Jedro

Povedano drugače, prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenega dokaznega postopka z gotovostjo ugotovilo, da so se izkopi v času delovne nezgode izvajali na globini 80-90cm, zato nobeni zgoraj navedeni posebni varnostni ukrepi niso bili potrebni, saj so ti predvideni, kadar je izkop oziroma jarek globlji kot 100 cm (Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (UL RS št. 83/05, priloga IC, C točka 12.3).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 22.155,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2020 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od dneva izdaje prvostopne sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter (II.) odločilo, da mora tožeča stranka v celoti povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, o višini le teh pa bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper predmetno sodbo je tožeča stranka po pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo s katero izpodbija prvostopno sodbo v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Navaja, da je inšpektorat RS za delo v obvestilu o raziskani nezgodi z dne 19. 4. 2018 podal zaključek, da je na mestu, kjer se je zgodila nesreča, bil izkop oziroma jarek globlji kot 100 cm. Ob izkopu oziroma jarku je bil do roba odložen izkopan material, da na gradbišču niso bili zagotovljeni vsi potrebni ukrepi za varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom v izkopih, ki so bili globlji kot 100 cm, saj niso bili sprejeti ustrezni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in usip izkopanega materiala. Delovna mesta v izkopih, globlje kot 100 cm, niso bila urejena z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin ob upoštevanju kota notranjega trenja zemljine. Ob zgornjem robu izkopa ni bil zagotovljen vsaj 100 cm širok prosti pas brez odloženega materiala. Do nesreče je prišlo, ker niso bili zagotovljeni vsi navedeni ukrepi. Pisni sporazum št. 4070-299/2014-169 z dne 14. 6. 2017 je bil sklenjen med izvajalci del na podlagi določil Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka. V 4. členu določa predstavnika izvajalca del, ki je odgovoren za vodenje del na delovišču, za toženo stranko je to bil A. A. Osmi člen sporazuma, ločeno od določitve namestnika vodje delovnih skupin v 6. členu, izrecno določa pooblaščene osebe izvajalca del za izvajanje varnostnih in drugih ukrepov na delovišču. Za tožečo stranko je bil kot pooblaščena oseba določen A. A. Če bi bil odgovoren za varnost pri delu namestnik vodje delovne skupine, v sporazumu ne bi bila posebna določba o pooblaščeni osebi za izvajanje varnostnih in drugih ukrepov na delovišču. A. A. kot predstavnik izvajalca del in kot pooblaščena oseba za izvajanje varnostnih ukrepov je tudi podpisnik sporazuma, medtem ko B. B. sporazuma ni podpisal, niti za osebe iz določila 6. člena to ni bilo predvideno. Tudi izvedenec na 6. strani mnenja ugotavlja, da je bil pisni sporazum podpisan s strani pooblaščenih oseb, ne pa tudi s strani namestnikov vodij posameznih del in da v sodnem spisu ni zaslediti dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil zavarovanec dejansko imenovan za namestnika vodje posameznih del ter da je v času odsotnosti vodje posameznih del, prevzel odgovornost. V kolikor zavarovanec ni bil neposredno imenovan za odgovornega vodjo posameznih del oz. namestnika odgovornega vodje del, je izvedenec mnenja, da se dela niso opravljala pod neposrednim nadzorom, saj vodja del, ki je podpisan na Pisnem sporazumu v času delovne nezgode, ni bil prisoten. Glede navodil delodajalca za varno delo pri izkopih, je tožena stranka predložila navodila za varno delo - izkopi, vendar ni izkazala, da je zavarovanec navodila prejel. Ni predložila nobene evidence, razen izjave zavarovanca z dne 22. 5. 2020, ki je bila podpisana naknadno, za potrebe tega postopka. Zavarovanec je bil teoretično in praktično usposobljen za delo elektrikarja monterja, razvidno iz Programa usposabljanja zaposlenih za varno in zdravo delo, oktober 2015 in Potrdila o opravljenem preizkusu za varno in zdravo delo in varstvo pred požarom z dne 2.10.2015, kar dokazuje, da ni bil usposobljen kot namestnik vodje delovne skupine, čeprav je bil kot namestnik naveden v Pisnem sporazumu št. 4070-299/2014-169 z dne 14. 6. 2017. Če bi tožena stranka vršila vsaj občasni nadzor nad izvajanjem varnostnih ukrepov, kot je določeno v sporazumu, bi pravočasno opazila neustrezno delo v jarku. Navedeno pomeni, da ne glede ali je odsotnost trajala dlje časa (in je delo potekalo ob pomanjkljivem nadzoru) ali pa samo konkretnega dne, je bila tožena stranka z načinom dela na gradbišču seznanjena in ga je dopuščala, kar pomeni kršitev predpisov s področja varnosti pri delu, ki je imelo za posledico delovno nezgodo. Tožena stranka bi morala zavarovanca pri opravljanju dela ustrezno nadzirati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Tožeča stranka ob pregledu zapisnika IRSD z dne 5. 9. 2017 ugotavlja, da inšpektor ni podal ugotovitev v smeri, ki jo zatrjuje tožena stranka in tudi ni bilo s strani tožene stranke podanih nobenih pripomb, saj je zadnja stran zapisnika prazna. Pod izrečeni ukrepi je celo zapisano, da bo izdana odločba o prepovedi dela. V primeru, da so delavci pred samo nezgodo naleteli na razbremenjevalni ventil s cevjo, ki so jo poškodovali tako, da je pričela močno iztekati voda v dnu jarka, iz navodil za varno delo - izkopi, je na strani 1/4 v točki 3 predviden varnostni ukrep, če med izkopavanjem delavci nepričakovano naletijo na zgoraj omenjene naprave (torej plinske, električne, vodovodne ali kanalizacijske napeljave), morajo dela ustaviti za toliko časa, dokler ni zagotovljeno nadzorstvo (ravno tako na strani 4/4 istega navodila). Izvedenec na 7. strani mnenja potrdi, da so navodila glede primerov, ko se naleti na nepričakovane naprave, ustrezna. Sodišče pa se v sodbi ne opredeli do dejstva, da so navodila obstajala vendar jih na samem gradbišču nihče ni upošteval oziroma so bila neposredno kršena. V konkretnem primeru je torej B. B. stopil v jarek, kljub temu, da je iztekala voda in je bil teren razmočen. Ne glede na morebitno globino samega izkopa, prisotnost vode in razmočenega terena situacijo spremeni. Zavarovanec ne bi smel stopiti v jarek zato, da se takšna nezgoda prepreči. Tožeča stranka dvomi v navedbo, da je bil zavarovanec seznanjen z navodili za varno delo pri izkopih oziroma, da je bil ustrezno usposobljen za osebo, odgovorno za varstvo pri delu. Poudarja, da je C. C. kot priča na naroku izpovedal, da so pri izkopu zadeli cev vodovoda ter je začelo teči in to je bilo vidno brez vstopa v jarek.

