Jedro

Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan in odmerjen ob uporabi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum s Hrvaško) ter relevantnih določbah ZPIZ-1. Odločba z dne 28. 12. 2010 o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo niti sodno varstvo pravic. Kategorija pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS pa izključuje nadaljnje razpravljanje o višini sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v okoliščinah konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 3. 2019 in sklepa št. ... z dne 20. 2. 2019 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, v katerem bo pri ponovni odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine upoštevana vsa delovna doba, dopolnjena pri slovenskem podjetju. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

2. Pritožuje se tožnica, ker meni, da je bila pri obravnavi vloge za starostno pokojnino oškodovana. V laični pritožbi navaja le, da pri odmeri pokojnine ni bila upoštevana vsa dokumentacija, oziroma naj bi bila ta nepopolna. Skušala jo je pridobiti pri podjetju A. d. o. o., v B., kjer je bila zaposlena od 17. 6. 1974 do 3. 1. 1992, ki ne obstaja več, arhivska dokumentacija pa je pomanjkljiva. Poraja se dvom, če je bila hrvaškemu nosilcu zavarovanja poslana vsa dokumentacija, potrebna za odločanje o višini pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožničine navedbe potrebno ponovno poudariti le naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka, je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku2 (ZUP). Po navedeni določbi ZUP-a je potrebno zahtevo zavreči, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka pridobila kakšne pravice oziroma so ji bile naložene obveznosti. Takšno dejansko procesno stanje, edino odločilno za rešitev zadeve pa je podano tudi v obravnavanem primeru.

6. Povsem pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni mogoča vsebinska presoja zahteve, vložene 14. 1. 2019, po kateri naj bi bil tožnici sorazmerni del starostne pokojnine odmerjen tako, da bi bila upoštevana celotna delovna doba, dopolnjena pri slovenskem podjetju, ne glede na kraj opravljanja dela. Dejstvo je, da je bilo o pravici in višini sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 28. 12. 2010. Tedaj je bila tožnici od 18. 3. 2010 dalje priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 14,64 EUR mesečno. Do dneva uveljavitve pravice je tožnica dopolnila 58 let in 8 mesecev starosti ter pokojninsko dobo 40 let, 3 mesece in 15 dni, od tega 39 let, 1 mesec in 16 dni pri hrvaškem nosilcu zavarovanja in le 1 leto, 1 mesec in 29 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan in odmerjen ob uporabi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško3 (Sporazum s Hrvaško) ter relevantnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-1). Odločba z dne 28. 12. 2010 o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo niti sodno varstvo pravic. Kategorija pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS5 (Ustava) pa izključuje nadaljnje razpravljanje o višini sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v okoliščinah konkretnega primera, kot pravilno utemeljuje sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve).

7. Popolnoma pavšalne pritožničine navedbe, da naj ob obravnavi vloge (verjetno mišljena zahteva za pridobitev pravice do starostne pokojnine leta 2010) ne bi bila pridobljena vsa potrebna dokumentacija, da je bila v podjetju A. d. o. o. v B. zaposlena od 17. 6. 1974 do 3. 1. 1992, ki več ne obstaja, arhivska dokumentacija pa naj bi bila pomanjkljiva, v okoliščinah konkretnega primera ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi sicer se do pravno irelevantnih in nekonkretiziranih očitkov sodišče vsebinsko ne more, niti se ni dolžno posebej opredeljevati.

8. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih navedb in v skladu s 350. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti glede morebitnih procesnih kršitev in pravilne uporabe materialnega prava je mogoče zaključiti le, da pritožba ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta toženčeva upravna akta o zavrženju zahteve za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine pravilna in zakonita. Posledično je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo in ponovno višjo odmero sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.

9. Iz predhodno navedenih razlogov je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 71/1997. 4 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.