Jedro

Izsledke vseh treh primerjav je toženka povezala v ugotovitev, da pri povprečnem potrošniku ne bo obstojala verjetnost zmede glede izvora blaga, če bodo na trgu prisotne vse tri znamke. To je pravilno utemeljila z oceno, da si primerjani znaki niso zamenljivo vizualno podobni ter da ni verjetno, da bi potrošnik znake fonetično in pomensko dojemal kot podobne. Znaki se razlikujejo do te mere, da bo potrošnik prehrambenih izdelkov, kateri zaradi vedno večje konkurence tovrstnih izdelkov na trgu postaja bolj pozoren pri njihovi izbiri, razlike opazil na prvi pogled.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 27. 5. 2011 zoper registracijo znamke „RANDI“ št. Z-201170042. V obrazložitvi navaja, da je prijavitelj A. d.o.o., dne 14. 1. 2011 vložil prijavo znamke za znak „RANDI“ za blago iz razredov 28, 30 in 32 Nicejske klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). Dne 27. 5. 2011 je tožnik vložil ugovor zoper registracijo te znamke iz razloga po b) točki prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), ki ga je utemeljeval na svojih dveh predhodnih znamkah Skupnosti št. 4005211 „RANI“ in 2587293 „RANI FLOAT“, v Republiki Sloveniji veljavnih od 1. 5. 2004, in ki sta registrirani za blago, ki je podobno oziroma komplementarno blagu, na katerega se v razredih 30 in 32 nanaša prijavljeni znak. Prijavitelj je ugovoru nasprotoval. Upravni organ je ugotovil, da je blago, na katerega se nanaša prijavljena znamka, enako ali podobno blagu, na katerega se nanašata prejšnji znamki „RANI“ in „RANI FLOAT“. V okviru vizualne primerjave znamko „RANI“ opredeli kot figurativno oziroma kombinirano znamko, sestavljeno iz temno modrega kvadrata, v katerem v zgornji polovici diagonalno poteka napis v arabski pisavi, pod njim pa je napis „RANI“ v velikih tiskanih črkah v latinici. Oba napisa sta bele barve. Meni, da bo zapis „RANI“ v latinici nekoliko bolj pritegnil potrošnikovo pozornost kot napis v arabski pisavi, saj ga bo potrošnik lahko prebral. Prevladujoč element v prejšnji znamki „RANI“ je njen besedni del. Znamka “RANI FLOAT“ je tudi figurativna oziroma kombinirana znamka. Predstavljata jo diagonalna napisa v modri barvi, v zgornjem delu znaka v velikih tiskanih črkah v latinici, pod njim pa napis v arabski pisavi. Prevladujoči element v tem znaku je celotni napis „RANI FLOAT“, ki ga slovenski potrošnik lahko prebere. Prijavljeni znak je v standardnih znakih in ga predstavlja zgolj beseda „RANDI“. Po oceni upravnega organa se od prejšnje znamke „RANI“ vizualno razlikuje po tem, da gre za besedno znamko, pri kateri grafični izraz ni definiran, prejšnja znamka pa ima mnogo figurativnih elementov. Besedi se razlikujeta po tem, da ima beseda RANDI še črko D. Črkovna primerjava pokaže, da sta besedi zaradi enakih začetnih črk in zadnje črke podobni, vendar je upoštevati, da gre za kratki besedi, pri takih pa na vizualni vtis besede kot celote vpliva vsaka posamezna črka in posledično pridejo bolj do izraza tudi razlike v manjšem številu črk. Upravni organ sklene, da se prijavljeni znak „RANDI“ vizualno razlikuje od prejšnje znamke „RANI“. Od figurativne znamke „RANI FLOAT“ pa razlikuje po tem, da ima slednja besedne in figurativne elemente. Je v modri barvi, poleg napisa v latinici vsebuje še napis v arabski pisavi. Očitna razlika je v dolžini besednih delov, kar s figurativni elementi pripelje do različnih vizualnih vtisov. Glede pomenske primerjave upravni organ ugotavlja, da beseda RANDI pomeni ljubezenski sestanek, njen pomen je jasen in poznan, beseda RANI pa je brez pomena. Znaka se torej pomensko razlikujeta. Glede znamke „RANI FLOAT“ pa navaja, da beseda FLOAT v angleškem jeziku pomeni