Jedro

Drugostopenjski organ bi moral na podlagi pritožbe tožnika odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 071-1767/2020/4 (155-02) z dne 14. 5. 2020 odpravi in se zadeva vrne temu organu v nadaljnjo obravnavo.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S prvostopenjskim aktom je pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov, po pooblastilu v.d. Generalnega direktorja policije, Ministrstvo za notranje zadeve, Republike Slovenije, na podlagi 2. odstavka 33. člena in v zvezi uveljavljanja varstva pravic iz 30. in 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, A. A., odločil oziroma je obvestil omenjeno osebo, da se njena zahteva o blokiranju, izbrisu oziroma popravku podatkov v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS II) zavrne, da se zahtevek za povrnitev (pritožbenih) stroškov zavrne in da v tem postopku niso nastali stroški.

2. V prvostopenjskem aktu uradna oseba ugotavlja, da je omenjena stranka dne 4. 2. 2020 podala zahtevo za seznanitev s podatki. V nadaljevanju odločbe1 omenja "obvestilo", na katero je stranka podala dne 27. 2. 2020 pritožbo, ki jo je po odstopitvi v reševanju drugostopenjskemu organ, drugostopenjski organ vrnil nazaj prvostopenjskemu organu v reševanje.

3. V nadaljevanju se organ opira na 10. člen Zakona o upravnem postopku (ZUP), češ da je bil opravljen vpogled v podatke, ki so bili posredovani iz evidence iskanih oseb in se vodijo v SIS II zoper stranko. Z vpogledom v SIS II je uradna oseba ugotovila, da so vneseni podatki, ki so v prvostopenjskem aktu navedeni v točkah od 1 do 7.a. do 7.f. 4. V prvostopenjskem aktu je še navedeno, da se podatki v SIS II vodijo na podlagi opisanega ENPP v povezavi z določili 26. člena Sklepa Sveta 2007/533/PNZ z dne 12. junija 2007 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II). Policija je stranki z izpisom osebnih podatkov 071-104/2020/4 (285-14), 11. 2. 2020 posredovala izpis osebnih podatkov, v katerem je potrdila obdelavo osebnih podatkov v SIS II in potrditev posredovala v skladu z določili 12. člena Direktive (EU)2016/680. Pravi, da je iz tega razloga bilo tudi napisano celotno časovno obdobje veljavnosti ukrepa (časovno obdobje je daljše od treh let in je vidno policiji v evidenci iskanih oseb, ker je razpisnica ukrepa Slovenija). Če bi se odgovor glasil, da je veljavnost ukrepa od 24. 10. 2019 do 24. 10. 2022 (kot je zapisano v SIS II), bi s tem zavajali stranko, saj je kot državi razpisnici ukrepa že v trenutku podaje informacije,policiji znan dejanski časovni potek ukrepa. Zaradi tega pa je tudi v nadaljevanju izpisa pripisana določba 2. odstavka 29. člena Uredbe (ES) 1987/2006, s katero se stranka obvešča, da so podatki v SIS II vpisani za največ dobo treh let in po potrebi podaljšuje do izteka.

5. Prav tako je nedvoumno v ločenem odstavku izpisa napisano, da je strokovna služba posredovala razlago v zvezi z ukrepom in se navedeni podatki torej ne nahajajo v SIS II. Z izpisom osebnih podatkov policija odgovarja stranki neposredno za zastavljeno zahtevo v jasnem in preprostem jeziku, ter ga seznanja z dejstvom, ali se sploh obdelujejo osebni podatki posameznika in z osnovnim pojasnilom o namenu (v tem primeru izvrševanje ENPP). V nadaljevanju pa na dodatno zahtevo stranke posreduje podrobnejša pojasnila (v izpisu navedena kontaktna telefonska številka in elektronski naslov kontaktne osebe).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja o zakonitosti vodenja osebnih podatkov stranke v SIS II na podlagi veljavnega ENPP prvostopenjski organ pravi, da izhaja, da stranka v pritožbi (ki se obravnava kot zahtevek za blokiranje, izbris ali popravek podatkov) ni dokazala, da bi bili podatki netočni ali neažurni (1. odstavek 32. člena ZVOP-1), zaradi česar je organ odločil, kot je razvidno iz 1. točke tega obvestila. Stranka v celoti svoja navajanja naslanja na prejeti izpis brez prilaganja ali navajanja dejstev, ki bi dokazovala nezakonito obdelavo oziroma hrambo.

