Jedro

Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 352/2016-14 z dne 13. 9. 2017 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-272(0309) z dne 4. 12. 2015, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 907,68 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve to sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-272 (0309) z dne 4. 12. 2015. S tem sklepom je prvostopenjski upravni organ v obnovljenem postopku odpravil delni odločbi iste upravne enote, št. 321-507/93-160 (0309) z dne 23. 9. 2009 in št. 321-507/93-174(0309) z dne 19. 12. 2009 (1. točka izreka), in zavrnil zahtevek tožnikov za vrnitev v izreku odločbe navedenega premoženja, ki je bilo podržavljeno njihovi pravni prednici, denacionalizacijski upravičenki M. Z. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 490-3/2016/10 z dne 19. 7. 2016, zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi upravnega organa, da je tudi FIP (in njeni izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji. Sodišče je pritrdilo odločitvi upravnega organa, da pravna prednica tožnikov skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančne in izravnalne pogodbe - v nadaljevanju FIP)1 ter zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona,2 Zakon o vojnih in pregnanskih škodah - v nadaljevanju KVSG3 in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancev - v nadaljevanju UVEG4), od tuje države pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje. Pri tem je upoštevalo, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da je bila upravičenka po FIP, ker je od leta 1944 živela v Avstriji, leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo in je imela na dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji prijavljeno stalno prebivališče. Po presoji sodišča prve stopnje pa upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičenki šle po avstrijskih predpisih.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo razloge, s katerimi utemeljujejo, da ne njihova pravna prednica ne njeni pravni nasledniki v tuji državi niso bili upravičeni do odškodnine za podržavljeno premoženje. Sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje revidentom kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev stroškov revizije.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj sodišče revizijo zavrže. **K I. točki izreka**

5. Revizija je utemeljena.

**O dovoljenosti revizije**

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.5 Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujejo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi revidenti kot pomembno izpostavljajo vprašanje, ali za zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen zadostuje zgolj načelna pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po določbah FIP, ali pa je treba ugotoviti, ali je imela oseba, ki uveljavlja pravice na podlagi ZDen, tudi dejansko pravico dobiti odškodnino od tuje države. V obravnavanem primeru gre torej za vprašanje uporabe oziroma razlage FIP kot izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen. O tem vprašanju je ob bistveno podobnem pravnem in dejanskem stanju Vrhovno sodišče sicer že odločilo (tudi) v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017 (ki se nanaša na isti stranki upravnega spora), vendar pa je zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic revidentov pred Vrhovnim sodiščem tudi predloženo revizijo, ki je bila vložena pred izdajo navedene odločitve, štelo za dovoljeno.

**O utemeljenosti revizije** Vsebinska presoja revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da se zahteva za denacionalizacijo nanaša na nepremičnine, ki so bile prejšnji lastnici podržavljene z Odlokom AVNOJ. Ta predpis je naveden v 20. točki 3. člena ZDen, torej gre za premoženje, katerega denacionalizacijo je ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče zahtevati po določbah ZDen. Eden izmed teh drugih pogojev je, da ne obstaja izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

9. Namen ZDen je namreč vrnitev podržavljenega premoženja, zato je zakonodajalec z navedeno določbo iz denacionalizacije izločil vse osebe, ki jim je pravo kakšne tuje države na podlagi sklenjene mirovne pogodbe ali mednarodnega sporazuma že priznalo pravico do odškodnine. Po ustaljeni sodni praksi (ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče, npr. v sklepu Up-584/05 z dne 14. 4. 2006) že iz zakonskega besedila izhaja, da za odločitev o nepriznavanju statusa denacionalizacijskega upravičenca zaradi obstoja okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča, da je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, pri čemer ni pomembno, ali jo je tudi dejansko dobil. 10. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da prejšnja lastnica podržavljenih nepremičnin (pravna prednica revidentov) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisih. Tako odločitev pa revidenti izpodbijajo iz več razlogov. Med drugim navajajo, da je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, pa tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015, saj nekdanja lastnica (razlaščenka) tudi po določbah FIP ne izpolnjuje osnovnih pogojev za pridobitev statusa upravičenca do odškodnine po FIP. Ugotovitev sodišča, da je bila prejšnja lastnica upravičenka po FIP, ker je imela status "preseljenke", je materialnopravno napačna.

11. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v zadevi X Ips 106/2016, gre pri presoji, ali je razlaga FIP, na kateri temelji izpodbijana odločitev, pravilna, za razlago mednarodne pogodbe. Uporaba temeljnih pravil interpretacije ponavadi zadošča za razlago pomena mednarodne pogodbe tudi v mednarodnem pravu.Gre za splošna pravila razlage, ki jih vsebuje tudi Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (v nadaljevanju DKPP). Po prvem odstavku 31. člena DKPP se mora pogodba razlagati (1) dobronamerno, (2) po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi, (3) v njihovem kontekstu ter (4) v luči njenega predmeta in cilja. Kontekst predstavlja med drugim vsaka poznejša praksa pri uporabi pogodbe, s katero so se pogodbenice sporazumele glede razlage pogodbe (točka b) tretjega odstavka 31. člena DKPP), in vsako relevantno pravilo mednarodnega prava, ki se lahko uporabi med pogodbenicama (točka c. tretjega odstavka 31. člena DKPP). Po izrecni določbi 4. člena te konvencije se ta uporablja izključno za pogodbe, ki jih države sklenejo po začetku njene veljavnosti. Konvencija je bila podpisana na Dunaju 23. 5. 1969, uveljavljena pa 27. 1. 1980, torej po uveljavitvi FIP. Za pogodbe, sklenjene pred njeno uveljavitvijo, pa je relevantno običajno mednarodno pravo. To so načela in pravila razlage, ki sta jih razvili sodna praksa in teorija in ki po vsebini ne odstopajo od pravil razlage, kot jih predvideva DKPP. Na ta pravila se je sklicevalo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 v zvezi z razlago drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe.

12. Na upoštevanje teh pravil je opozorilo tudi Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve odločbe Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 v zvezi z razlago FIP, na katero se sklicujejo revidenti. Po stališču Ustavnega sodišča je skladno z 12. členom ZMZPP in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti (tudi) odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.6

13. Dosedanja sodna praksa je temeljila na stališču, da je FIP mogoče upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen, ker naj bi se ta mednarodna pogodba nanašala na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od Anschlussa do konca II. svetovne vojne. FIP naj bi bil torej pravni vir, ki je urejal odškodnino za v tedanji Jugoslaviji podržavljeno premoženje. Republika Avstrija pa je s svojimi predpisi in v okviru svoje proste presoje določila vrsto škode, za katero bo izplačala odškodnino, njeno višino ter socialne in druge kriterije. Ker naj bi s tem nekdanjim lastnikom odvzetega premoženja zagotovila načelno pravico do odškodnine, ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino in ne kakšna je bila njena višina. Ugovore, ki so se nanašali na konkretne pravice, ki naj bi prejšnji lastnici šle po avstrijskih predpisih, je sodna praksa zavračala s pojasnilom, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Zato sodišče v teh primerih ni ugotavljalo, ali je oseba izpolnjevala vse pogoje za uveljavljanje odškodnine, niti ni ugotavljalo, ali se je odškodnina po teh predpisih nanašala za premoženje, ki ga je tej osebi podržavila nekdanja Jugoslavija.

14. Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. To stališče Ustavnega sodišča se, kot je razvidno iz obrazložitve odločbe Up-282/15, nanaša na vprašanje izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.7

15. Revidenti trdijo, da njihova pravna prednica ni upravičenka po FIP, ker ne ustreza pojmu "preseljenca" oziroma "pregnanca" v smislu točk A in B Priloge 1 k FIP. To trditev utemeljujejo z zatrjevanjem, da ne ustreza pojmu "preseljenca", saj se je v Avstrijo leta 1944 preselila sama. Dejstva, odločilna za opredelitev statusa upravičenca po FIP, so v obravnavanem primeru bila predmet upravnega ugotovitvenega postopka. Ugotavljanje okoliščin, odločilnih za opredelitev osebe kot "preseljenca" oziroma "pregnanca" po določbah FIP, pa pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, nestrinjanje v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami pa očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z revizijo ni mogoče izpodbijati.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je obrazložitev presoje sodišča prve stopnje, da prejšnja lastnica izpolnjuje status "preseljenke" (kar je sodišče pojasnilo v sodbi istega sodišča med istima strankama II U 391/2015 z dne 3. 2. 2016)8 tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti z vidika revizijskih navedb o opredelitvi tega statusa po določbah FIP oziroma Priloge 1 k tej pogodbi. Gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 17. Stališče revidentov, da njihova pravna prednica ni bila upravičena do odškodnine za podržavljeno premoženje, je treba preizkušati tudi v okviru presoje pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je bila prejšnja lastnica po določbah FIP in na njeni podlagi izvedbenih predpisov Republike Avstrije upravičena do odškodnine za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja z zahtevkom, ki je predmet tega postopka. Kot je razvidno iz izreka izpodbijanega upravnega akta, so predmet obravnavane zahteve za denacionalizacijo izključno nepremičnine. Oceno, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to odvzeto premoženje od tuje države, pa je mogoče utemeljiti le na podlagi predhodne ugotovitve, da mirovna oziroma mednarodna pogodba ter ureditev, ki jo je za izvrševanje obveznosti po teh pogodbah sprejela tuja država, omogoča odškodovanje za premoženje, ki je predmet denacionalizacije. Obravnavani izključitveni razlog je namreč podan le, če je oseba od tuje države dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje. Dobiti ali imeti pravico dobiti odškodnino za eno vrsto podržavljenega premoženja, pa ne pomeni, da je prejšnji lastnik imel pravico dobiti odškodnino za vse vrste premoženja, katerih denacionalizacijo ZDen ureja. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pri ugotavljanju, ali je prejšnji lastnik imel pravico od tuje države dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje, pomembno, na katero premoženje se zahteva za denacionalizacijo nanaša in na kakšno odškodovanje se nanaša mednarodna pogodba oziroma predpisi tuje države, ki to odškodovanje urejajo.

18. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je ob prej navedenih izhodiščih treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in na njeni podlagi izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Zato je na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Ali se neka odškodnina, do katere je bila oseba upravičena, nanaša na to premoženje ali ne, pa je odvisno od razlage mednarodne pogodbe oziroma predpisa tuje države, ki je določila pravico do odškodnine. S tem Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi (nenazadnje je to stališče sprejelo tudi Ustavno sodišče že v sklepih Up 142/00 in Up 7/01), odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

19. FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpis (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) se vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo Avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni. Vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v § 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije.9

20. Namen UVEG, kot je opredeljen v § 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu § 2 Zakona o prijavi škode; in sicer kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz 2. člena FIP kot iz § 1. KVSG in § I.(2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

21. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravico do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

22. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

23. Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji Vrhovnega sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

24. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba in izpodbijana upravna odločba, napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa že upravni organ, ki je sledil dosedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizaciji odločilnih dejstev.

25. Ob povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravilo in temu organu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopenjski upravni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, na katerih temelji ta sodba. Vrhovno sodišča pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnja lastnica ali njeni pravni nasledniki na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi.

K II. točki izreka:

26. Revidenti so z revizijo uspeli. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo prvostopenjskega upravnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu10 se revidentom priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

27. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in se odmerijo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo njen 12. člen, ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek). Ob smiselni uporabi te določbe je bilo odločeno tudi o zahtevku revidentov za povračilo stroškov revizijskega postopka od nasprotne stranke, tako da se je število točk za opravljena dejanja (vrednost storitve) izračunalo ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času dejanja (torej v smislu tarife, veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil). Te točke so bile pri ugotavljanju višine dolžnega povračila pomnožene s sedanjo vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR. Vrhovno sodišče je tako revidentom priznalo po 5. točki tar. št. 30 (po drugi alineji 1. točke te tarifne številke, zvišano za 50 %), ki je podlaga za odmero odvetniških stroškov za revizijo, 750 točk (450 EUR) in 2% (9 EUR) materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 559,98 EUR.

28. Tožena stranka je tako dolžna revidentom v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v skupni višini 907,68 EUR, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

1 Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62) 2 Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62. 3 Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62. 4 Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62. 5 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po do tedanjih določbah ZUS-1. 6 Glej 15. točko obrazložitve odločbe Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. 7 UVEG je v drugem odstavku 6. člena določal, da do odškodnine na podlagi tega zakona niso upravičene osebe, katerih prihodki so v letu 1955 presegali 72.000 šilingov. 8 Navedena sodba prvostopenjskega sodišča je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, s katero je Vrhovno sodišče (med drugim) ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pri presoji, ali prejšnja lastnica izpolnjuje status "preseljenke" sklicevalo le na dejstva, odločilna le za opredelitev upravičencev po FIP, ni pa se opredelilo do tožbenih navedb, da prejšnja lastnica ni mogla imeti tega statusa glede na opredelitev "preseljencev" v točki B Priloge 1 k FIP (19. točka obrazložitve te sodbe). 9 Osebe, upravičene do odškodnine po UVEG, je opredeljeval Zakon o prijavi škode. Iz opredelitve pregnanca v § 4 tega zakona izhaja, da so bili do povračila škode v skladu z določbami UVEG upravičene osebe nemške narodnosti, ki so bile izgubile prebivališče v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi njenih posledic, in bile pregnane (tudi) z jugoslovanskega ozemlja (zaradi pregona z območja izven meja Republike Avstrije in nemške države po stanju 31. 12. 1937). 10 Uradni list RS, št. 24/2007 z dne 20. 3. 2007, s spremembami.