Jedro

Davčni organ mora zavezancem upoštevati podatke po izstavljenih fakturah, ki se nanašajo na opazovano obračunsko obdobje, ne glede na to, ali je zavezanec po teh fakturah plačila tudi dejansko prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1244/95-14 z dne 30.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 6.7.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave V. z dne 20.12.1994, s katero mu je ta odmerila davek od dohodkov iz dejavnosti (sitotisk, razmnoževanje in fotostavek) za leto 1993. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru med strankama sporno, ali je davčni organ ravnal pravilno, ko je tožniku v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 prihodke, dosežene v poslovanju s pravnimi osebami, povišal iz 985.385,00 SIT, kot je tožnik navedel v davčni napovedi, na 11.031.126,00 SIT. Davčni organ mora zavezancem upoštevati tiste prihodke, ki se nanašajo na opazovano obračunsko obdobje, ne glede na datum realizacije le-teh. Torej je treba upoštevati prihodke po izstavljenih fakturah ne glede na to, ali je zavezanec po teh fakturah plačila tudi dejansko prejel, kot to tožniku pravilno pojasnjuje že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik namreč že ves čas postopka zatrjuje, da plačil po teh spornih fakturah, ki pa jih je nesporno izstavil in storitve po le-teh tudi opravil, ni nikoli prejel. Po 9. odstavku 71. člena Zakona o računovodstvu (ZR) se med izredne odhodke med drugim prištevajo tudi odpisi neizterljivih terjatev. Takšne terjatve, katerih neizterljivost ugotovi sodišče s pravnomočno sodno odločbo oziroma so zastarane, pa se smejo dokočno odpisati. Vendar pa tožnik v obravnavani zadevi ni z ničemer dokazal, da bi neizterljivost terjatev po spornih fakturah ugotovilo sodišče s pravnomočno sodno odločbo oziroma da bi bile zastarane. Tako v obravnavanem primeru ni šlo le za napačno knjižbo in tožbeni ugovor, da napačna knjižba ne more imeti za posledico drugačnega obravnavanja davčne napovedi, za odločitev sodišča v tej zadevi ni relevanten. Davčni organ je po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je tožnikov prihodek v obravnavanem letu povišal za zneske po fakturah, ki jih je izstavil podjetju M.G. d.o.o. in jih tožnik sam v davčni napovedi med prihodke ni vštel. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi med drugim navaja, da bi moral biti cilj davčnega organa ugotovitev realne davčne osnove in resničnega stanja stvari, ne pa povečanje davčne osnove na podlagi faktur, ki to sploh niso po ZR. Pri tem se sklicuje na 2. in 3. odstavek 45. člena ZDoh/93. Družbi M.G. d.o.o., v kateri je imel lastni poslovni delež in katere direktor je bil, je kot fizična in ne kot pravna oseba izstavil račun za poslovodenje in za stvarne vložke, ki jih je prepustil družbi. Ni šlo za storitev oziroma za proizvodnjo, za katero se izstavi račun v smislu določb ZR. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je smel izdati sporni fakturi glede na to, da je sklenil pogodbo z M.G. kot fizična oseba. Če za izstavitev računov ni bilo zakonske podlage, tudi ni podlage za povečanje prihodkov in posledično za povečanje davčne osnove. To pa je vsekakor v tej zadevi odločilna okoliščina, ki ni bila natančno ugotovljena. Do spornih računov imata SDK in davčni organ različni stališči. SDK meni, da za izdajo računov ni pravne podlage v zakonu, davčni organ pa se v vsebino računa sploh ne spušča, temveč ga enostavno prišteje med prihodke. Ker sta oba organa enakovredna, dejansko in pravno sta imela enake pristojnosti, je povsem nedopustno, da sodišče ob reševanju tožbe ni zavzelo nobenega stališča do ugotovitve takratne SDK, ki je zahtevala storniranje obeh faktur. Za realizacijo svojih zahtevkov iz naslova poslovodenja je v letu 1994 vložil tožbo pri Delovnem sodišču v Celju, kjer se je zadeva zaključila s sodno poravnavo. Ker plačila ni prejel, uveljavlja terjatev v izvršbi pred Okrajnim sodiščem v Velenju.

Predlaga, da vrhovno sodišče opravi glavno obravnavo ter pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZDoh (Uradni list RS, št. 14/92-p.b.) v 2. odstavku 39. člena določa, da se za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov davčnega zavezanca - zasebnika uporabljajo predpisi o računovodstvu, ki veljajo za pravne osebe. Glede na določbo 35. člena ZDoh so zavezanci - zasebniki, razen zavezancev iz 52. in 53. člena tega zakona, dolžni voditi poslovne knjige oziroma evidence. V 14. členu ZR je predpisano, da se vsaka poslovna sprememba v sredstvih in obveznostih do njihovih virov, odhodkih in prihodkih, stroških in učinkih ter v rezultatih poslovanja knjiži samo na podlagi pravilne in verodostojne knjigovodske listine (1. odstavek). Knjigovodska listina je zapisan dokaz poslovne spremembe v skladu z računovodskimi načeli in standardi (2. odstavek). Po 33. členu ZR mora biti pri sestavljanju računovodskih izkazov med drugimi upoštevano načelo vzročnosti prihodkov in odhodkov, po katerem se upoštevajo vsi prihodki in odhodki, ki se nanašajo na opazovano obračunsko obdobje, ne glede na datum realizacije prihodkov (zaračunana realizacija) ali plačilo odhodkov.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik v konkretni zadevi za sporna računa št. 2/93 in 5/93, ki ju je odpisal, znižal napovedano fakturirano realizacijo in je s tem ravnal v nasprotju s predpisanim postopkom za odpis neizterjanih terjatev. Tega, da bi sodišče s pravnomočno sodno odločbo ugotovilo neizterljivost terjatev po spornih fakturah, oziroma, da bi bili navedeni terjatvi zastarani, kar je pogoj za odpis terjatev po 7. odstavku 50. člena ZR, pa tožnik ni dokazal. Zato je, tudi po presoji pritožbenega sodišča davčni upravni organ pravilno ravnal, ker je ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na načelo fakturirane realizacije pri ugotavljanju tožnikovega prihodka upošteval vse fakture, ki jih je tožnik kot obrtnik izstavil v letu 1993, ter povišal njegovo davčno osnovo za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993. To pa sta pravilno ugotovila tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da se sporna računa nanašata na njegove storitve iz naslova njegovega direktorskega položaja v družbi M.G., saj to iz vsebine teh računov ne izhaja. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati ugovori o tem, kakšno pogodbo je tožnik sklenil z družbo M.G. Tožnikovo sklicevanje na določbe ZDoh iz leta 1993 je neutemeljeno, saj je bila v konkretni zadevi pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku, ZDoh/90 (Uradni list RS, št. 14/92 - preč. besedilo) glede na določbo 4. člena tega zakona. Prav tako so neutemeljeni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na postopek SDK, saj je le-ta obravnavala finančno poslovanje družbe M.G. in ne poslovanje tožnikove poslovalnice. Glede na določbe 96., 97. in 131. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96), pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor zastaranja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.