7. Zoper ta akt - obvestilo z dne 1. 4. 2020 - je tožnik vložil pritožbo. Pravi, da se v celoti pritožuje zoper posredovano obvestilo z dne 1. 4. 2020, saj za izdajo takšnega obvestila naslovni organ nima nobene pravne podlage. V pritožbi pravi, da je dne 26. 2. 2020 vložil pritožbo zoper izpis. Skladno s pravnim poukom na tem izpisu ter skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), je organ za odločanje o tej pritožbi Informacijski pooblaščenec. Zato je naslovni organ ravnal nezakonito in arbitrarno, ko je pritožbo pritožnika A. A. odstopil v reševanje drugostopnemu organu Ministrstvu za notranje zadeve. Tudi ta drugostopni organ je ravnal nezakonito in arbitrarno, ko pritožbe ni odstopil v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ampak je pritožbo vrnil nazaj organu prve stopnje, z obrazložitvijo, da se po pregledu pritožbe in spisa ugotavlja, da je res, da je A. A. (pritožnik) vlogo naslovil kot pritožbo, vendar je iz vsebine razvidno, da pritožnik na podlagi 32. člena ZVOP-1 od upravljalca podatkov zahteva, da se netočnosti osebnih podatkov blokirajo ali izbrišejo, podrejeno pa popravijo.

8. Odločitev organa, ki je izdal izpodbijano obvestilo je torej nezakonita iz razloga, ker je takšno obvestilo izdal nepristojen organ, brez zahteve stranke. Prvostopni organ o vsebini pritožbe z dne 26. 2. 2020 ne bi smel odločati, temveč bi jo moral odstopiti Informacijskemu pooblaščencu.

9. Iz previdnosti pa pritožnik v nadaljevanju navaja trditve, ki jih je navajal v svoji pritožbi z dne 26. 2. 2020. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da naj pritožbeni organ njegovi pritožbi ugodi, obvestilo o zavrnitvi blokiranja, izbrisa ali popravka podatkov z dne 1. 4. 2020 pa v celoti odpravi oziroma razveljavi ter pritožbo pritožnika z dne. 26. 2. 2020 odstopi v reševanje Informacijskemu pooblaščencu.

10. Drugostopenjski organ, to je Ministrstvo za notranje zadeve, je pritožbo tožnika zavrnil. Omenja četrti odstavek 9. člena in tretji odstavek 10. člena ZVOP-1. V odločbi med drugim pravi, da ZVOP-1 v četrtem odstavku 32. člena določa, da če upravljavec ne ugodi ugovoru iz prejšnjega odstavka, lahko posameznik, ki je vložil ugovor, zahteva, da o obdelavi v skladu s četrtim odstavkom 9. člena oziroma tretjim odstavkom 10. člena tega zakona odloči Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov. Posameznik lahko vloži zahtevo v sedmih dneh od vročitve odločitve o ugovoru. V četrtem odstavku 9. člena ZVOP-1 določa, da se lahko v javnem sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Navedena obdelava pa ni obdelava osebnih podatkov v zvezi z iskanjem oseb zaradi kaznivih dejanj. Prav tako policije ne zadeva obdelava podatkov po tretjem odstavku 10. člena, ki določa, da se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Tako na drugi stopnji ni pritožbeni organ Informacijski pooblaščenec, kot to navaja pritožnik, temveč je v skladu s 25. členom Zakona o državni upravi, ki določa, da ministrstvo odloča v upravnem postopku na drugi stopnji o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v sestavi, pritožbeni organ Ministrstvo za notranje zadeve.

11. V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski organ utemeljuje, zakaj je zavrnil pritožbo tožnika.

12. Tožnik je vložil tožbo zoper obvestilo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, z dne 1. 4. 2020. v zvezi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 5. 2020. V tožbi pojasnjuje, da je policija kot upravljavec osebnih podatkov tožeči stranki dne 11. 2. 2020 posredovala izpis osebnih podatkov, v katerem je navedeno, da se v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS 11) vodijo podatki osebe A. A., in sicer se zoper njega vodi ukrep "prijetje s privedbo" od 24. 10. 2019 do 2. 11. 2024 ter da je razpisnica ukrepa Slovenija. Poleg navedenega je strokovna služba posredovala še nadaljnjo razlago v zvezi z ukrepom. Ker so po mnenju tožeče stranke vpisani podatki nepopolni in netočni, je slednja osebno in po svojem pooblaščencu dne 25. 2. 2020, na naslovni organ vložila dve vlogi in sicer pritožbo informacijskemu pooblaščencu zoper izdani izpis osebnih podatkov zahtevo MNZ, Policiji, za izbris ali popravo osebnih podatkov. Ti dve vlogi sta bili res poslani istočasno, na isti upravni organ, na podlagi istega izpisa osebnih podatkov z dne 11.2.2020. Vendar pa sta zahtevi vsebinsko drugačni in temeljita na različnih pravnih podlagah. Zato se njuno reševanje medsebojno ne izključuje.