plavati, pluti, lebdeti. Kljub znanju angleščine je manj verjetno, da bi potrošnik glede blaga, na katero se znamka nanaša, pomen besedne zveze RANI FLOAT povezoval s plavanjem, lebdenjem. V zvezi s tem zavrača tudi trditev vložnika ugovora, da je beseda FLOAT opisna. Zaključuje, da se znamki „RANDI“ in „RANI FLOAT“ pomensko razlikujeta. Pri fonetični primerjavi upravni organ upošteva pri prejšnjih znamkah napisa v latinici. Ugotavlja, da obe besedi RANDI in RANI sestojita iz dveh zlogov, pri izgovorjavi s poudarkom na prvem zlogu. Pri izgovorjavi celotne besede RANI in RANDI je opazna razlika v ritmu izgovorjave, saj je izgovorjava RAN v besedi RANDI daljša, kot izgovorjava RA v besedi RANI. Prijavljeni znak vsebuje še glas D, ki je slišen pri izgovorjavi celotne besede. Upravni organ ocenjuje, da sta si besedi RANI in RANDI do določene mere fonetično podobni. Glede znamk „RANDI“ in „RANI FLOAT“ pa meni, da je mogoče zaznati določene podobnosti, vendar se izgovorjava celotne prejšnje znamke po dolžini in ritmu očitno razlikuje od izgovorjave besede RANDI. Upravni organ pojasnjuje, da se fonetične podobnosti nevtralizirajo s pomenskimi in vizualnimi razlikami med znamkama, pri čemer je fonetična podobnost manj pomembna, ker se znamki nanašata na blago, ob nakupu katerega potrošnik navadno znamko zaznava vidno. Pri oceni verjetnosti zmede v javnosti upravni organ razloguje, da so fonetične, pomenske in vizualne razlike med znamkami tolikšne, da pripeljejo do različnega celostnega vtisa vsake od znamk, zaradi česar bo razliko med znamkami že na prvi pogled prepoznal tudi povprečno pozoren potrošnik. Zato ni verjetno, da bi prijavljeni znak povezoval s prejšnjima znamkama ali da bi zmotno menil, da sicer enako ali podobno blago izvira iz istega ali ekonomsko povezanih podjetij. Na podlagi navedenih ugotovitev je ugovor zoper registraciji prijavljene znamke zavrnil. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se njegov ugovor nanaša predvsem na blago iz razreda 32 NK.V zvezi z vizualno primerjavo znakov se strinja, da je besedne dele treba opredeliti kot dominanten del znaka. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča prve stopnje, ki je v sodbi T-363/06 (podobno v sodbi T 359/02) pojasnilo, da gre v primeru besednih kot figurativnih znamk za grafični znamki, ki sta sposobni dajati vidni vtis. To pa ovrže trditev upravnega organa, da gre pri ugovarjani znamki za besedno znamko, pri kateri grafični izraz ni definiran. Iz sodbe T-363/06 izhaja tudi pojasnilo, da je sestavljena znamka, ki zajema besedne in figurativne elemente, podobna drugi znamki, ki je enaka ali podobna enemu od sestavnih delov sestavljene znamke, če je ta prevladujoči element v celotnem vtisu, ki ga ustvarja sestavljena znamka. Meni, da upravni organ pretirano izpostavlja, da so grafični elementi tako opazni, da ustvarijo pri potrošniku drugačen vizualni vtis in s tem negira podobnost med dominantnimi deli znakov. Tožnik poudarja, da povprečnemu slovenskemu potrošniku zapis v arabski pisavi ne posreduje nikakršnega posebnega sporočila, drugim vizualnim elementom prejšnje znamke pa ni mogoče pripisati občutnega razlikovalnega učinka. Ker je beseda RANI kot del besedne zveze RANI FLOAT podobna besedi RANDI, med obema znamkama nedvomno obstaja podobnost. To zlasti velja pri ugovarjani znamki in znamki „RANI“. Ugovarjana znamka in prejšnja znamka „RANI FLOAT“ si nista do te mere podobni, nikakor pa nista vizualno različni, kot zaključuje upravni organ. Nadalje se tožnik sklicuje na recital v sodbi T-363/06, v katerem je sodišče navedlo, da kjer je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, bi morali prve (besedne) elemente obravnavati kot bolj