4.3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala pravočasen, obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala, da sodišče pritožbo zavrže kot prepozno, sicer pa zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo. Glede vstopa B. B. v jarek, kar naj bi kazalo, da ni s strani tožene stranke seznanjen z navodili za varno delo pri izkopih ter naj ne bi bil ustrezno usposobljen za osebo, odgovorno za varstvo pri delu, tožena stranka izpostavlja, da ko sta delavca naletela na neoznačeno vodovodno instalacijo, jima ni bilo znano, na kaj sta naletela. Zavajajoče skuša tožeča stranka predstaviti pomen izpovedbe priče C. C., saj ta ni nikoli izpovedal, da se je že ob samem dogodku vedelo na kaj so med izkopom naleteli. Šele potem, ko je oškodovanec šel v jarek, se je ugotovilo za kaj gre, kar je potrdil tudi sam oškodovanec. Prav tako je nedvoumno izpovedal, da se zunaj jarka s pregledom okolice ni dalo ugotoviti, da je teren razmočen, da je morda nevarno, da kdo vstopi v jarek. Zato sta izvedenec in sodišče korektno in pravilno zaključila, da ravnanje tožene stranke oziroma njenih delavcev v nastali situaciji, ko je delavec stopil v jarek, da bi preveril nastalo stanje, saj se neposredno ob samem dogodku še ni vedelo in ni moglo določno vedeti za kakšno napeljavo dejansko gre, koga naj se pokliče, ni bilo neustrezno. Tudi izvedenec je podal je pravilen, logično razumljiv zaključek, da toženi stranki v nastali situaciji ni mogoče očitati neustreznega ravnanja s tem, ko je delavec stopil v jarek. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na vsebino obvestila o raziskani nezgodi pri delu št. 06155-36/2017-3 z dne 19. 4. 2018. Ključne so ugotovitve inšpektorja v končnem zapisniku 6. 12. 2018, ki je verodostojna listina, saj je podpisan po inšpektorju in je bilo ugotovljeno, da kršitev predpisov varnosti pri delu ni bilo, zato je bil inšpekcijski postopek zoper toženo stranko ustavljen. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Inšpekcijski ogled kraja delovne nesreče je bil opravljen šele dan po delovni nesreči, po zasutju delavca se je vršil izkop zasutega delavca in je šele po nesreči zaradi reševanja delavca prišlo do poglobitve jarka preko 100 cm globine ter popravilo vodovodne cevi in se je pri izkopu zasutega delavca odlagalo material neposredno na rob jarka, kar tudi po pravilnem zaključku izvedenca, ki mu je sodišče pravilno sledilo, narekuje zaključek, da stanje, ki ga je inšpektor videl na kraju nesreče dan po tej nezgodi in opisal v inšpekcijskem zapisniku, ne odraža dejanskega stanja ob sami nesreči. Toženi stranki ni mogoče očitati kakršnokoli kršitev. Glede pritožbene dileme o razmočenosti terena in da naj bi ta okoliščina narekovala, da oškodovanec ne gre v jarek, je takšna razmišljanja zavrnil že izvedenec in potrdil priča Č. Č. v svoji izpovedi. Izvedenec je po proučitvi vseh okoliščin nedvoumno zaključil, da je vzrok za nesrečo zamakanje vodovodne cevi ter posledično spremenjeno stanje stabilnosti brežine in ne opustitev varnostnih ukrepov, za katere je izpostavil, da bi se morali izvajati šele ob globini kopanja večji od 100 cm, v predmetni zadevi pa je bila globina le med 80 in 90 cm, kar je sodišče v sodbi pravilno ugotovilo.

