Jedro

Tožba je pravočasna, če je vložena v 30 dneh od vročitve akta tožene stranke, ki se v upravnem sporu izpodbija. Ta rok velja tudi za osebe, ki v upravnem postopku niso sodelovale kot stranke in jim akt tožene stranke ni bil vročen. Zanje začne rok za vložitev tožbe teči naslednji dan po vročitvi akta tožene stranke zadnji od strank v upravnem sporu. Če ni vložena tožba sposobna za meritorno obravnavo in se zato zavrže, se zavrže tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe je pravočasna, če je vložena v 3 dneh po vročitvi sklepa.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se potrdi 1. točka izpodbijanega sklepa.

2. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. 3. Tožeči stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče kot prepozno na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo prvotožeče stranke in na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo drugotožeče stranke, ker izpodbijani akt očitno ne posega v njeno pravico ali neposredno na zakon oprto korist; z 2. točko izreka pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker za njeno obravnavo ni bila izpolnjena procesna predpostavka, to je za meritorno obravnavo sposobna tožba.

Zoper prvostopni sklep se tožeči stranki pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v meritorno odločanje, toženi stranki pa naloži, da tožečima strankama povrne stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila v osmih dneh pod izvršbo. Glede zavrženja tožbe prvotožeče stranke navajata, da je ta sicer res 19.1.2005 prejela gradbeno dovoljenje, ki ga zdaj izpodbija s tožbo, vendar prej v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni sodelovala kot stranka, zato ji ta postopek ni bil poznan. Šele kasneje je izvedela, da izpodbijano gradbeno dovoljenje posega tudi v njene pravice oziroma pravne koristi. S takšnim nezakonitim upravnim postopkom ji je upravni organ odvzel pravico, da bi se pred izdajo gradbenega dovoljenja izjasnila o vseh okoliščinah primera, prav tako pa ji je odvzeta tudi možnost obravnave pred sodiščem. S tem pa je poseženo v njene ustavne pravice, in sicer so kršena načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Zato zanjo tridesetdnevni rok za vložitev tožbe ni začel teči z vročitvijo odločbe tožene stranke, ampak šele takrat, ko je izvedela oziroma bi lahko izvedela za vse okoliščine in dejstva, ki opravičujejo in utemeljujejo sprožitev upravnega spora. Za taka dejstva pa je izvedela šele konec junija 2005, zato je nemudoma zatem vložila tožbo. Enaki pritožbeni razlogi so podani tudi glede zavrženja tožbe drugotožeče stranke, ki pa gradbenega dovoljenja nikoli niti ni prejela in zato z razlogi za izdajo tega dovoljenja niti ni bila seznanjena. Zato za zavrženje njene tožbe ni dovolj razlog, ki ga je navedlo prvostopno sodišče, to je pomanjkanje pravnega interesa, kar je obrazložilo zgolj s tem, da je bil njen predlog za obnovo upravnega postopka pravnomočno zavržen, ker da ga ni podala upravičena oseba. Prvostopno sodišče bi se moralo opredeliti do konkretnih tožbenih navedb, s katerimi drugotožeča stranka svoj pravni interes utemeljuje in izkaže. Razlogi izpodbijane odločitve so med seboj tudi v nasprotju, saj je prvostopno sodišče navedlo različna datuma, ko naj bi tožbo vložili tožeči stranki, kar ne drži, saj sta vložili skupno tožbo. Ker je pritožba utemeljena, bo treba tožbo po vsebini obravnavati pred prvostopnim sodiščem, posledično pa bo treba obravnavati in odločiti tudi o predlagani začasni odredbi, ker je bila ta zavržena zato, ker je bila zavržena tožba iz procesnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka M., Telekomunikacijske storitve d.d., L. V odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo, in sicer, da je bilo gradbeno dovoljenje, zoper katerega je bila vložena tožba v tem upravnem sporu, vročeno tudi prvotožeči stranki, ki ji je bil priznan položaj stranke v tem postopku. Zato bi morala ta tožbo vložiti v tridesetih dneh po prejemu te odločbe, česar pa ni storila. Drugotožeča stranka pa je vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom. V skladu z veljavno zakonodajo bi tudi drugotožena stranka lahko v tridesetih dneh od vročitve odločbe strankam vložila tožbo, česar pa ni storila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ne ugodi.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Kot je tožečima strankama že pojasnilo prvostopno sodišče, je po 1. odstavku 26. člena ZUS treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Ta rok velja tako za osebe, ki jim je bil upravni akt vročen, kot tudi za osebe, ki jim upravni akt ni bil vročen. Pri tem tridesetdnevni rok za osebe, ki jim akt ni bil vročen, začne teči od vročitve akta strankam, ki jim je bil ta akt vročen.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil izpodbijani akt prvotoženi stranki vročen 19.1.2005, torej je tridesetdnevni rok potekel v petek 18.2.2005 ob 24. uri. Sporno tudi ni, da prvotožeča stranka v tem roku tožbe ni vložila. Zato niti ni pomembno, ali jo je vložila 11.7.2005 ali 22.6.2005. Prav tako za odločitev glede pravočasnosti tožbe ni pomembno, ali je prvotožeča stranka v upravnem postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranka. Dejstvo je namreč, da ji je bila odločba tožene stranke vročena 19.1.2005, česar ne zanika, in da je z vročitvijo zanjo začel teči rok za vložitev tožbe. Ker jo je vložila po preteku trideset dni od prejema odločbe tožene stranke, jo je prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo kot prepozno.