razlikovalne od drugih, saj se bo povprečni potrošnik lažje skliceval na zadevne proizvode z navajanjem njihovega imena. To pomeni, da mora biti figurativni element sestavljene znamke izrazito poudarjen in izstopajoč, da bi prevladal nad besednim delom, kar pa v obravnavanem primeru ne velja. Tožnik meni, da bi moral upravni organ kot odločilno obravnavati črkovno analizo in zaradi podobnosti znaka „RANDI“ in znamk „RANI“ in „RANI FLOAT“ skleniti, da je znak „RANDI“ zamenljivo podoben znamkama „RANI“ in „RANI FLOAT“. Pri znamki „RANI FLOAT“ pa bi moral upoštevati, da ima beseda FLOAT opisni značaj in zato pri primerjavi nima posebne teže. Tudi fonetično primerjavo je po mnenju tožnika treba opraviti s primerjavo dominantnih besednih delov. Vsi glasovi v znamki „RANI“ so vsebovani tudi v ugovarjani znamki, enako je njihovo zaporedje, edina fonetična razlika je črka D v ugovarjani znamki. Upravni organ je zanemaril dejstvo, da je ta črka pozicionirana tako, da ne predstavlja niti začetnice niti končnice besede ter je posledično fonetično manj izpostavljena in ne daje bistvenega razlikovalnega učinka. Prav tako je upravni organ zanemaril izpostavljenost začetne črke R, ki ima zaradi svojega specifičnega zvena posebno fonetično težo in je v obeh primerjanih besedah prva črka. Poudarjen samoglasnik A je v obeh besedah enako pozicioniran, kar povečuje fonetično podobnost. To še zlasti velja, ker gre za kratke besede. V znamki „RANI FLOAT“ beseda FLOAT s fonetičnega vidika ne nosi takšne teže kot beseda RANI. Tožnik meni, da bo povprečni potrošnik znamko „RANI FLOAT“ dojel kot derivativ oziroma del skupine znamk „RANI“, saj je beseda FLOAT opisna. Beseda RANI je na prvem mestu, splošno znano pa je, da povprečni potrošnik pri verbalni uporabi znamke dejansko uporablja le prvo besedo, saj je ta dominantna. Zato je dejanski sklep upravnega organa, da si znamki fonetično nista podobni, napačen. Pri pomenski primerjavi tožnik vztraja, da je beseda FLOAT pri znamki RANI FLOAT opisna. V zvezi z zaključkom o verjetnosti zmede v javnosti tožnik poudarja, da je v danem primeru relevantni potrošnik potrošnik prehrambenih izdelkov, v takem primeru pa se zahteva višja stopnja razlikovanja in to takšna, da jo povprečni potrošnik opazi že na prvi pogled, čemur pa v danem primeru ni zadoščeno. Zaradi vizualne in fonetične podobnosti ter manjše teže pomenske razlike ter upoštevaje identičnost oziroma vsaj visoko stopnjo podobnosti blaga je tožnik prepričan, da obstaja verjetnost povezovanja ugovarjane znamke s prejšnjima znamkama in s tem nastanek zmede v javnosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi, prijavo znamke „RANDI“ št. Z-201170042 zavrne za blago in storitve iz razreda 32 NK, za preostalo blago iz razreda 28 in 30 pa postopek nadaljuje. Podrejeno zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne upravnemu organu v ponovni postopek. V vseh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Upravni organi je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke „RANDI“, ki ga je tožnik oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za zavrnitev registracije znamke na tej podlagi morata biti torej kumulativno izpolnjena pogoja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost ali podobnost blaga, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Upravnosodna praksa šteje, da verjetnost zmede, ki jo ustvarja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in predhodne znamke in enakost ali podobnost blaga obstaja, kadar bi potrošniki lahko verjeli, da predmetni izdelki izhajajo iz istega podjetja. Verjetnost zmede se presoja celovito, ob upoštevanju vseh relevantnih dejavnikov v konkretnem primeru.