5.Že prvostopno sodišče je povsem pravilno pojasnilo, da ima tožeča stranka na podlagi 87. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravico zahtevati, da ji povzročeno škodo povrne delodajalec (tožena stranka), če je poškodba zavarovane osebe (v konkretnem primeru poškodovanega delavca tožene stranke) posledica kršitve ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih in odrejenih za varnost ljudi. Navedeno materijo urejajo tudi določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS 83/05). Tožeča stranka mora dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje tožene stranke v smislu kršitve ukrepov varstva pri delu, vzročno zvezo in posledično škodo). V konkretnem primeru tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča očitanih kršitev ukrepov varstva pri delu ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6.Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema. Pritožbeno sodišče se opredeljuje le do pritožbenih očitkov.

7.Sklicevanje pritožnice na obvestilo o raziskani nezgodi z dne 19. 4. 2018 Inšpektorata RS za delo, kjer je zaključek, da je bil izkop oziroma jarek globlji od 100 cm, da je bil ob robu izkopa oziroma jarka odložen izkopan material, da na gradbišču niso bili zagotovljeni vsi potrebni ukrepi za varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom v izkopih, (ki so bili globlji od 100 cm) in niso bili sprejeti varnostni ukrepi, ki bi preprečevali zrušitev zemeljskih plasti z bočne strani in usip izkopanega materiala, ter delovna mesta, ki so bila globlja kot 100 cm niso bila urejena z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin ob upoštevanju kota notranjega trenja zemljine, niti ob zgornjem robu ni bil zagotovljen vsaj 100 cm širok prosti pas brez odloženega materiala, kar je po zatrjevanju pritožnice razlog, da je do nesreče prišlo, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Pritožba z gornjimi navedbami izpodbija v prvostopni sodbi ugotovljeno dejansko stanje (340. člen ZPP) in podaja lastno dokazno oceno, ki po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Že prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi (v točkah 9., 10., 12. in 19. obrazložitve) pravilno in celovito pojasnilo zakaj tovrstnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. S podanimi argumenti prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in poudarja, da je inšpekcijski ogled kraja delovne nesreče bil opravljen šele dan po nezgodi, torej 5. 9. 2017, medtem ko se je nezgoda pripetila 4. 9. 2017. Da se je poškodovanega delavca reševalo z izkopom in je v času obiska inšpektorja že bilo izvedeno popravilo oziroma sanacija vodovodne cevi, na katero so delavci naleteli pri izkopu jarka. Za pravilno razsojo v konkretni zadevi je relevantno dejansko stanje ob samem nastanku delovne nezgode. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da stanje kot ga je inšpektor videl šele dan po nastanku nesreče in ga opisal v inšpekcijskem zapisniku, ne odraža dejanskega stanja ob sami nesreči. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (zaslišanja prič in izvedenca) ugotovilo, da se je delovna nezgoda zgodila pri izkopu jarka na globini 80-90 cm, kar so vsi potrdili (vključno s predstavnikom A. d.d., F. F. Temu je sledil tudi izvedenec, ki je dopustil možnost, da je bilo stanje na terenu ob pregledu inšpektorja drugačno kot v času nezgode, saj se je naknadno vršil izkop delavca ter popravilo vodovodne cevi, ob tem pa se je odlagalo material neposredno na rob jarka, kar je kasneje v svojih ugotovitvah zapisal pristojni inšpektor. Da očitanih opustitev varnostnih ukrepov ni bilo, potrjuje tudi dejstvo, da je bil tako kazenski postopek kot tudi postopek za prekrške zoper toženo stranko ustavljen. Povedano drugače, prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenega dokaznega postopka z gotovostjo ugotovilo, da so se izkopi v času delovne nezgode izvajali na globini 80-90cm, zato nobeni zgoraj navedeni posebni varnostni ukrepi niso bili potrebni, saj so ti predvideni, kadar je izkop oziroma jarek globlji kot 100 cm (Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (UL RS št. 83/05, priloga IC, C točka 12.3).

