Jedro

glede na podatke spisa prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v zadevi, saj vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi po izteku zakonskega roka ni opravičil. Tudi v tožbi ne navaja okoliščin, zaradi katerih brez svoje krivde v ugovoru podanih razlogov ni mogel uveljavljati v rednem ugovornem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Krškem prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je slednji vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. In 138/2009. Vlogi je priložil sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, obvestilo v spis in potrdilo iz gospodinjske evidence. Podpredsednik sodišča je po preučitvi prošnje in listin v spisu ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz člena 24/1 Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Vlagatelj želi namreč vložiti pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo prosilčev ugovor po izteku roka z dne 14. 3. 2011. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je prosilec v ugovoru po izteku rokov uveljavljal dejstvo, da je upnikova terjatev prenehala iz naslova zapadlih, pa ne plačanih obresti, ki so dosegle glavnico. Prav tako je vložil redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Na to dejstvo in na učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča RS št. U 1300/04 z dne 2. 3. 2006 bi se tako lahko skliceval že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi in ne šele v ugovoru po njegovem izteku. Služba za BPP je vlagatelja povabila tudi na zaslišanje. Med drugim je slednji navedel, da gre za zastarano terjatev, kar bo uveljavljal v pritožbi zoper sklep sodišča. 2. Na podlagi navedenega in 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je podpredsednik sodišča ocenil, da je zadeva očitno nerazumna in da prosilec v konkretni zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato v danem primeru ne bi bilo razumno vložiti pravnega sredstva, kar je bil tudi razloga za zavrnitev brezplačne pravne pomoči prosilcu.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se je tožena stranka nepooblaščeno spustila na področje odločanja v drugi sodni zadevi, konkretno izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah. Za slednje pa ni pristojna, niti pooblaščena. Že velikokrat se je zgodilo, da so se kasneje, ko je pristojno sodišče odločalo o zahtevkih, izkazalo, da so bile zahteve strank še kako utemeljene in niti slučajno ne nerazumne. Tožniku je zato nerazumljiva odločitev podpredsednika sodišča, ki daljnovidno že v postopku za odločanje o brezplačni pravni pomoči dejansko odloča kot pritožbeni organ o tem, kaj se bo v nekem konkretnem primeru zgodilo z vloženim pravnim sredstvom. Za takšne odgovore pa je pristojno le pritožbeno sodišče, ne pa strokovna služba za brezplačno pravno pomoč. Tožnik je na zaslišanju le laično povedal svoje stališče. Splošno znano pa je, da se sme zastaranje upoštevati le, če je podan ustrezni ugovor zastaranja, ne pa po uradni dolžnosti. Tožnik zato glede na navedeno trdi, da so izgledi za uspeh njegove pritožbe realni in zanesljivi. Zato sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka pa naj mu povrne tudi nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

5. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči določajo členi 11 do 24 ZBPP. Pri presoji utemeljenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči se v smislu 24. člena ZBPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem je bistveno, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Tožnik dejstva, da gre v konkretnem primeru za očitno nerazumno vlogo, ni z ničemer niti zanikal niti dokazal nasprotnega. Podal je le pavšalno stališče o tem, kako daleč naj bi se po njegovem tožena stranka pri uporabi 24. člena ZBPP spuščala pri odgovoru na vprašanje o razumnosti tožnikove vloge. Po drugi strani pa po mnenju sodišča iz podatkov spisa nesporno izhaja, da v zadevi prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh, saj vložitve ugovora po izteku zakonskega roka ni opravičil. Pa tudi v tožbi ne navaja okoliščin, po katerih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati podanih razlogov v ugovoru zoper sklep o izvršbi v rednem ugovornem postopku. Upravni organ se zato po mnenju tega sodišča v izpodbijani odločbi ni ukvarjal z vsebinskim odločanjem v zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, pač pa je zadevo obravnaval s stališča procesne zakonodaje, ki je v tem primeru jasna. Z vložitvijo pritožbe tako tudi po mnenju sodišča prosilec ne more uspeti, saj niso bile podane predpostavke za vložitev ugovora po izteku zakonsko določenega roka za njeno vložitev.

8. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.