6. Pri presoji razlikovalnega učinka znakov (ta presoja je med strankama sporna, medtem ko se o enakosti oziroma podobnosti blaga stranki strinjata) in s tem izključitve verjetnosti zmede je treba upoštevati, kako znak in proizvode, na katere se znak nanaša, zaznava povprečni potrošnik, ki je običajno osveščen in razumno pozoren.

7. Prijavljeni znak „RANDI“ je beseda, sestavljena iz petih črk. Upravni organ je besedo RANDI primerjal z besednim delom prejšnjih znamk „RANI“ in „RANI FLOAT“, ki ju je štel za dominantna dela teh znamk, ki sta sicer kombinirani znamki, sestavljeni iz besednega in figurativnega dela. Tožnik opredelitvi dominantnega dela ne oporeka. Če je upravni organ prijavljeni znak „RANDI“ opisal kot „besedno znamko, pri kateri grafični izraz ni definiran“, to ne pomeni, da je napačno pristopil k primerjavi. Sodišče meni, da je bistvo stališča v 24. recitalu sodbe Splošnega sodišča št. T 363/06 v tem, da se lahko primerjajo besedne in figurativne znamke, ker obe vrsti predstavljata grafične vrste znamk, ki vizualno učinkujejo. Upravni organ je s svojim opisom prijavljenega znaka povedal, da ta nima figurativnih elementov in ga nato kot besedno znamko primerjal s predhodnima kombiniranima znamkama.

8. Nadalje sodišče meni, da upravni organ ni obšel stališča v 25. recitalu že navedene sodbe, da je sestavljena znamka, ki zajema besedne in figurativne elemente, lahko podobna drugi znamki, ki je enaka ali podobna enemu od sestavnih delov sestavljene znamke, če je ta prevladujoči element v celotnem vtisu, ki ga ustvarja sestavljena znamka. Sodišče se strinja z upravnim organom, da ob sicer dominantnem besednem delu prejšnjih znamk figurativni deli teh znamk niso tako neznatni, da bi jih bilo mogoče zanemariti. Kvadratna oblika modre barve in zgoraj stiliziran zapis v arabski pisavi, ki je vizualno enako izrazit kot zapis v latinici - pri znamki „RANI“, ter barva in spodaj stiliziran napis v arabski pisavi - pri znamki „RANI FLOAT“, tudi po mnenju sodišča vplivajo na vizualno percepcijo teh znakov in ostanejo v spominu povprečnega potrošnika. Njihov vpliv je pri razlikovalnosti znakov upravni organ pravilno ovrednotil. Ne gre za to, da bi morali biti figurativni elementi izrazito poudarjeni in izstopajoči, da bi prevladali nad besednim delom (v tem primeru bi bili prejšnji znamki varovani zaradi figurativnih elementov), ampak gre za njihov prispevek k vizualnem vtisu znakov. Ta pa je tolikšen, da razlikovalni vizualni učinek znakov z dominantnim besednim delom povečuje.

