Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, da tožnik ni bil imenovan na funkcijo direktorja, in da posledično ni mogel opravljati dela, vezalo na pravnomočni sodbi v gospodarskem sporu. Utemeljitev v izpodbijani sodbi, da je delovno sodišče vezano na pravnomočni sodbi ni pravno sprejemljiva zaradi načela subjektivnih mej pravnomočnosti, saj tožnik v obeh navedenih zadevah ni bil stranka. Kot izhaja iz navedb tožnika in podatkov spisa, tožnik v navedenih zadevah do pravnomočnosti sodnih odločb ni imel možnosti sodelovati. Zato je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS oziroma očitana kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki s polnim delovnim časom za določen čas štirih let, in sicer od 18. 11. 2017 dalje do prenehanja mandata, da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu direktor z vsebino, razvidno iz te točke izreka, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 18. 11. 2017 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo pri matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, da mu je za to obdobje dolžna obračunati mesečno bruto plačo v višini 4.858,14 EUR ter mu po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. V točki II izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja na podlagi fizičnega onemogočanja dela tožniku s strani tožene stranke, zato delovno razmerje ni prenehalo 20. 11. 2017, temveč še vedno traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od 18. 11. 2017 dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 67/2017 z dne 23. 11. 2017, temveč še vedno traja, tožena stranka pa mu je dolžna za čas od 18. 11. 2017 dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja. V točki III izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper I. in II. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da 20. 11. 2017 dela pri toženi stranki ni opravljal zaradi prepovedi pooblaščenca tožene stranke in A.A., ki po izteku mandata 17. 11. 2017 ni bil pristojen dajati navodil tožniku. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vloženih izrednih pravnih sredstev v gospodarskem sporu o ničnosti sklepov nadzornega sveta, s katerima je bil tožnik imenovan na funkcijo direktorja. Ker obstaja možnost tožnikovega uspeha z obnovo postopka, bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek v obravnavanem delovnem sporu. Sklepa nadzornega sveta o imenovanju tožnika za direktorja tožene stranke sta sicer s pravnomočnima sodbama na podlagi pripoznave ugotovljena kot nična, vendar sta bili sodni odločbi izdani z zlorabo procesnih pravic tožene stranke oziroma A.A. Slednji je namreč nastopal v sferi obeh pravdnih strank ter pripoznal tožbeni zahtevek, nato pa se še odpovedal pravici do pritožbe, kar je privedlo do pravnomočnosti sodb. Glede na navedeno je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel funkcije direktorja. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V 22. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl. - URS) je določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To ustavno določilo ureja načelo enakega varstva pravic, ki mora biti prizadetim osebam zagotovljeno tudi v sodnem postopku. Iz navedene določbe ustave izhaja, da mora biti strankam, udeleženim v postopku, zagotovljena možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njihove pravice in pravne interese, ter da v razmerju do druge stranke ne smejo biti postavljene v slabši položaj. Strankam mora biti torej zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka. Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnost v njem sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka razen v izjemnih primerih ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o tem, da tožnik ni bil imenovan na funkcijo direktorja, in da posledično ni mogel opravljati dela, vezalo na pravnomočni sodbi v gospodarskem sporu. Utemeljitev v izpodbijani sodbi, da je delovno sodišče vezano na pravnomočni sodbi na podlagi pripoznave opr. št. V Pg 2260/2017 in opr. št. V Pg 2560/2017 (točka 16 in 21 obrazložitve), ni pravno sprejemljiva zaradi načela subjektivnih mej pravnomočnosti, saj tožnik v obeh navedenih zadevah ni bil stranka. Kot izhaja iz navedb tožnika in podatkov spisa, tožnik v navedenih zadevah do pravnomočnosti sodnih odločb ni imel možnosti sodelovati; v pravnomočno končanih postopkih sta bila udeleženca A.A. in tožena stranka. Iz navedenih razlogov je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS oziroma očitana kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj kršitve načela kontradiktornosti glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

9. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju subjektivnih mej pravnomočnosti in načela smotrnosti prekiniti obravnavani postopek in počakati na odločitev v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi (obnovo sodnih postopkov glede ničnosti sklepov nadzornega sveta), ki so pred pristojnim sodiščem že v teku, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, tožnikovih stroških v postopku na prvi stopnji in stroških pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).