Jedro

Sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da je pri razlagi določb ZOro-1 treba izhajati iz narave stvari, torej orožja, ter načelnega izhodišča, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi in premoženja in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Ob upoštevanju opisanih izhodišč je po presoji sodišča utemeljena razlaga, da se določba drugega odstavka 17. člena ZOro-1 nanaša le na orožne listine, povezane z zbiranjem orožja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Upravni enoti Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil vlogo za nabavo orožja iz razloga varnosti, in sicer za revolver kategorije B1, kal. 9 x 19 mm, ki pa jo je ta z odločbo št. 216-141/2020-20 z dne 2. 2. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve citira določbe 14. in 17. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) ter ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji kot razlog za izdajo orožnega lista navedel razlog varnosti, pri tem pa se je skliceval na določbo drugega odstavka 17. člena tega zakona, ki navaja, da se šteje, da je upravičen razlog za izdajo orožne listine izpolnjen, če posameznik poseduje dovoljenje za zbiranje orožja.

2. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti preverjal ali pri tožniku obstajajo morebitni zadržki javnega reda. Ugotovil je, da zoper tožnika ni vložena pravnomočna obtožnica; da pri nobenem od sodišč zanj ni bila izdana obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti; da ni zabeležen v evidenci pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških niti v kazenski evidenci; ter da se po operativnih evidencah javne varnosti o njem ne zbirajo obvestila zaradi suma storitve kaznivega dejanja ali prekrška z elementi nasilja, prav tako pa tudi ni zabeleženih dogodkov, v katerih bi bila ogrožena njegova varnost oziroma ni nikoli prijavil dogodka, v katerem bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebna varnost. 3. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da je bila tožniku že 27. 11. 2019 izdana odločba št. 216-358/2019-13, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za nabavo orožja, to pa zato, ker ni dokazal, da bi bila njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev te varnosti potreboval orožje. Ker je tožnik 17. 2. 2020 ponovno vložil enako vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, ki je predmet tega postopka, dejansko stanje pa se ni spremenilo, je prvostopenjski organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) to vlogo s sklepom zavrgel. Tožnik je zoper to odločitev vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski organ ugodilo, odločitev prvostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno reševanje.

4. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 14. in 17. člena ZOro-1, konkretno, ali je nabava orožja utemeljena iz razloga varnosti. Meni, da tožnik ni izkazal, da bi bila njegova varnost ogrožena, niti tega ni moč sklepati na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz tega razloga. Po tem, ko je tožnika s svojimi zaključki seznanil, se je ta nanje odzval v pisni izjavi, v kateri je navedel, da je v drugem odstavku 17. člena ZOro-1 zakonodajalec več kot očitno presodil, da je to, da posameznik poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, zadosten razlog za izdajo katerekoli orožne listine. Trdi, da mu, ker že poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, ni treba izkazovati nobenega drugega razloga za izdajo orožne listine, tudi ne za izdajo orožnega lista iz razloga varnosti.

5. Prvostopenjski organ se s takim tožnikovim stališčem ne strinja in navaja, da mora za izdajo dovoljenja iz razloga varnosti vlagatelj izpolnjevati pogoje iz 14. člena in izkazati upravičen razlog iz 17. člena, vse ZOro-1. Iz teh določb po mnenju prvostopenjskega organa izhaja, da mora za posest varnostnega orožja obstajati konkretna ogroženost posameznika, ki bi se lahko odstranila z orožjem in pri tem posameznik nima na voljo drugih načinov varovanja. Iz okoliščin, ki jih je tožnik navedel v svoji vlogi, ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost kakorkoli ogrožena, oziroma, da je zaradi spleta okoliščin bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih oziroma, da je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje. Civilno orožje je prvenstveno namenjeno za lov, šport in zbiranje ter zgolj izjemoma za osebno varnost, saj že glede na naravo orožja lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje ter varnost ljudi in javnega reda. ZOro-1 nima namena, da bi se posamezniki, niti tisti, ki opravljajo delo trgovine z orožjem, oboroževali in na tak način zagotavljali osebno varnost ter varnost premoženja, pač pa izhaja iz načela, da za varnost skrbi država s svojimi institucijami. Osebna ogroženost mora biti zato dejansko izkazana, prav tako izkazano, da je orožje edino in najprimernejše sredstvo za odvrnitev te ogroženosti ter da posameznika država ne more zavarovati, kar pa v predmetnem postopku ni bilo ugotovljeno. Prvostopenjski organ zato zavrača stališče tožnika, da je posameznik upravičen do izdaje orožne listine za varnostno orožje, če ima dovoljenje za zbiranje orožja.

6. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 216-130/2020/4 (134-06) z dne 9. 4. 2021, zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema vsebino tožnikove pritožbe in obrazložitev odločitve prvostopenjskega organa, ki se ji v celoti pridružuje in ji pritrjuje. Poudarja, da mora biti v skladu s 4. točko drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZOro-1 dana stranki možnost, da dokaže upravičenost do posesti orožja, pri tem pa mora upravni organ zasledovati javni interes. To pomeni, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je osebna varnost zaradi spleta okoliščin dejansko ogrožena v takšni meri, da bi zato potrebovala orožje, oziroma da oseba nima na izbiro druge možnosti varovanja. Te določbe je prvostopenjski organ v postopku spoštoval, zbral je tudi vse potrebne podatke, tožnika pa s svojimi stališči pred izdajo odločbe seznanil in mu dal možnost, da se o njih izjavi.

7. Drugostopenjski organ poudarja, da ZOro-1 v drugem odstavku 14. člena taksativno našteva pogoje, pod katerimi lahko upravni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, orožni list ali drugo orožno listino. Neizpolnjevanje enega od naštetih pogojev pomeni razlog za zavrnitev izdaje zaprošene listine, pri čemer je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, po kateri izda pristojni organ posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, če ima upravičen razlog za izdajo orožne listine. Upravičen razlog za nabavo varnostnega orožja izkaže posameznik, ki v postopku dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da jo lahko zagotavlja le z varnostnim orožjem. Gre za skrajno možnost, ko oseba nima na izbiro drugega načina varovanja in ko je dejansko ogrožena, kar se presoja v vsakem primeru posebej, dokazno breme pa je na osebi, ki zaprosi za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 23/2013 s 13. 2. 2013, ter sodbe Upravnega sodišča, št. III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, II U 216/2013 z dne 5. 4. 2014 in I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012).

8. Tožnik upravičenje za posest orožja upravičuje zgolj z utemeljitvijo, da je razlaga drugega odstavka 17. člena ZOro-1, kot jo je zavzel prvostopenjski organ, napačna oziroma nomotehnično nepravilna, saj naj bi drugi odstavek 17. člena ZOro-1 predvidel izjemo, da ima imetnik listine, ki mu dovoljuje zbiranje orožja, tudi upravičen razlog za izdajo katerekoli orožne listine iz 14. člena ZOro-1, trdi pa tudi, da je bil namen zakonodajalca, da zbirateljem orožja kot posebno zaupanja vrednim osebam dodeli izjemo, ker je nevarnost zlorabe orožja s strani zbirateljev zanemarljivo majhna.

9. Drugostopenjski organ navaja, da iz stališč sodne prakse (tudi iz sodbe Upravnega sodišča, št. III U 324/2016-13 z dne 19. 10. 2018) izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le hipotetično sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo te konkretne nevarnosti. Kot je ugotovil že prvostopenjski organ, tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da ni mogoče utemeljeno sklepati, da je tožnikova osebna varnost dejansko kakorkoli ogrožena oziroma, da je njegova osebna varnost bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih oziroma da je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje.

10. Dejstvo, da tožnik poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, mu po presoji drugostopenjskega organa ne daje pravice, da bi mu moralo biti izdano dovoljenje za nabavo varnostnega orožja. Pogoji za izdajo orožne listine posamezniku so določeni v drugem odstavku 14. člena ZOro-1, upravičen razlog za izdajo take listine pa podrobneje opredeljen v 17. členu ZOro-1, kar v nadaljevanju drugostopenjski organ podrobneje pojasnjuje za različne vrste orožja. Vrste orožnih listin so določene v 10. členu ZOro-1, pravice in obveznosti, ki iz teh listin izhajajo, pa v 11. členu tega zakona. Osmi odstavek 11. člena ZOro-1 tako določa, da dovoljenje za zbiranje orožja osebi dovoljuje zbiranje orožja, brez pravice nošenja takega orožja, in se izda s trajno veljavnostjo; sedmi odstavek 14. člena ZOro-1 pa še, da se tako dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka tega člena ter pogoji za hrambo orožja po tretjem odstavku 25. člena tega zakona. Za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja se drugi upravičeni razlogi ne preverjajo.

11. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku izda dovoljenje za nabavo orožja iz razloga varnosti, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je ta odločba nezakonita, z njo pa poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi.

12. Tožnik poudarja, da se je pred prvostopenjskim organom kot imetnik dovoljenja za zbiranje orožja skliceval na uporabo drugega odstavka 17. člena ZOro-1. Razlaga prvostopenjskega organa, da se ta odstavek uporablja samo za dovoljenje za nabavo orožja iz naslova zbiranja, je napačna in tudi nomotehnično nepravilna. Trdi, da je ta določba predvidena kot izjema prvemu odstavku 17. člena ZOro-1 in postavlja pravno domnevo, da ima imetnik listine za zbiranje orožja upravičen razlog za izdajo katerekoli orožne listine iz 14. člena ZOro-1 in torej ni zgolj določilo, ki bi bilo omejeno za primer nabave orožja za namen zbiranja. Tožniku je znana sodba Upravnega sodišča III U 100/2016-7, na katero se sklicuje tožena stranka in jo povzema le v enem odstavku. Z jedrnim sporočilom sodbe se tožnik ne more strinjati, saj se v bistvu nanaša na dejansko stanje tam obravnavane zadeve. Utemeljitvi, zakaj drugi odstavek 17. člena ZOro-1 ni izjema od posebne ureditve, je v sodbi namenjen zgolj kratek odstavek, ki takega stališča sodišča ne pojasni.

13. Jezikovna razlaga besedila drugega odstavka 17. člena ZOro-1 je po tožnikovem mnenju jasna in nedvoumna, razlaga jasnih in nedvoumnih določb pa ni potrebna in ni primerna, v predmetni zadevi pa tudi napačna. Tožnikovo razlago te določbe potrjujeta tudi logična in sistematična razlaga besedila. Če se upošteva kontekst celotnega člena, se lahko razbere, da so upravičeni razlogi za posamezno vrsto orožne listine taksativno navedeni v prvem odstavku 17. člena ZOro-1, ločeno pa je v drugem odstavku navedena pravna domneva, da se šteje, da ima oseba upravičen razlog za izdajo orožne listine v primeru posedovanja dovoljenja za zbiranje orožja. Zakonodajalec je torej v drugem odstavku 17. člena ZOro-1 postavil izjemo od pogojev za upravičene razloge za pridobitev orožne listine. Če bi zakonodajalec želel upravičen razlog za zbiranje orožja omejiti zgolj na dovoljenje za nabavo orožja iz naslova zbiranja, bi besedilo drugega odstavka 17. člena ZOro-1 umestil neposredno med alineje prvega odstavka tega člena ter pri tem to tudi določenje navedel, česar pa ni storil. 14. Tožnik je poiskal obrazložitev predlagatelja ZOro-1, to je Vlade RS. Vlada RS je pojasnila, da je namen zakona, da se z normativno ureditvijo poskuša preprečiti kakršnakoli zloraba orožja (1. točka obrazložitve), v nadaljevanju glede ureditve upravičenega razloga za izdajo orožne listine pa še, da ostale tri pogoje (zadržki javnega reda, zanesljivost in upravičen razlog za izdajo orožne listine) najdemo že v starem zakonu in da so v novem predlogu le podrobneje urejeni. S tem se poskuša po eni strani omejiti sicer neizogibno diskrecijsko pravico organa, na drugi strani pa posamezniku čim bolje predočiti pogoje, ki jih mora izpolnjevati za nabavo in posest oziroma nošenje orožja (3. točka obrazložitve). Predlagatelj je torej v splošnem zasledoval celovito ureditev področja orožja, s posebnim poudarkom na preprečevanje zlorabe orožja. Za predmetni postopek je relevanten še namen predlagatelja, da posamezniku čim bolje predoči pogoje, ki jih mora izpolnjevati za nabavo in posest oziroma nošenje orožja, s tem namenom pa je bila določba prvega odstavka 17. člena ZOro-1 večkrat amandmirana. Drugi odstavek 17. člena ZOro-1 pa se v zakonodajnem postopku ni spreminjal in je bil torej predlagatelju in zakonodajalcu očitno dovolj pojmovno jasen.