Tudi drugotožeča stranka, ki v upravnem postopku ni sodelovala kot stranka in ji upravni akt, zoper katerega je vložila tožbo, ni bil vročen, bi lahko po 26. členu ZUS vložila tožbo, da bi bila pravočasna, v tridesetih dneh, od kar je bil izpodbijani upravni akt vročen zadnji od strank v upravnem postopku. ZUS sicer v 1. odstavku 18. člena dopušča, da tožbo vloži tudi oseba, ki misli, da je z upravnim aktom kršena njena pravica ali na zakon oprta neposredna korist, tudi če ni sodelovala kot stranka v upravnem postopku oziroma ji upravni akt ni bil vročen. Vendar ZUS za take primere ne določa posebnega roka oziroma začetka štetja roka za vložitev tožbe. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožbo drugotožeče stranke zavrglo, vendar je pravilni razlog za zavrženje to, da je bila tožba prepozna. Pri tem ne drži stališče prvostopnega sodišča, da naj bi rok za vložitev tožbe za drugotožečo stranko začel teči šele z dnem, ko je izvedela za gradbeno dovoljenje, kar je bilo po stališču prvostopnega sodišča najkasneje 21.3.2005, ko je vložila predlog za obnovo upravnega postopka. Če bi torej prvostopno sodišče zavrglo tožbo drugotožeče stranke že zato, ker ni bil pravočasno vložen, mu ne bi bilo treba ugotavljati, ali se z izpodbijano odločbo posega v pravice oziroma pravne koristi drugotožeče stranke. Tega razloga za zavrženje tožbe pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je bil njen predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja pravnomočno zavržen, ker je upravni organ ni štel za stranskega intervenienta v tem postopku, temveč bi moralo sodišče prve stopnje posebej utemeljiti, zakaj ji ne gre položaj tožeče stranke po 1. odstavku 18. člena ZUS. Ker pa navedeni razlog ni podlaga za zavrženje tožbe drugotožeče stranke, pomanjkljivost obrazložitve sklepa prvostopnega sodišča na pravilnost in zakonitost njegove odločitve ni vplivala.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo obeh tožečih strank zavrglo.

K 2. točki izreka: Pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa prvostopnega sodišča, to je izreka glede zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe, je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po 5. odstavku 69. člena ZUS je treba pritožbo zoper sklep, s katerim je odločeno o izdaji začasne odredbe, vložiti v treh dneh po vročitvi sklepa. To je bilo navedeno tudi v pravnem pouku v izpodbijanem sklepu prvostopnega sodišča. Izpodbijani sklep je bil odvetniku tožečih strank po podatkih sodnega spisa vročen 13.9.2005, torej je pritožbeni rok začel teči 14.9.2005 in se je iztekel v petek 16.9.2005 ob 24. uri. Pritožba pa je bila vložena priporočeno po pošti 26.9.2005, torej prepozno. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi z 2. odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS v upravnem sporu uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena.

K 3. točki izreka: Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, morata ob smisleni uporabi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS sami trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.