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zapisnika IRSD z dne 5. 9. 2017, da inšpektor ni podal ugotovitev v smeri, ki jo zatrjuje tožena stranka in da s strani tožene stranke ni bilo podanih nobenih pripomb na zapisnik, saj je na zadnji strani pod izrecnimi ukrepi celo zapisano, da bo izdana odločba o prepovedi dela. Navedeno je prav tako prepričljivo ovrglo že prvostopno sodišče v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je ugotovilo, da je iz kasnejšega zapisnika RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorata za delo z dne 6. 12. 2018 (priloga B14) razvidno, da v zvezi s predmetom pregleda niso bile ugotovljene nobene pomanjkljivosti, ki bi bile podlaga za ukrepanje ter je bil postopek ustavljen. Povedano drugače tudi sam Inšpektorat za delo je v kasnejšem zapisniku z dne 6. 12. 2018 (priloga B14) ugotovil, da v zvezi s predmetom pregleda (obravnavano delovno nezgodo) niso ugotovljene pomanjkljivosti in ni podlage za ukrepanje zoper toženo stranko, kršitev ukrepov iz varstva pri delu torej ni bilo.

9.Glede vprašanja ali je tožena stranka izvajala ustrezni notranji nadzor nad varnim opravljanjem dela pritožnica izpostavlja, da če bi bil odgovoren za varnost pri delu namestnik vodje delovne skupine, v sporazumu ne bi bilo posebne določbe o pooblaščeni osebi za izvajanje varnostnih in drugih ukrepov na delovišču. Sporazum namreč v 8. členu, ločeno od določitve namestnika vodje delovne skupine v 6. členu, izrecno določa pooblaščene osebe izvajalca del za izvajanje varnostnih in drugih ukrepov na delovišču. Za toženo stranko je bil to A. A., ki je bil tudi podpisnik sporazuma, medtem ko B. B. (zavarovanec) sporazuma ni podpisal, niti za osebe iz določbe 6. člena to ni bilo predvideno. Navaja, da tudi izvedenec ugotavlja, da je bil pisni sporazum podpisan s strani pooblaščenih oseb, ne pa s strani namestnikov vodij posameznih del in izpostavlja, da v spisu ni dokumenta, da je zavarovanec dejansko bil imenovan za namestnika vodje posameznih del ter da je s tem, v času odsotnosti vodje posameznih del, prevzel odgovornost. V kolikor pa zavarovanec ni bil neposredno imenovan za odgovornega vodjo posameznih del oz. namestnika odgovornega vodje del, se dela niso opravljala pod neposrednim nadzorom, saj vodja del, ki je podpisan na pisnem sporazumu v času delovne nezgode ni bil prisoten. Prav tako pritožnica opozarja, da tožena stranka ni vršila občasnega nadzora nad izvajanjem varnostnih ukrepov kot je določeno v sporazumu in gre za kršitev predpisov s področja varstva pri delu, ki je imelo za posledico delovno nezgodo. Tudi s temi navedbami pritožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki po oceni pritožbenega sodišča prav tako ni utemeljena.