15. Tožnik pojasnjuje, da morajo zbiratelji orožja, poleg vseh pogojev iz 14. člena ZOro-1, izpolnjevati še dodatne pogoje iz 25. do 28. člena tega zakona, ki zahtevajo posebno skrbnost pri zbirateljstvu orožja. Oseba z dovoljenjem za zbiranje orožja lahko pod pogoji iz teh členov zbira tudi orožje kategorije A in tudi strelivo za tako orožje. To kaže, da je bil namen zakonodajalca, da zbirateljem orožja, kot posebno zaupanja vrednim osebam s široko družbeno sprejemljivostjo, dodeli izjemo od ureditve v prvem odstavku 17. člena ZOro-1, saj je njihova nevarnost zlorabe orožja, glede na pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kot zbiratelji orožja, zanemarljivo majhna. Orožje kategorije A je namreč posebno nevarno in bi se v primeru uspešnega nepooblaščenega dostopa v varovan prostor s takim orožjem in njegovo odtujitvijo povečala ogroženost splošnega prebivalstva zaradi morebitne uporabe takega orožja pri kriminalnih dejanjih. Prav zato je najučinkovitejši način za zaščito take vrste orožja, poleg tehničnega varovanja, nedvomno tudi varnostno orožje, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi storilci nepooblaščenega dostopa do prostora za zbiranje orožja zaobšli vse tehnične ukrepe varovanja, lastnik pa se jim ne bi mogel zoperstaviti, razen s klicem na številko za nujne primere ter bi ob tem upal, da bodo policisti prišli prej, preden bodo storilci orožje odtujili. Poleg osebne varnosti zbiratelja je torej treba upoštevati tudi širšo varnost skupnosti in okolice, ki bi bila v primeru odtujitve tovrstnega orožja lahko bolj ogrožena.

K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. ZOro-1 ureja pravice in obveznosti oseb v zvezi z orožjem z namenom varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda (1. člen). Določa, kaj je orožje (2. člen) in ga razvršča v kategorije (3. člen); varnostno orožje pa opredeljuje kot kratkocevno in dolgocevno strelno orožje različnih kalibrov (prvi odstavek 5. člena ZOro-1). V II. poglavju ZOro-1 so določene vrste orožnih listin, med katere spadata tudi dovoljenje za nabavo orožja in dovoljenje za zbiranje orožja (10. člen). Pravice in obveznosti, ki izhajajo iz orožnih listin, določa 11. člen ZOro-1, ki med drugim določa, da dovoljenje za nabavo orožja osebi dovoljuje nabavo orožja in se izda z veljavnostjo šestih mesecev (prvi odstavek), dovoljenje za zbiranje orožja pa osebi dovoljuje zbiranje orožja brez pravice nošenja in se izda s trajno veljavnostjo (osmi odstavek). Kot izhaja iz nadaljnjih določb ZOro-1, izda pristojni organ posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, če so izpolnjeni vsi v drugem odstavku 14. člena ZOro-1 določeni pogoji, med katerimi je tudi pogoj, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka). Kot določa prvi odstavek 17. člena ZOro-1, ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine, če: (-) dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje; (-) predloži dokazilo, da je upravičen do lovskega orožja po predpisih o lovstvu; (-) predloži dokazilo o članstvu v strelski športni organizaciji; (-) predloži dokaze o podaritvi ali dedovanju orožja. V drugem odstavku 17. člena ZOro-1 je določeno, da se šteje, da je izpolnjen upravičen razlog za izdajo orožne listine, če posameznik poseduje dovoljenje za zbiranje orožja.

