Jedro

Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebna znanja in poslovne zveze dejansko uporablja in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja tožene stranke. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitev konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi tožena stranka s pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.904,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2008 do plačila in ji povrniti stroške postopka (1. točka izreka), ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.501,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da kljub delovnopravni kontinuiteti, ki je podana od zaposlitve tožene stranke v družbi S. d.d., pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, ki je bila ob spremembi delodajalca sklenjena s tožečo stranko, ni nična. Ničnosti ne povzroči morebitno poslabšanje pravic tožene stranke pri tožeči stranki, navedeno bi bilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je pogodba o zaposlitvi pri tožeči stranki prenehala na podlagi njene odpovedi, ki ni bila podana iz razlogov na strani delodajalca. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakon določa poseben postopek – delavec mora predhodno opomniti delodajalca na izpolnitev obveznosti, o kršitvah mora obvestiti inšpektorja za delo, razlogi za odpoved so taksativno našteti v zakonu, določen je prekluziven rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje pri presoji odpovedi tega ni upoštevalo, moralo bi zaključiti, da je tožena stranka podala redno in ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je delovno razmerje prenehalo po njeni volji, so izpolnjeni pogoji za veljavnost konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Z. d.d., pri kateri se je tožena stranka zaposlila po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, predstavlja tožeči stranki neposredno konkurenco.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo pomen izobraževanja, ki ga je bila deležna tožena stranka. V preveliki meri je upoštevalo izpovedi tožene stranke ter prič D.G. in H.J., ki sta bili zainteresirani za izid spora, saj sta se po prenehanju delovnega razmerja enako kot tožena stranka zaposlili pri Z. d.d.. Tožena stranka bi sicer lahko tudi brez predhodne zaposlitve pri tožeči stranki opravljala delo zavarovalnega zastopnika pri novem delodajalcu, vendar bi v tem primeru bistveno težje dobila zaposlitev. Produkti Z. d.d. in tožeče stranke so različni, vendar to ni bistveno za uveljavljanje konkurenčne klavzule. Bistveni sta dobra poslovna praksa in prodajne tehnike. Znanja o tem je tožena stranka pridobila pri tožeči stranki, kot izhaja iz izpovedi priče N.V., ki je nadalje pojasnila, da je tožeča stranka z dobrim izobraževanjem želela ustvariti lasten kader. Na ta način je dosegla drugo mesto med družbami, ki tržijo življenjska zavarovanja. Tožene stranke ni poučevala le o posameznih produktih, ampak o prodajnih tehnikah, poleg tega je tožena stranka pri tožeči stranki pridobila številne poslovne zveze. Specifična znanja in poslovne zveze je pri Z. d.d. lahko uporabila, s čimer je kršila konkurenčno klavzulo.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula nesorazmerna in zato nična. Določba o konkurenčni klavzuli ni izrazito enostranska v korist tožeče stranke. Tožena stranka bi morala v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati pogodbeno kazen v višini 5.904,38 EUR (kar predstavlja šest povprečnih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), za primer spoštovanja konkurenčne klavzule pa bi eno leto prejemala odškodnino (v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi). Po pogodbi o zaposlitvi je pridobila tudi druge koristi, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, te koristi so bile razlog za dogovor o konkurenčni klavzuli, pogodbena kazen je dogovorjena sorazmerno. Treba je upoštevati vsa specifična znanja in poslovne zveze, tožeča stranka je toženi stranki omogočila številna usposabljanja, na rednih tedenskih sestankih jo je seznanila z dobro poslovno prakso. Nesorazmerje med koristmi in obveznostmi strank ni podano, konkurenčna klavzula je bila dogovorjena za krajše obdobje, kot je bilo obdobje zaposlitve tožene stranke pri tožeči stranki. Tudi ob primerjavi višine pogodbene kazni in višine odškodnine, ki je bila dogovorjena za spoštovanje konkurenčne klavzule, ni očitnega nesorazmerja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka skladno s konkurenčno klavzulo eno leto po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bi smela delati v svojem poklicu, tožena stranka je namreč po poklicu računalniški tehnik in bi lahko opravljala številna dela, pri katerih tožeči stranki ne bi konkurirala. V vsakem primeru pa nesorazmerje med pravicami in obveznostmi strank ne predstavlja razloga za ničnost pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli, tožena stranka bi morala na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava dokazati, da je do nesorazmerja prišlo, ker je tožeča stranka izkoristila njeno stisko ali težko premoženjsko stanje, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Slednjega tožena stranka ni zatrjevala. Poleg tega v primeru dejanskega nesorazmerja sankcija ni ničnost pogodbenega določila, ampak bi sodišče prve stopnje moralo znižati znesek pogodbene kazni in sicer do zneska, ki bi ga določilo kot ustreznega. Po stališču tožeče stranke je tožena stranka pridobljena znanja in poslovne zveze tožeče stranke uporabila pri drugi zavarovalnici, pri kateri se je zaposlila neposredno po prenehanju delovnega razmerja. S tem je izrabila nematerializirani kapital in je dolžna plačati pogodbeno kazen. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožeče stranke s sklepom opr. št. Pdp 53/2010 z dne 1. 7. 2010 že odločalo, tako da jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka dne 20. 7. 2010 vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII DoR 97/2010-8 z dne 2. 11. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja ničnosti konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Tožeča stranka je nato vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 4/2011 z dne 23. 1. 2012 citirano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Po stališču Vrhovnega sodišča je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula oderuška in zato nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati tožena stranka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza tožene stranke) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Če namreč tožena stranka ne bi kršila konkurenčne klavzule, ne bi bila dolžna ničesar plačati. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v obravnavanem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženo stranko, saj sankcionira njeno kršitev. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. Po presoji revizijskega sodišča konkurenčna klavzula, dogovorjena v 2. členu aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 10. 2005, ne nasprotuje prisilnim določbam Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) niti Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in torej ni nedopustna niti nemoralna oziroma nična. Zaradi zmotnega materialno pravnega zaključka o ničnosti konkurenčne klavzule je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v razveljavitvenem sklepu z dne 23. 1. 2012 pritožbenemu sodišču naložilo, da se ob ponovnem odločanju o pritožbi opredeli do drugih pritožbenih očitkov tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Pritožbeni navedbi, da toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne (ampak redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati razlogov, ki so toženo stranko vodili k podaji odpovedi, sta utemeljeni. Po prvem odstavku 80. člena ZDR lahko stranki odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom, delavec pa lahko v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZDR redno odpove pogodbe o zaposlitvi brez obrazložitve. Toženi stranki je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala 30. 10. 2007. Ne glede na razloge, ki so toženo stranko vodili k podaji odpovedi, je bistveno le, da je tožnica podala redno (ne izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi te odpovedi.

Kot izhaja iz določbe 2. člena aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2005, se je tožena stranka zavezala, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja pri tožeči stranki ne bo zaposlila pri drugi zavarovalnici oziroma družbi, ki opravlja druge zavarovalne posle na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, s čimer bi tožeči stranki lahko konkurirala ali škodovala. Stališče sodišča prve stopnje, da je pomembno, da delavec posebna znanja in poslovne zveze dejansko uporablja, in izkorišča proti tretjemu, ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja tožene stranke, saj zadošča, da bi tožena stranka s pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki. Tudi v tem delu je torej pritožbi tožeče stranke potrebno pritrditi.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2007 in pogodbene opredelitve prepovedi konkurenčnega delovanja iz 2. člena Aneksa št. 1 z dne 27. 12. 2005 dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter raziskati, ali je tožena stranka s "pridobljenimi znanji, izkušnjami ali osebnimi poznanstvi z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki", oziroma ali njena zaposlitev na delovnem mestu zavarovalni zastopnik pri Z. d.d. odgovarja pogodbeni opredelitvi konkurenčnega delovanja. V primeru, da se bodo vsi ugovori tožene stranke glede temelja tožbenega zahtevka pokazali za neutemeljene in bo sodišče zahtevku po temelju ugodilo, se bo moralo opredeliti še do višine pogodbeni kazni ter preveriti njeno sorazmernost pod pogoji, določenimi v 252. členu OZ.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.