10.Že prvostopno sodišče je v celoti in popolno ugotovilo ter se opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede vprašanja ali je tožena stranka ustrezno izvajala notranji nadzor nad varnim opravljanjem dela. Ugotovilo je, da Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih jasno navaja, da je potrebno izkop, kakor tudi razpiranje brežin potrebno izvajati strokovno, po ustreznih normativih in statičnih izračunih pod neposrednim vodstvom vodje posameznih del. Da je bil za predmetno gradbišče sklenjen pisni sporazum št. 4070-299/2014-169 z dne 14. 6. 2017 med tremi izvajalci del in določa predstavnike posameznih izvajalcev del za vodenje del na gradbišču v 4. člen. Šesti člen poleg vodje del navaja namestnika vodje del delovne skupine, med katerimi je tudi B. B. Vodja del posamezne skupine je zadolžen za izvedbo splošnih ter posebnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni za izvajanje varnega dela skupine. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, UL RS št. 102/2004) v 2. členu opredeljuje, da je odgovorni vodja posameznih del posameznik, ki izvajalcu odgovarja za skladnost posameznih del pri gradnji s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, gradbenimi predpisi in predpisi s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih. Citiran pisni sporazum je bil podpisan s strani pooblaščenih oseb (za toženo stranko A. A.), ne pa tudi s strani namestnikov vodje posameznih del (v smislu ZGO-1). Zato prvostopno sodišče ugotavlja, da v spisu ni pisnega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je zavarovanec B. B.) dejansko bil imenovan za namestnika vodje posameznih del. Vendar pa glede na izjavo tako direktorja tožene stranke A. A., ki je zavarovanca imenoval kot namestnika, ki je imenovanje sprejel in izvajal, prvostopno sodišče ugotovi, da je tako imenovanje bilo izvedeno in je bil zavarovanec tisti, ki bi moral izvajati nadzor nad izvajanjem del v primeru, da so se dela izvajala na globini več kot 100 cm. Povedano drugače, ker sta tako direktor, ki je imenovanje izvršil kot tudi zavarovanec, ki je imenovanje sprejel potrdila, da je zavarovanec bil imenovan za namestnika vodje posameznih del in s tem prevzel vse naloge in obveznosti v času nadomeščanja vodje odgovornih del, je nadzor opravljal sam zavarovanec in so vsakršna drugačna pritožbena izvajanja neutemeljena. Poleg tega je prvostopno sodišče z gotovostjo ugotovilo, da so se dela na celotni trasi izvajala na globini 80-90 cm in je tožena stranka ustrezno izvajala notranji nadzor nad varnim opravljanjem dela. Teh ugotovitev ne more spremeniti sklicevanje tožene stranke na 8. člen sporazuma, kjer je kot pooblaščena oseba izvajalca za izvajanje varnostnih in drugih ukrepov na delovišču določen A. A. in tudi ne, sklicevanje, da mora pooblaščena oseba vršiti občasni nadzor nad izvajanjem varnostnih ukrepov, ki zagotavljajo varno delo na skupnem gradbišču (9. člen sporazuma), saj je vendar bilo ugotovljeno, da je tožena stranka ustrezno izvajala notranji nadzor na zgoraj opisan način.

11.Prav tako so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da zavarovanec ni bil usposobljen kot namestnik vodje delovne skupine, čeprav je bil kot namestnik naveden v pisnem sporazumu št. 4070-299/2014-169 z dne 14. 6. 2017, saj je bil teoretično in praktično usposobljen za delo elektrikarja monterja, kar je razvidno iz programa usposabljanja zaposlenih za varno in zdravo delo, oktober 2015 in potrdila o opravljenem preizkusu za varno in zdravo delo in varstvo pred požarom z dne 2. 10. 2015. Tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je direktor tožene stranke A. A. na podlagi sporazumu št. 4070-299/2014-169 z dne 14. 6. 2017 bil zadolžen za vodenje del na delovišču kot predstavnik enega izmed izvajalcev del in pooblaščena oseba izvajalca za izvajanje varnostnih in drugih ukrepov na delovišču. Na podlagi 6. člena sporazuma so bili določeni vodje delovnih skupin za izvajalca del in njihovi namestniki, kjer je bil kot namestnik vodje delovne skupine za toženo stranko določen tudi B. B. (zavarovanec). Vodja del posamezne delovne skupine je bil zadolžen za izvedbo splošnih in posebnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni za izvajanje varnega dela skupine. Da je zavarovanec bil imenovan s strani direktorja tožene stranke za namestnika vodje posameznih del in da je to imenovanje tudi sprejel, sta potrdila oba, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo. S tem pa je zavarovanec prevzel vse naloge in obveznosti nadomeščanja vodje posameznih del in je nadzor na delovišču opravljal prav on kritičnega dne. Tožena stranka je imela sprejeta tudi ustrezna navodila za varno delo – izkopi (priloga A3 in B3), ki so veljala tudi za predmetno gradbišče. Ustreznost navodil je potrdil izvedenec. Z navodili za varno delo je bil zavarovanec tudi seznanjen, kar je potrdil sam in je razvidno iz izjave z dne 22. 5. 2020. Tako se pokažejo kot neutemeljene navedbe, da namestnik vodje po sporazumu ne bi bil ustrezno usposobljen.