18. Sodišče ugotavlja, da za zadevo relevantno dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Tožnik je 17. 2. 2020 pri prvostopenjskemu organu vložil vlogo za izdajo orožnega lista za nabavo orožja iz razloga varnosti, in sicer za revolver kategorije B1, kal. 9 x 19 mm. V vlogi se je skliceval na že izdana dovoljenja za zbiranje orožja ter na drugi odstavek 17. člena ZOro-1, na podlagi katerega je utemeljeval, da ima, ker poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, že po zakonu upravičen razlog za izdajo zaprošene orožne listine, kratkocevno orožje pa potrebuje za osebno varnost ter varovanje premoženja. Prvostopenjski organ je iz uradnih evidenc pridobil podatke, da pri tožniku ne obstajajo zadržki javnega reda za izdajo orožne listine (glej 2. točko te obrazložitve), nato pa je na podlagi ugotovitve, da je tožnik vlogo za pridobitev dovoljenja za nabavo orožja vložil že v letu 2019, da je bila ta z odločbo prvostopenjskega organa, št. 216-358/2019-15 z dne 27. 11. 2019, zavrnjena in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, dne 7. 7. 2020 izdal sklep št. 216-141/2020-12, s katerim je tožnikovo vlogo zavrgel. Tožnik je zoper to odločitev vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ z odločbo, št. 216-130/2020/2 (1324-06) z dne 28. 7. 2020, ugodil, izpodbijani sklep odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami, tudi z zaključkom, da mora posameznik, četudi ima dovoljenje za zbiranje orožja, za pridobitev dovoljenja za nabavo varnostnega orožja izpolnjevati pogoje iz 14. in 17. člena ZOro-1 in to dokazati. Seznanil ga je tudi s preverjanji o morebitnih zadržkih javnega reda ter ga pozval, naj svojo vlogo za pridobitev varnostnega orožja dopolni z izpolnjenim priloženim obrazcem. Tožnik je temu pozivu prvostopenjskega organa sledil in predložil izpolnjeni obrazec "Vloga za izdajo dovoljenja/predhodno privolitev za nabavo orožja", prav tako se je izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v zadevi. V izjavi je vztrajal pri svojem stališču, da prvostopenjski organ napačno interpretira določbo drugega odstavka 17. člena ZOro-1 in da je dejstvo, da poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, zadosten razlog za izdajo katerekoli orožne listine oziroma upravičenje za katerokoli od štirih alinej prvega odstavka tega člena. Enako stališče je tožnik izpostavil v pritožbi, ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo, svoja stališča pa ponovil v tožbi.

19. Sodišče ugotavlja, da je med strankama sporna uporaba materialnega prava, in sicer določb 14. in 17. člena ZOro-1. Tožnik zagovarja stališče, da ima na podlagi drugega odstavka 17. člena tega zakona ter ob upoštevanju dejstva, da ima dovoljenje za zbiranje orožje, s tem izkazan upravičen razlog za izdajo orožne listine za nabavo varnostnega orožja, medtem ko tožena stranka trdi, da mora kljub temu dejstvu (ki ni sporno) izpolnjevati pogoje za izdajo orožne listine, ki jih določa 14. člen ZOro-1, poleg tega pa dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (prva alineja prvega odstavka 17. člena ZOro-1).

20. Sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da je pri razlagi določb ZOro-1 treba izhajati iz narave stvari, torej orožja, ter načelnega izhodišča, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi in premoženja in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Iz določb ZOro-1, ki jih je izpostavil tudi drugostopenjski organ, izhaja, da je civilno orožje prvenstveno namenjeno za lov, šport, zbiranje in le izjemoma za osebno varnost. Iz narave orožja in opisane zakonske ureditve torej izhaja, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je varnost zaradi posebnih okoliščin dejansko ogrožena v takšni meri, da nujno potrebuje varnostno orožje in nima na izbiro nobenih drugih možnosti varovanja.