9. Glede na zgoraj navedeno za odločitev o podobnosti znakov ne more biti odločilna zgolj črkovna analiza njihovih besednih delov. Sicer pa se tudi s to analizo, kot je podana v izpodbijani odločbi, sodišče strinja. Upravni organ je upošteval, da imata besedi RANI in RANDI enake začetne in končne črke, razlikuje pa ju črka D, kar glede na to, da gre za kratki besedi, vpliva na njuno zaznavanje. Še očitnejša pa je razlika med znakoma „RANDI“ in „RANI FLOAT“, s katerim ima tožnik varovano blago v razredu 32 NK (prijavljeni znamki za to blago tožnik posebej nasprotuje in predlaga zavrnitev prijavljene znamke za blago iz tega razreda NK). Kombinacija dveh besed (RANI FLOAT) tudi po mnenju sodišča ustvari vtis zadostne različnosti glede na prijavljeni znak (RANDI). Sodišče se strinja s tožnikom, da beseda FLOAT v tej kombinaciji pritegne manj pozornosti kot prva beseda RANI, ni pa je šteti za opisno, kot meni tožnik. Proizvodi iz 32 razreda NK (pivo, brezalkoholne pijače, vode, sadni sokovi) so namenjeni odžejanju in osvežitvi in beseda FLOAT – pluti, lebdelti, zgolj zato, ker je povezana s tekočino, glede na te proizvode ni opisna. Potrošnik jo bo dojel kot razlikovalni element znaka „RANI FLOAT“, ki mu bo ostal v drugačnem vizualnem spominu kot znak „RANDI“.

10. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore o napačnem zaključku v zvezi s fonetično primerjavo znakov. Tudi če črka D ne predstavlja niti začetnice in niti končnice znaka „RANDI“, prispeva k drugačnemu slišnemu zaznavanju tega znaka v primerjavi z znakom prejšnje znamke „RANI“. V znaku „RANI FLOAT“ pa drugačno zvočno sliko dajeta skupaj obe besedi. Kot je sodišče že navedlo, se prva beseda izgovarja drugače kot beseda RANDI, iz zvočnega zaznavanja pa ni mogoče izpustiti besede FLOAT, saj ni mogoče šteti, da bo povprečni potrošnik izgovarjal le prvo besedo. Znaka „RANDI“ in „RANI FLOAT“ se fonetično razlikujeta tako po dolžini kot po ritmu izgovorjave.

11. Tudi glede pomenske primerjave sodišče sledi upravnemu organu, da ima znak „RANDI“ določen pomen, znaka „RANI“ in „RANI FLOAT“ pa ne, torej se znaki pomensko razlikujejo.

12. Izsledke vseh treh primerjav je upravni organ povezal v ugotovitev, da pri povprečnem potrošniku ne bo obstojala verjetnost zmede glede izvora blaga, če bodo na trgu prisotne vse tri znamke (ki so bodo sicer nanašale na enako ali podobno blago). To je po presoji sodišča pravilno utemeljil z oceno, da si primerjani znaki niso zamenljivo vizualno podobni – ta vidik je pri celostnem dojemanju znakov glede na vrsto blaga, na katerega se nanaša, najpomembnejši. Ob tem je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, po mnenju sodišča pravilno ugotovil tudi, da ni verjetno, da bi potrošnik znake fonetično in pomensko dojemal kot podobne. Sodišče se z upravnim organom strinja, da se znaki razlikujejo do te mere, da bo potrošnik prehrambenih izdelkov, kateri zaradi vedno večje konkurence tovrstnih izdelkov na trgu postaja bolj pozoren pri njihovi izbiri, razlike opazil na prvi pogled. Ob tem sodišče še dodaja, da je k presoji, ali podobnost znakov in podobnost proizvodov zadostuje za (ne)nastanek verjetnosti zmede, prispeva tudi intenzivnost razlikovalnega učinka prejšnje znamke. Tožnik pa velike razlikovalne moči svojih prejšnjih znamk, bodisi samih po sebi, zaradi njihovega ugleda ali intenzivne uporabe na območju Republike Slovenije, da bi zato ti znamki morali uživati širše varstvo, ni niti zatrjeval, niti dokazoval. Tudi zato nova znamka, ob že ugotovljenih razlikah glede na prejšnji znamki, na trgu ne bo povzročila zmede glede izvora blaga.

13. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o tožnikovem stroškovnem zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.