Jedro

Ker je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že končan, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da kršitve te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč prenehalo. Smisel sodnega varstva, tudi po presoji pritožbenega sodišča, zoper še trajajočo kršitev te pravice v upravnem sporu pa je v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje odločanja sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/2000 in 56/2006-ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala ugotovitev, da sta toženi stranki v pravdni zadevi P 94/2002 (Okrajno sodišče v Celju) in Cp 21/2004 (Višje sodišče v Celju) kršili njeno ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke, o predlogu za oprostitev sodnih taks pa bo odločalo s posebnim sklepom.

V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je glede na nesporno ugotovitev, da sta bila postopka, ki sta ga vodili toženi stranki in v katerem naj bi prišlo do kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, že pravnomočno končana in da zato tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, saj je z odločitvijo o zadevi morebitna kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, prenehala. Ker ni bil izkazan procesni pogoj za nadaljnjo vsebinsko (meritorno) obravnavanje tožbe, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Zavrnitev stroškovnega zahtevka je utemeljilo na podlagi 154. in 163. člena Zakona o pravdnem postopku, ker tožeča stranka s tožbo ni uspela in zato ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo kršilo mednarodno pravo in Ustavo RS. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Republika Slovenija je podpisnica EKČP in se je s podpisom in ratifikacijo te konvencije zavezala, da bo njene določbe uporabljala kot notranje predpise, veljavne v Republiki Sloveniji. Po tej konvenciji ima posameznik pravico do sodnega varstva glede kršitve 6. člena konvencije (kršitev pravice do sojenja v razumnem roku) tudi po tem, ko je postopek, v katerem se je kršitev pripetila, že končan. Ne glede na pomanjkljivost zakonodaje (Zakon o upravnem sporu), kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS, bi moralo sodišče pri odločanju neposredno uporabljati ustavo in mednarodne konvencije in bi bilo dolžno uporabiti 23. člen Ustave ter 6. člen EKČP ter o tožbenem zahtevku meritorno odločiti. Tudi če je postopek, v katerem je do kršitve prišlo, že končan, ima stranka, ki vloži tožbo v upravnem sporu, interes za meritorno odločitev zato, da lahko svoj zahtevek vloži pri mednarodnem sodišču, pri katerem pa Republika Slovenija vztrajno zatrjuje, da nudi pravno varstvo svojim državljanom v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe Ustave RS in EKČP, zato naj pritožbeno sodišče to pravno podlago neposredno uporabi in ugodi pritožbi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo zaradi ugotovitve kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS (pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), ki naj bi jim nastala kot posledica nerazumno dolgega sodnega postopka pri Okrajnem sodišču v Celju in pri Višjem sodišču v Celju. Uresničevanje pravice do sodnega varstva v primerih, v katerih ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se zagotavlja v okviru upravnega spora po 2. odstavku 157. člena Ustave oziroma na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS. V upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče o nezakonitosti posameznih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 62. členu ZUS sme sodišče v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost aktov ali dejanj, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in odločiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je nesporno, da je bilo v zadevi, zaradi katere je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi ugotovitve kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, že pravnomočno odločeno. Ker je bil postopek, v katerem naj bi prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že končan, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da kršitve te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč prenehalo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice v upravnem sporu v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje odločanja sodišča. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršitev ustavne pravice prenehala, ni več akta ali dejanja, ki bi posegalo v ustavne pravice, prav tako pa tudi ne v njihove neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Zato je prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Pritožbene navedbe, da tožeča stranka izkazuje svoj pravni interes za meritorno odločitev zato, da bo lahko vložila zahtevek pri mednarodnem sodišču, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. V primeru, da je do nezakonitega akta ali ravnanja toženih strank tožeči stranki nastala škoda, to lahko uveljavljajo pred sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem sporu, saj zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo, upravno sodišče ni pristojno ugotavljati.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki nimajo pravnega interesa za odločanje v upravnem sporu, sama po sebi ne pomeni kršitve ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in ne kršitve EKČP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da Republika Slovenija nima z zakonom urejene podlage za uveljavljanje pravic v zvezi s kršitvami 23. člena Ustave RS. Zakonodajalec je sledil odločitvi Ustavnega sodišča RS o neskladnosti Zakona o upravnem sporu z Ustavo in je sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list. RS, št. 49/2006), ki se uporablja od 1.1.2007. V tem predpisu je zagotovljeno uveljavljanje zatrjevanih kršitev in določeno varstvo ustavnih pravic v zvezi s 23. členom Ustave RS.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, ker mora o tem odločiti v okviru svoje pristojnosti sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (člen 76 v zvezi z 82. členom ZUS-1).