12.Glede pritožbenih navedb, da so delavci pred samo nezgodo naleteli na razbremenjevalni ventil s cevjo, ki so jo poškodovali in je pričela močno iztekati voda v dno jarka, navodila za varno delo – izkopi pa predvidevajo varnostni ukrep, če med izkopavanjem delavci nepričakovano naletijo na omenjene naprave (plinske, električne, vodovodne ali kanalizacijske napeljave) morajo ustaviti dela za toliko časa dokler ni zagotovljeno nadzorstvo ustrezne strokovne osebe za določeno napeljavo, teh navodil pa na gradbišču nihče ni upošteval, saj je zavarovanec stopil v jarek, kljub temu, da je voda iztekala in je bil razmočen teren, kar ne bi smel, saj so bila na ta način neposredno kršena navodila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene.

13.Že prvostopno sodišče je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da navodila za varno delo - izkopi (A3 in B3) jasno določajo, kako ravnati v primeru, če se tekom izkopa nepričakovano naleti na naprave (npr. vodovodno cev). Če med izkopavanjem delavci nepričakovano naletijo na omenjene naprave, morajo dela ustaviti za toliko časa, dokler ni zagotovljeno nadzorstvo. Vstop delavca v nezaščiten jarek globine večje od 100 cm ni dovoljen. V konkretnem primeru je strojnik pri izkopu naletel na neoznačeni krak vodovoda in umaknil delovni stroj iz delovnega območja, zavarovanec pa je vstopil v jarek z namenom, da bi preveril na kaj so pri izkopu naleteli. Takšno ravnanje je tudi po oceni pritožbenega sodišča logično, saj delavci v prvem trenutku niso vedeli na kaj so naleteli. Tudi ni bilo vidno, da bi šlo za prekomerno zamakanje. Zato so očitki o kršitvi navodil neutemeljeni. Poleg tega je bilo že večkrat pojasnjeno, da se je izkop za položitev elektroenergetskega kabla na celotni trasi opravljal na globini 80-90 cm in kršitve navodil za varno delo ni bilo. Da bi priča C. C. kdaj izpovedal, da se je že ob samem dogodku vedelo na kaj so naleteli, kot navaja pritožnica, gre za njeno lastno dokazno ceno, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je dokazna ocena prvostopnega sodišča jasna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče povsem soglaša, da toženi stranki v nastali situaciji ni mogoče očitati neustreznega ravnanja s tem, ko je delavec stopil v jarek.

14.Ker drugih pritožbenih očitkov tožeča stranka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

15.Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbe. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki se prizna priglašenih 750 točk za odgovor na pritožbo, 15 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 559,98 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------

1Da je imel zavarovanec opravljen izpit iz varstva pri delu za delovno mesto elektromontažna dela (priloga A4) po Programu usposabljanja zaposlenih za varno in zdravo delo (priloga A4) ne pomeni, da ni bil ustrezno usposobljen za namestnika vodje po sporazumu, saj namestnik vodje ni naziv delovnega mesta. B. B. je bil zaposlen na delovnem mestu elektromontažna dela in je bil po Programu usposabljanja zaposlenih za varno in zdravo delo usposobljen tudi za varno delo na delovišču, stran 4 programa v poglavju „delovno okolje in delovno mesto“, je v zadnji alineji opredeljeno (ukrepi za varno delo na delovišču: izkopi v globino več kot 1m, itd …).

2Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

3Zakon o varstvu pri delu (ZVZD-1) - člen 87

4Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (UL RS št. 83/05) - priloga IV, C točka 12.3