjega odstavka 502.b člena, 502.c člena, 502.č člena in 502.d člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini do 122.500,00 EUR, pridobljene s kaznivim dejanjem goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je bilo odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 17805/2019 z dne 6. 4. 2019, nazadnje pa podaljšano s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpr 17805/2019 z dne 30. 9. 2020, podaljša še za eno leto, to je do v ključno 26. 11. 2011, s tem, da se obdolženemu M.S. ali komurkoli drugemu po njegovem pooblastilu prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine v lasti M.S. do celote (1/1), in sicer nepremičnine: ID znak del stavbe 1236-8, k.o. M. - G., stavba 1236, del stavbe 8, tako da se pri zemljiški knjigi vpiše zaznamba prepovedi njene odtujitve ali obremenitve, Zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Mariboru pa je dolžna takoj pisno obvestiti sodišče o izvršitvi tega sklepa. V tem kazenskem postopku je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru 26. 11. 2020 vložilo obtožnico št. Kt/4685/2019/RK, ki obdolženima T.S. in M.S. očita storitev kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. 2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 502.c člena ZKP, ker obdolžencu, ko mu je vročilo obtožnico s predlogom za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ni določilo roka, v katerem se lahko izjavi o podaljšanju tega ukrepa, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti v kazenskem postopku in obdolženčevo pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Obtožnica, vložena zoper obdolžena R.S. in M.S., je vsebovala tudi predlog, da sodišče podaljša ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v višini do 130.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je 27. 11. 2020 odredilo, da se obtožnica obdolžencema vroči s pravnim poukom o pravici do ugovora zoper obtožnico, obdolženemu M.S. pa tudi s poukom o pravici do odgovora na navedeni predlog. Obema obdolžencema je bila obtožnica s pravnim poukom do pravice, da zoper njo podata ugovor, vročena, ni pa bil obdolženemu M.S. podan pravni pouk, da se lahko izjavi o predlogu državne tožilke, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljša, in ni bil določen rok, v katerem to lahko stori. Pritožba ima zato prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je o predlogu državne tožilke odločilo in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki obdolženemu M.S. ali komurkoli drugemu po njegovem pooblastilu prepoveduje odtujitev ali obremenitev njegove nepremičnine, podaljšalo še za eno leto, obdolžencu prekršilo pravico do izjave.

5. ZKP v prvem odstavku 502.c člena določa, da lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevajoč merila iz prvega odstavka 502. člena tega zakona in roke iz četrtega in petega odstavka 502.b člena tega zakona, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, odrejeno s sklepom iz prvega odstavka 502.a člena tega zakona, in da preden o predlogu odloči, pošlje sodišče predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. ZKP torej nalaga sodišču, da obdolženca, na katerega premoženju je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, pouči o tem, da se lahko izjavi o predlogu za podaljšanje tega ukrepa in mu za to določi primeren rok, tako pa mora ravnati v vsakem primeru, ko predlog državnega tožilca prejme, ne glede na to, ali je bil predlog za podaljšanje ukrepa podan samostojno ali v obtožnici, kot v obravnavanem primeru. Le tako lahko obdolženec učinkovito uveljavi pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja Ustava v 22. členu.

6. Obdolženi M.S. je bil ob vročitvi obtožnice in predloga za podaljšanje navedenega ukrepa poučen le o pravici, da lahko vloži ugovor zoper obtožnico, ne pa tudi o pravici do izjave in roku, v katerem lahko odgovori na predlog državne tožilke, da se ukrep podaljša. Odločanje o utemeljenosti obtožnice, kadar je zoper njo podan ugovor, in odločanje o predlogu za podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi sta postopka, ki v kazenskih postopkih, kjer je ta ukrep odrejen, potekata vzporedno, a sta samostojna postopka in za vsakega od njiju ZKP določa procesna dejanja.

7. Po obrazloženem, ker pritožba zagovornika obdolženca zato utemeljeno navaja, da je bila obdolženemu M.S. prekršena pravica do izjave v kazenskem postopku, je pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo obdolženega M.S. pozvalo, da se izjavi o predlogu državne tožilke, da se začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi podaljša, pri tem pa tudi določilo rok, v katerem lahko poda izjavo.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.