13. Ministrstvo za notranje zadeve RS je torej tožniku dne 11. 2. 2020 posredovalo izpis osebnih podatkov. Vpisani podatki so nepopolni in netočni. V nadaljevanju navaja razloge oziroma podaja utemeljitev netočnosti podatkov. V tožbi predlaga, da sodišče obvestilo Republike Slovenije z dne 1. 4. 20202 o zavrnitvi blokiranja, izbrisa in popravka podatkov v zvezi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve v celoti odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II) netočne osebne podatke tožeče stranke blokirati in izbrisati oziroma jih popraviti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno zahteva odpravo obvestila v povezavi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve ter se zadeva vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponovno odločanje.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugotavlja, da tožbeni predlog pod točko 2. primarnega zahtevka in sicer, da je tožena stranka dolžna v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II) netočne osebne podatke tožeče stranke blokirati in izbrisati oziroma jih popraviti, nedoločen (nespecificiran) in da o tem delu zahtevka ni možno odločati, saj manjkajo konkretne navedbe, kaj je potrebno izbrisati oziroma popraviti. V vsem ostalem se tožena stranka sklicuje na svoje navedbe podane v odločbi št. 071-1767/2020/4 (155-02) z dne 14. 5. 2020. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke v nedoločenem delu zavrže v preostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

15. Sodišče ni dela tožbe zavrglo, ker bi bila ta premalo določna o tem, kaj bi bilo treba izbrisati ali popraviti. Nasprotno temu ugovoru tožene stranke sodišče ugotavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega akta slabo določna, saj na enem mestu navaja, da gre v tej zadevi za odločanje tožnika o zahtevi z dne 4. 2. 2020, na drugem mestu iste odločbe pa organ navaja, da je predmet obravnave pritožba z dne 27. 2. 2020. Kadar organ obravnava ugovore za varstvo pravice do popravka ali izbrisa iz 16. in 17. člena Uredbe EU 2016/679 oziroma 32. člena ZVOP-1, mora najprej korektno povzeti ugovore prizadete stranke, da se lahko stranka transparentno prepriča o tem, da je organ obravnaval vse njene ugovore. Vendar, ker je iz pritožbe zoper prvostopenjski akt dovolj jasno razvidno, da je tožnik uveljavljal ugovore, ki jih je navedel v pritožbi z dne 27. 2. 2020, sodišče ni pozivalo strank, da razjasnijo določena dejstva pred izdajo sodbe.

16. Poleg tega pa je v predmetni zadevi edina ključna sporna okoliščina ta, ki jo je tožnik uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjski akt, in ki ji je drugostopenjski organ dal napačno pravno razlago. Nobeno od določil, na katera se sklicuje drugostopenjski organ, ne daje podlage za to, da v tej zadevi o pritožbi zoper prvostopenjski akt odloča Ministrstvo za notranje zadeve in ne Informacijski pooblaščenec. Določilo četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 je jasno. Če upravljavec ne ugodi ugovoru stranke za prenehanje obdelave podatkov, posameznik zahteva, da o obdelavi odloči Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, tudi če gre za obdelavo po četrtem odstavku 9. člena ZVOP-1, torej če gre za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti javnega sektorja. Predmetna obdelava podatkov spada v ta okvir. ZVOP-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih aktov, v tem elementu ni bil v nasprotju z določbo 77. člena Uredbe EU 2016/679. Zato ima tožnik prav, da bi drugostopenjski organ na podlagi pritožbe tožnika moral odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu (tretji odstavek 3. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu), ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen. Po določbi petega odstavka 65. člena ZUP, če organ dobi vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu in to sporoči stranki.

17. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (1. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka zmotno razlagala in uporabila določbo četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1. Drugostopenjski organ je vezan na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

18. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Drugi odstavek na strani 2 prvostopensjekga akta.