Jedro

S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje pozivalo neznane dediče, da lahko prevzamejo kazenski pregon zoper obdolženca, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca B. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. B. A. je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 48921/2013 z dne 10. 7. 2015, ki je postala pravnomočna dne 29. 3. 2016 (I. točka izreka) in kazenski postopek zoper obdolženega C. C. na podlagi prvega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je vložil pritožbi pooblaščenec B. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve „pravil“ postopka, pritožbenemu sodišču pa predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v „celoti razveljavi“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, navedb pritožnika in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Trditev pritožbe, da je kazenski pregon že zastaral, zato ni več dopustno voditi tega kazenskega postopka, je posplošena in popolnoma neobrazložena, zato ni jasno na čem temelji ta pritožnikova trditev. Ne glede na to pritožbeno sodišče poudarja, da je bila v tej zadevi izrečena sodba, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki ga je storil v času od 21. 3. 2013 do 21. 4. 2013. Sodba je postala pravnomočna dne 29. 3. 2016, s pravnomočnostjo sodbe pa preneha teči zastaranje kazenskega pregona.1 S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razveljaviti pravnomočne in izvršljive sodbe z dne 10. 7. 2015 s trditvijo, da ni zakonske podlage za poseg v pravnomočno sodbo, niti v izpodbijanem sklepu o tem niso navedeni razlogi. Sodišče prve stopnje je namreč v sklepu eksplicitno pojasnilo, da je bila v tej zadevi pravnomočno dovoljena obnova kazenskega postopka končanega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 48921/20113 z dne 10. 7. 2015, ker pa je pred začetkom glavne obravnave državna tožilka umaknila obtožni predlog, oškodovanec oziroma njegovi dediči pa v določenem roku niso podali izjave, da nadaljujejo kazenski pregon zoper obdolženca, je sodišče prve stopnje razveljavilo pravnomočno sodbo in kazenski postopek ustavilo na podlagi določbe drugega odstavka 293. člena ZKP. Za takšno odločitev pa je sodišče prve stopnje imelo podlago v določbi drugega odstavka 415. člena ZKP, v kateri je navedeno, da če se novi postopek ustavi do začetka glavne obravnave, razveljavi sodišče s sklepom o ustavitvi postopka tudi prejšnjo pravnomočno sodbo. Istočasno z ustavitvijo postopka se razveljavi tudi prejšnja pravnomočna sodba, kar pomeni, da se za ustavitev postopka ne zahteva pravnomočna odločitev o razveljavitvi prejšnje sodbe, zato je pravno zmotno naziranje pritožbe, da je ustavitev postopka preuranjena, ker odločitev o razveljavitvi sodbe še ni pravnomočna.

6. Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje pozivalo neznane dediče, da lahko prevzamejo kazenski pregon zoper obdolženca, ni utemeljen.

7. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca B. A., ki je zakoniti dedič oškodovanca A. A., pa neutemeljena. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP (ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ) ni ugotovilo nepravilnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Ker pooblaščenec s pritožbo ni uspel, mora B. A. plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena po tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Kazenski zakon s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, Marko Šorli, stran 1062, točka 11.