21. Ob upoštevanju opisanih izhodišč je po presoji sodišča utemeljena razlaga, da se določba drugega odstavka 17. člena ZOro-1 nanaša le na orožne listine, povezane z zbiranjem orožja. To pomeni, da bi se tožnik na to določbo lahko skliceval, če bi uveljavljal izdajo dovoljenja za nabavo orožja za svojo zbirko orožja, ne pa za nabavo varnostnega orožja. Na takšno razlago 17. člena ZOro-1 kaže tudi ureditev izdaje dovoljenja za zbiranje orožja posamezniku, saj se po sedmem odstavku 14. člena ZOro-1 presoja le izpolnjevanje pogojev iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, ne pa tudi izpolnjevanje pogoja iz 4. točke navedene določbe. Drugačna razlaga, za katero se zavzema tožnik, bi pomenila, da bi se imetniku dovoljenja za zbiranje orožja izdale orožne listine za varnostno orožje brez presoje konkretnih okoliščin glede ogroženosti njegove varnosti, kar pa bi bilo očitno v nasprotju z opisanimi izhodišči pravnega reda, z namenom ter preostalo ureditvijo ZOro-1, pa tudi v nasprotju z doslej oblikovano sodno prakso o tem vprašanju. Ta je že zavzela stališče, da je, glede na posebno ureditev ZOro-1 v zvezi z izdajo dovoljenja posamezniku za nabavo varnostnega orožja, neutemeljeno razlogovanje, da je izkazan upravičen razlog za izdajo orožne listine za varnostno orožje že, če ima posameznik dovoljenje za zbiranje orožja (tako sodbah Upravnega sodišča III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017 in III U 245/2018 z dne 14. 5. 2021).

22. Skladno z navedenim sodišče meni, da mora torej posameznik za izkaz upravičenega razloga za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Kot se je v zvezi s tem tudi že izrekla ustaljena sodna praksa, je potrebna restriktivna razlaga citirane določbe prve alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1 oziroma stroga presoja glede obstoja navedenega razloga (prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 23/2013 z dne 13. 2. 2013 in X Ips 162/2014 z dne 5. 6. 2014, sodba Vrhovnega sodišča I Up 28/1998 z dne 7. 3. 2001 ter sodbe Upravnega sodišča št. I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012, II U 216/2013 z dne 5. 2. 2014, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, III U 324/2016 z dne 19. 10. 2018 in III U 245/2018 z dne 14. 5. 2021). Iz stališč sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti. Trditveno in dokazno breme o tem, da je osebna varnost posameznika ogrožena tako in v tolikšni meri, da je nikakor ni mogoče zagotoviti drugače kot z zaprošenim varnostnim orožjem, je na stranki, ki zahteva izdajo dovoljenja. Takšno stališče izhaja že iz določbe prve alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, potrjuje pa ga tudi 20. člen tega zakona. Sodna praksa je v tovrstnih sporih posebej poudarila, da mora upravni organ skrbeti, da je ob interesu posameznika upoštevan tudi javni interes.

23. Ob upoštevanju opisanih stališč sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1. Njegovo mnenje, da ob upoštevanju drugega odstavka 17. člena ZOro-1 izpolnjuje upravičen razlog za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja, ker poseduje dovoljenje za zbiranje orožja, je po presoji sodišča zmotno (20. in 21. točka te obrazložitve), tožnik pa s svojimi navedbami tudi ni uspel utemeljiti, da je njegova osebna varnost konkretno ogrožena tako in v tolikšni meri, da je revolver kot varnostno orožje edino in obenem najbolj primerno sredstvo za odpravo nevarnosti, ki naj bi mu grozila. Tožnikove navedbe, da obstaja možnost, da bi v primeru uspešnega nepooblaščenega dostopa v varovan prostor z orožjem, do katerega bi lahko prišlo z zaobidom tehničnih ukrepov varovanja, ter z odtujitvijo orožja nastala povečana ogroženost splošnega prebivalstva zaradi morebitne uporabe takega orožja pri kriminalnih ravnanjih, ter da bi se bilo takemu ravnanju mogoče zoperstaviti z varnostnim orožjem, s tem pa zagotoviti tako osebno varnost kot tudi varnost skupnosti in okolice, so po presoji sodišča zgolj hipotetične in splošne narave, ki po že obrazloženem za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ne zadostujejo. Drugih okoliščin, ki bi izkazovale, da je tožnikova osebna varnost ogrožena in da je nabava orožja, na katero se nanaša njegova vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti, pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal. Prav tako tudi ni pojasnil, v katere njegove pravice in pravne koristi posega izpodbijana odločitev in na kakšen način, sodišče pa se do nekonkretiziranih navedb ne more in se tudi ni dolžno opredeljevati.

24. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu ter je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pač pa je sporna pravilna uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.